Karmen Beker Glavnik

Je srednja medicinska sestra, zaposlena v dnevnem varstvu Doma starejših občanov Dom pod gorco Maribor, kjer s toplino in predanostjo skrbi za starejše. Že deveto leto je predsednica Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS) v zavodu – z vztrajnostjo in osebnim pristopom je število članov podvojila – sindikalno delo pa opravlja z enako srčnostjo kot svoj poklic.

Lahko na kratko predstavite svojo poklicno pot?

Začela sem delati v porodnišnici v Mariboru kot medicinska sestra. Skrbela sem za novorojenčke na intenzivni negi. Ko sem ostala sama z dvema otrokoma, sem zapustila bolnišnico in pričela delati v splošni ambulanti ter v zobni ambulanti. Ampak to delo ni bilo zame, saj sem ljudem želela nuditi več, poskrbeti tudi za njihovo duševno plat. Zato sem se takoj, ko se je leta 2011 odprl Dom pod gorco Maribor, zaposlila tam. Najprej sem opravljala nego starejših v različnih etažah doma, s prihodom novega direktorja pa sprejela izziv dela v  dnevnem varstvu. Delam tudi kot koordinatorica za osebno varovalno opremo in sem ena izmed članic skupine za promocijo zdravja na delovnem mestu. Rada rečem, da sem začela delati tam, kjer se življenje začne, končala pa bom tam, kjer se običajno konča (smeh, op. p.). Tudi obe moji hčeri nadaljujeta pot v zdravstvu kot diplomirani medicinski sestri in ponosna sem nanju, s kakšno empatijo delata z ljudmi.

Omenili ste dnevno varstvo, kako je videti ta oblika skrbi za starejše?

Dnevno varstvo je kot nekakšen vrtec za odrasle. Delovna in življenjska doba se daljšata, kar pogosto onemogoča skrb za starše, zato »otroci« ob sedmih zjutraj k nam pripeljejo svoje starše, ki ostanejo do štirih popoldan. Sprva sem bila do tega dela skeptična, ampak ko vidiš, kako ti ljudje oživijo, ko so med svojimi vrstniki, se ti pogled spremeni. Ogromno jih pride z napredovano demenco, z občutkom osamljenosti, pri nas pa se spet začutijo koristne, se med sabo pogovarjajo in delijo zgodbe, ki jih s svojimi otroki ne morejo. Na koncu ugotovijo, da stereotipi o domovih za starejše ne držijo.

Od ljudi, ki prihajajo k nam v dom, sem se naučila ogromno o tem, kaj življenje dejansko je. Velikokrat jim rečem, da je njihova pot še kako pomembna, saj so življenjski modreci in polni koristnih nasvetov za dobro in kvalitetno staranje.

Sicer čutite posledice pomanjkanja zdravstvenega osebja v domovih za starejše?

Čeprav se zaposleni trudimo delo opravljati strokovno in odgovorno, so delovni procesi pogosto organizirani zelo intenzivno. V določenih situacijah to pomeni, da moramo v kratkem času opraviti več zahtevnih opravil, kar lahko omeji možnost individualnega pristopa, ki je sicer temelj kakovostne in dostojanstvene obravnave.

V praksi recimo pogosto občutimo, da ob vseh nalogah in časovnih normativih zmanjka tistih nekaj dragocenih minut, ko bi lahko bili preprosto ob človeku. Oskrbovanci – še posebej v ranljivih obdobjih, kot je paliativna oskrba – ne potrebujejo vedno le izvedenih postopkov, temveč tudi prisotnost, dotik, miren pogovor ali celo tišino, v kateri se počutijo slišane in sprejete. Pogosto se pokaže, da že nekaj minut takšne pozornosti pomembno vpliva na njihovo počutje in sodelovanje pri nadaljnji oskrbi.

Koliko časa ste sindikalno aktivni?

Že v porodnišnici sem se včlanila v sindikat. Ko se je leta 2013 v Domu pod Gorco organiziral sindikat, sem postala članica, zdaj pa sem že deveto leto predsednica sindikata. Začetki so bili za vse nas zelo težki – ko je dom nov, je treba organizirati celotno shemo dela. Normalno, da noben direktor ni želel poslušati še o sindikatu zraven. Ampak te zadeve so se do te mere uredile, da ima sedaj direktor posluh za sindikalno delo in ob vsaki spremembi pravilnikov ali ob drugih spremembah v delovni organizaciji te pošlje v predogled sindikatu in potem iščemo skupno vizijo oziroma skupno rešitev, ki bi bila dobra za vse zaposlene. Pri nas imamo sicer dva sindikata. Jaz sem začela s 23 člani in v svojem predsedovanju podvojila članstvo. Za obstoj sindikata pa se bom borila, tudi če se bo število zmanjšalo, saj se je prav vsak član iz posebnega razloga odločil za SZSSS in ne konkurenco.

S kakšnimi izzivi se soočate pri svojem sindikalnem delu?

Pri nas je posebnost ta, da starejše delavke še vedno delamo drugače – etika dela je drugačna od mlajših. Nekateri pogosteje izstopijo, potem ko si preračunajo »stroške članarine« – radi rečejo, zakaj bi plačala, če mi nihče nič ne nudi. Hkrati pa imam več mlajših članov, ki pridejo in vidijo, da se da marsikaj narediti. Velikokrat pomagam sodelavkam tudi na zasebnih področjih, ko potrebujejo pravni nasvet, saj na podlagi izkušenj lahko veliko rešimo, preden pride do večjega spora. Ko vidijo, da dejansko lahko z vsemi problemi pridejo k meni, se potem tudi včlanijo.

