Damjan Crgol

Damjan Crgol, Sindikat delavcev trgovine Slovenije (SDTS), brez premišljanja pravi, da je sindikalno delo prava pot, da so tisti, ki se ne vključujejo v sindikat, kratkovidni in uživajo pravice na račun drugih.

Kakšna je tvoja poklicna in sindikalna pot?

Že 27 let sem zaposlen v Mercatorju. V Hipermarketu Koper sem oddelkovodja v toploteki. Tudi v sindikatu sem 27 let, aktivno okoli 25 let. Sem zaupnik, član izvršnega in republiškega odbora SDTS (Sindikata delavcev trgovine Slovenije).

Zakaj si se odločil sindikalno aktivirati?

Ne maram videti nepravičnosti, in to že od prej, preden sem šel delat v Mercator. Rad imam transparentnost. Upam se tudi izpostaviti; mogoče je tako tudi zaradi tega, ker je moje delo stoprocentno narejeno. Tako mi ne more nihče očitati, da moje sindikalno delovanje škoduje delu. Sindikalno delo opravljam s srcem, z občutkom. Sindikat je zame normalna stvar. Ne potrebujem nobene nagrade zaradi tega.

Ko želiš koga povabiti v sindikalne vrste, s kakšnimi vprašanji se srečuješ?

Najprej me povabljeni vpraša, koliko je članarina in kaj ima on od tega. Ko potem razložim, da ima pravno pomoč, da ima na voljo počitniške kapacitete, ugodne nakupe …

… kaj pa solidarnost? Je s tem mogoče vabiti nove člane?

Bom rekel tako: dokler sindikat dela za člane, od tega pa imajo koristi tudi tisti, ki niso člani, tu težko prebiješ led. Nekateri pravijo, zakaj bi se vpisal, saj imajo pravice potem vsi. To je zame narobe, saj je v slogi moč, in več kot nas je, boljše je. Ampak ljudje tega ne razumejo. Potem pa, ko se kaj zgodi, trkajo na vrata, kličejo, sprašujejo. Meni je žal, ampak jaz takšnim, ki niso člani, podpore ne morem dati. Ne da nočem, ampak se mi zdi zamalo. Preprosto to ni prav, čeprav včasih tudi zaprem eno oko …

Kako razmišljajo mladi?

Mladi so enodnevnice. Danes razmišljajo tako, jutri tako.

So pri vas tudi problemi s pridobivanjem kadrov?

Zelo veliki problemi. Premalo nas je. Najbolj pa me moti to, da nekateri delajo trojna dela, plačani pa so enako kot tisti, ki ne delajo, v narekovajih, nič in se znajo skrivati. To je nepravično.

Sindikat delavcev trgovine je bil viden akter v najmanj dveh velikih zgodbah, državnega pomena, pri zaprtju trgovin ob nedeljah in nastanku pravilnika o ročnem premeščanju bremen. Kako po tvojem ljudje vidijo ta dosežka?

Vsi ne vidijo tega, da je to uredil sindikat. Zaprte trgovine ob nedeljah ljudje pozdravljajo. Se pa spomnim, da so bile po referendumu, ki je bil zasluga sindikata, trgovine ob nedeljah kmalu spet odprte. In tako so ljudje malo izgubili zaupanje. Potem ko se je to končno uredilo, pa je bilo v redu. Kar se tiče ročnega premeščanja bremen, pa ni še vse urejeno, premalo je izobraževanja. Delodajalec ne da nič na to, da bi izobraževal delavce, saj tako lažje izkoristi zadevo.

Katera so najpogostejša vprašanja članic in članov pri vas, nad čim se največ pritožujejo?

Pritožujejo se največ nad plačilnimi listami, ker jih ne znajo razbrati. Problem so tudi urniki, skratka delovni čas. V pogodbi recimo nekomu piše, da dela dvoizmensko, dejansko pa mora delati deljeno, ali samo popoldne. Potem so problem dopusti; strežne linije jih izrabijo težje kot vsi drugi. Ali pa recimo izraba ur. Delodajalec na primer pride do tebe in ti reče, da ni dela in da pojdi domov. Česar pa ne sme, urnik je urnik. Problem manjših trgovin pa je, da se urniki spreminjajo dnevno. In če kot delavec nisi pozoren na urnik, ki je na oglasni deski, so lahko težave. Dobro, da se pri nas zdaj ure bolj striktno beležijo. Razumem, da se kdaj zgodi višja sila, kdo recimo zboli, ampak spreminjanje urnikov kar tako ni v redu. To je problem organizacije dela.

Kako vidiš prihodnost sindikalizma?

Pogajanja so vsekakor prva stvar, moralo pa biti bolj prepoznavno, kaj sindikat naredi. Pa tudi to, da bi člani morali imeti nekaj več od tega, da prispevajo k dialogu.

Kakšen bi po tvoje moral biti obraz sindikata?

To bi moral biti nekdo, ki ima trdo roko glede pogajanj in dogovorov. Vsekakor pa spoštljiv do drugega. Biti bi moral lider s kulturo, znanjem. Zelo pomembno je izobraževanje, in to neprenehoma.

Kaj bi še dodal?

Meni je delo v sindikatu in svetu delavcev, kjer sem tudi član, v zadovoljstvo. Veselim se vsakega dosežka. Recimo morebiti banalen primer, ko nam v toploteki Mercator ni zagotavljal pranja delovne opreme. Doma je ne morem oprati in sem predsedniku uprave nesel svojo opremo in rekel, da če mi jo opere on … Drugi dan so začeli prati tudi našo opremo, ne le za tiste v mesnici in ribarnici. Recimo, ko sem opozoril, da imamo 27 luči na blagajni in jih od tega 23 ne dela, so drugi dan prišli luči popravit. Saj je vendar jasno, koliko luksov mora biti osvetlitev, da potem nekdo vidi drobiž, s katerim dela. Problem je tudi v tem, da imamo pri nas preveliko število šefov, podšefov in podobno, tako da do vrha določene stvari sploh ne pridejo. Izgubijo se tudi pomembne stvari. In za to je potem sindikat.