Nataša Jančič

Nataša Jančič je socialna oskrbovalka na terenu in predsednica sindikata Centra za pomoč na domu Maribor (Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS)), ki skrbi za uporabnike tudi v občinah Hoče-Slivnica, Rače-Fram in Starše. Z vključitvijo v sistem dolgotrajne oskrbe pa bo prevzel oskrbo tudi v treh novih občinah, kar bo precej vplivalo na delo zaposlenih.

Ali lahko kratko opišete svoj vsakdan?

Moje delo v Centru za pomoč na domu Maribor (CPND Maribor) vključuje pomoč starejšim osebam, ki živijo doma in za opravljanje vsakodnevnih opravil potrebujejo pomoč in podporo. Ta pomoč pomeni svobodo izbire posameznika, da ostane v okolju svojega doma tudi v starosti. Dnevno oskrbim od šest do osem uporabnikov. Njihove potrebe so različne, vse več je oseb z demenco. Naše delo zajema potrebno osebno nego, tuširanje, pomoč pri oblačenju, prehranjevanju, skratka vsakdanja opravila, ki jih uporabniki ne zmorejo več opravljati sami. Pri tem prihajamo v stik tudi s svojci; njihovo sodelovanje je izjemno pomembno pri oskrbi, predvsem z vidika ohranjanja socialnih stikov. So pa med uporabniki tudi osebe, ki svojcev nimajo ali nimajo stikov z njimi, kar vodi v osamljenost.
V takih primerih smo oskrbovalke edini stik z »zunanjim svetom«. Dostikrat slišim, da smo sonce, ker v njihovo življenje vnašamo žarke, svetlobo. Zaradi narave dela in celostne oskrbe sodelujemo tudi s patronažno službo in po potrebi z drugimi službami, ki ponujajo druge oblike varstva in storitev za starejše.

Bo vključitev zavodov za oskrbo na domu v sistem dolgotrajne oskrbe kakorkoli vplivala na vaše delo?

V fazi uvajanja dolgotrajne oskrbe bo vsekakor več prilagajanja, gre za storitve, ki pomenijo nadgradnjo socialnovarstvenih storitev. Delavke in delavci bomo potrebovali dodatne kompetence, več bo prekrivanja; pomoč na domu in dolgotrajna oskrba na domu sta storitvi, ki se med seboj ne izključujeta. Verjamem, da se bomo vsi skupaj uspešno prilagodili, je pa za vsak sistem, ki se uvaja na novo, potreben čas. Bistvenih sprememb pri samem delu pa ni. Še vedno ostaja v ospredju človek, njegove potrebe, želje, individualen pristop. In prilagajanje, tega je res veliko, saj se dnevno srečujemo z nepredvidljivimi razmerami, ki izhajajo iz same narave dela s starejšimi.

Kako se vodstvo zavoda odziva na povečano povpraševanje po teh storitvah, zmorete opravljati povečan obseg dela?

Na terenu nas dela okrog 90 oskrbovalk in oskrbovalec. Poleg vodstva in administrativno tehničnega kadra so ključni pri organizaciji našega dela koordinatorji. Vsi skupaj delujemo kot ekipa in to je ključno, saj je naše delo precej stresno ravno zaradi velikega prilagajanja na dnevni ravni. Povečane potrebe na terenu vodstvo rešuje z dodatnimi zaposlitvami. In novimi programi, tudi internimi, ki bogatijo naše storitve in tudi nam, terenskim delavkam, delajo vsakdan bolj prijeten. Pri nas se dela res veliko na preventivi, varnosti in zdravju na delovnem mestu, dobrem počutju.

Je plačna reforma v javnem sektorju izboljšala pogoje dela v vaši dejavnosti?

Prenova plačnega sistema ni dosegla svojega namena. Bilo je veliko razočaranja, saj so bile obljube res velike. Žalosti me, da je bilo v osnovi zastavljeno napačno, ne kot pomoč nam, delavcem v socialnem varstvu, ki ostajamo na dnu plačne lestvice v javnem sektorju, ampak kot pomoč pogajalsko močnejšim skupinam, ki je imela v osnovi že več in je s plačno reformo dobila še več. Socialne oskrbovalke ostajamo na dnu lestvice. Posledično je težje najti nove ljudi, ki bi želeli delati v poklicih, ki so za družbo ključni. Pogoji dela kot taki so dobri. Plačna reforma na same pogoje dela nima vpliva. Srčnost ne more biti poplačana z denarjem. Lahko pa je denar družbeno priznanje – pošteno plačilo za dobro opravljeno delo. In spodbuda mlajšim generacijam, ki jih trenutno tovrstna dela ne zanimajo.

Mladi so tudi sindikalno manj aktivni. Zakaj po vašem sploh biti sindikalno aktiven?

Jaz sem zato, ker mi je v zadovoljstvo in imam empatijo, srčnost do drugih ljudi. Največ mi pomeni, ko vidim, da so člani zadovoljni z mojim delom, s pomočjo, ki jo potrebujejo … tako da bom vztrajala še naprej.

Na katere sindikalne uspehe ste najbolj ponosni?

Vodenje sindikata pri nas sem prevzela pred dvema letoma od sodelavke, ki je šla na drugo delovno mesto. Takrat smo imeli osemnajst članov, v dveh letih smo se povečali na štirideset. Tako da sem zelo ponosna, da mi je s svojim delom uspelo prepričati ljudi, da se včlanijo. Mislim tudi, da so člani zadovoljni z mano. Enkrat letno organiziram sestanek s sekretarko Mojco (Šumer, op. a.) in Ido (Cvetko, op. a.), da predstavita vse zakonodajne novosti in se lahko pozanimajo o spremembah iz prve roke. Dvakrat letno organiziram tudi sindikalna izleta, lani smo se združili z domom starejših občanov pod Gorco, za letos pa še ne vem (se nasmehne, op. a.).

Kakšne lastnosti mora imeti sindikalistka, da ji lahko odkrito rečemo »Ta je pa pravi obraz sindikata«?

Odločnost, stati mora za svojimi dejanji. Mora biti za delavce in delodajalca. Na koncu koncev sta pomembna oba, pravice gredo z roko v roki z odgovornostjo enih in drugih.