Prijetno presenečenje, da se pri vas mladi zanimajo za sindikalizem. Kako to?

Že dijaki in študenti, ki k nam prihajajo na obvezno prakso, zelo zgodaj prepoznajo pomen sindikata – ne le kot organizacije, temveč kot prostora podpore, zaščite pravic in skupnega prizadevanja za boljše delovne pogoje. Mnogi se name obračajo z vprašanji o možnostih vključitve in pogosto izrazijo željo, da bi se včlanili že v času šolanja. K temu zagotovo prispeva tudi odprt pogovor o teh temah.

Tudi moja mlajša hči, ki je temu okolju blizu in neposredno spremlja moje delo, mladim večkrat na razumljiv način predstavi, kaj sindikat pomeni v praksi – za kaj se zavzema in kakšne prednosti prinaša. Prav ta neposreden, življenjski vpogled pogosto pomaga, da mladi lažje razumejo pomen povezovanja ter prepoznajo svoje pravice in možnosti že na začetku svoje poklicne poti. To vidim kot zelo pozitivno: da se mlade pravočasno opremi z znanjem in zavedanjem, da lahko aktivno soustvarjajo svoje delovno okolje.

Zakaj sploh biti sindikalno aktiven?

Če ne bi bili sindikalno aktivni, bi bilo verjetno manj priložnosti, da zaposleni jasno izrazimo svoje potrebe in poglede. Prav sindikalno delovanje nam omogoča, da smo slišani ter da skupaj soustvarjamo bolj uravnotežene in pravične pogoje dela – v dialogu z delodajalcem. Biti sindikalno aktiven pomeni res delati, da poveš, jaz sem tu, obstajam.

Ste na kakšen dosežek posebej ponosni?

Predvsem na to, da se je sčasoma pokazalo, da je tudi sindikalno delo pomemben del delovnega okolja. Direktor je to prepoznal in predlagal, da en dan v tednu namenim izključno sindikalnim zadevam. Ob tem mi je zagotovil tudi ustrezen prostor za delo, saj je poudaril, da se z zaposlenimi ne moreš kakovostno pogovarjati »mimogrede«, nekje za vogalom ali na hitro med drugimi obveznostmi. Takšna podpora omogoča, da se lahko članom in članicam res posvetim – v miru, z občutkom, da je to delo cenjeno in potrebno.

Hvaležna sem, da ima direktor jasno vizijo in dobro strategijo povezovanja zaposlenih. Pomembno mu je, da imajo ljudje možnost biti slišani in da lahko na določenih področjih tudi soodločajo. To se kaže v skupnih pogovorih in idejah za razvoj doma – večkrat skupaj pogledava, kaj bi še lahko izboljšali, kako bi prostor in življenje v domu še nadgradili. Trenutno razmišljamo o prenovi enega dela doma, kjer bi z zasteklitvijo ustvarili prijeten kotiček za stanovalce – tudi za moške, ki si želijo prostora za druženje ob namiznem tenisu, biljardu ali preprosto ob klepetu. Vse to kaže, kako pomembno je, da vodstvo prepozna vrednost sodelovanja – tako z zaposlenimi kot tudi s sindikatom.

In kakšni so vaši prihodnji boji?

Že nekaj let se – tako z bivšim kot s sedanjim direktorjem – pogovarjam o možnostih uvedbe dodatka za razpršeno demenco. Gre za proces, ki zahteva čas, vztrajnost in veliko argumentov. Pri tem so mi bila v veliko pomoč srečanja s sindikalnimi kolegi iz drugih zavodov, kjer lahko izmenjamo konkretne izkušnje iz prakse. Prav ti pogovori so mi dali dodatno motivacijo, hkrati pa tudi vpogled v dobre prakse in že uveljavljene načine izplačevanja takšnih dodatkov.  Z njihovimi primeri sem lahko argumentirano pristopila tudi k našemu vodstvu. Sindikati so na tem področju že dosegli določene premike, kar kaže, kako pomembno je povezovanje in sodelovanje med zavodi – če nisi del takšnega kroga, težko veš, kaj vse je mogoče in kako se stvari rešujejo drugje.

Bi pa bilo v prihodnje smiselno, da tudi država bolj jasno uredi sistem financiranja in izplačevanja takšnih dodatkov, da ne ostajajo zgolj na ravni posameznih zavodov. Podobno velja za področje skrbi za starejše zaposlene – na eni strani se poudarja potreba po njihovem varovanju in razbremenitvi, na drugi strani pa se soočamo s pomanjkanjem mlajšega kadra in ne vedno optimalnimi pogoji za zaposlovanje. Ravno zato je pomembno, da se te izzive obravnava celostno.

Za konec še: kakšne lastnosti mora imeti dobra sindikalna zaupnica?

Pomembno je, da znaš stopiti v ospredje – zase in za druge. Da si upaš spregovoriti in izraziti svoje mnenje. Ne gre toliko za to, da si prepoznan, ampak predvsem za to, da si slišan. Pri tem veliko pomeni tudi občutek za ljudi in razmere – vedeti, kako in kdaj kaj povedati. Včasih je treba narediti korak nazaj, da lahko drugič bolj jasno in odločno nastopiš. Prav ta mera premisleka in občutek za pravi trenutek sta pogosto ključna, da so predlogi tudi dejansko uslišani.