Karmen Beker Glavnik

Je srednja medicinska sestra, zaposlena v dnevnem varstvu Doma starejših občanov Dom pod gorco Maribor, kjer s toplino in predanostjo skrbi za starejše. Že deveto leto je predsednica Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS) v zavodu – z vztrajnostjo in osebnim pristopom je število članov podvojila – sindikalno delo pa opravlja z enako srčnostjo kot svoj poklic.

Lahko na kratko predstavite svojo poklicno pot?

Začela sem delati v porodnišnici v Mariboru kot medicinska sestra. Skrbela sem za novorojenčke na intenzivni negi. Ko sem ostala sama z dvema otrokoma, sem zapustila bolnišnico in pričela delati v splošni ambulanti ter v zobni ambulanti. Ampak to delo ni bilo zame, saj sem ljudem želela nuditi več, poskrbeti tudi za njihovo duševno plat. Zato sem se takoj, ko se je leta 2011 odprl Dom pod gorco Maribor, zaposlila tam. Najprej sem opravljala nego starejših v različnih etažah doma, s prihodom novega direktorja pa sprejela izziv dela v  dnevnem varstvu. Delam tudi kot koordinatorica za osebno varovalno opremo in sem ena izmed članic skupine za promocijo zdravja na delovnem mestu. Rada rečem, da sem začela delati tam, kjer se življenje začne, končala pa bom tam, kjer se običajno konča (smeh, op. p.). Tudi obe moji hčeri nadaljujeta pot v zdravstvu kot diplomirani medicinski sestri in ponosna sem nanju, s kakšno empatijo delata z ljudmi.

Omenili ste dnevno varstvo, kako je videti ta oblika skrbi za starejše?

Dnevno varstvo je kot nekakšen vrtec za odrasle. Delovna in življenjska doba se daljšata, kar pogosto onemogoča skrb za starše, zato »otroci« ob sedmih zjutraj k nam pripeljejo svoje starše, ki ostanejo do štirih popoldan. Sprva sem bila do tega dela skeptična, ampak ko vidiš, kako ti ljudje oživijo, ko so med svojimi vrstniki, se ti pogled spremeni. Ogromno jih pride z napredovano demenco, z občutkom osamljenosti, pri nas pa se spet začutijo koristne, se med sabo pogovarjajo in delijo zgodbe, ki jih s svojimi otroki ne morejo. Na koncu ugotovijo, da stereotipi o domovih za starejše ne držijo.

Od ljudi, ki prihajajo k nam v dom, sem se naučila ogromno o tem, kaj življenje dejansko je. Velikokrat jim rečem, da je njihova pot še kako pomembna, saj so življenjski modreci in polni koristnih nasvetov za dobro in kvalitetno staranje.

Koliko časa ste sindikalno aktivni?

Že v porodnišnici sem se včlanila v sindikat. Ko se je leta 2013 v Domu pod Gorco organiziral sindikat, sem postala članica, zdaj pa sem že deveto leto predsednica sindikata. Začetki so bili za vse nas zelo težki – ko je dom nov, je treba organizirati celotno shemo dela. Normalno, da noben direktor ni želel poslušati še o sindikatu zraven. Ampak te zadeve so se do te mere uredile, da ima sedaj direktor posluh za sindikalno delo in ob vsaki spremembi pravilnikov ali ob drugih spremembah v delovni organizaciji te pošlje v predogled sindikatu in potem iščemo skupno vizijo oziroma skupno rešitev, ki bi bila dobra za vse zaposlene. Pri nas imamo sicer dva sindikata. Jaz sem začela s 23 člani in v svojem predsedovanju podvojila članstvo. Za obstoj sindikata pa se bom borila, tudi če se bo število zmanjšalo, saj se je prav vsak član iz posebnega razloga odločil za SZSSS in ne konkurenco.

S kakšnimi izzivi se soočate pri svojem sindikalnem delu?

Pri nas je posebnost ta, da starejše delavke še vedno delamo drugače – etika dela je drugačna od mlajših. Nekateri pogosteje izstopijo, potem ko si preračunajo »stroške članarine« – radi rečejo, zakaj bi plačala, če mi nihče nič ne nudi. Hkrati pa imam več mlajših članov, ki pridejo in vidijo, da se da marsikaj narediti. Velikokrat pomagam sodelavkam tudi na zasebnih področjih, ko potrebujejo pravni nasvet, saj na podlagi izkušenj lahko veliko rešimo, preden pride do večjega spora. Ko vidijo, da dejansko lahko z vsemi problemi pridejo k meni, se potem tudi včlanijo.

Zakaj sploh biti sindikalno aktiven?

Če ne bi bili sindikalno aktivni, bi bilo verjetno manj priložnosti, da zaposleni jasno izrazimo svoje potrebe in poglede. Prav sindikalno delovanje nam omogoča, da smo slišani ter da skupaj soustvarjamo bolj uravnotežene in pravične pogoje dela – v dialogu z delodajalcem. Biti sindikalno aktiven pomeni res delati, da poveš, jaz sem tu, obstajam.

Za konec še: kakšne lastnosti mora imeti dobra sindikalna zaupnica?

Pomembno je, da znaš stopiti v ospredje – zase in za druge. Da si upaš spregovoriti in izraziti svoje mnenje. Ne gre toliko za to, da si prepoznan, ampak predvsem za to, da si slišan. Pri tem veliko pomeni tudi občutek za ljudi in razmere – vedeti, kako in kdaj kaj povedati. Včasih je treba narediti korak nazaj, da lahko drugič bolj jasno in odločno nastopiš. Prav ta mera premisleka in občutek za pravi trenutek sta pogosto ključna, da so predlogi tudi dejansko uslišani.