Popolnoma napačna smer: Zakonodajno rokohitrstvo nove vlade

16. 6. 2026

Pred kratkim je bila potrjena četrta vlada Janeza Janše, a koalicija voljnih na čelu s kompradorsko SDS in njenimi partnerskimi pritiklinami v zakonodajno proceduro vlaga škodljive osnutke zakonov že od izvolitve »prvega med enakimi« na čelo državnega zbora pred dvema mesecema. Večina je nedomišljenih, rokohitrskih in oblikovanih brez socialnega dialoga, njihove posledice pa bomo občutili tako delavci in delavke kot državljanke in državljani ter vsi drugi prebivalci in prebivalke Slovenije.

Četrta Janševa vlada, podobno kot vsaka nova na oblasti, svojo pot začenja s korenito reorganizacijo ministrstev prek Zakona o državni upravi (ZDU-1). Čeprav se predlagane spremembe uradno utemeljujejo s cilji večje »učinkovitosti, racionalizacije in preglednosti«, se pod to krinko uvajajo ukrepi, ki krepijo politično mrežo funkcionarjev in omogočajo večjo centralizacijo moči. Ključni posegi v strukturo države vključujejo:

• Radikalno preoblikovanje resorjev: Zakon predvideva ukinitev samostojnih ministrstev za digitalno preobrazbo, javno upravo, solidarno prihodnost ter visoko šolstvo, znanost in inovacije. Njihova področja se drobijo oziroma priključujejo drugim resorjem; tako se npr. področje dela prenaša pod okrilje gospodarstva (ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport), stanovanjska politika pod okolje, javna uprava in digitalizacije pod notranje zadeve, dolgotrajna oskrba pod novo ministrstvo za demografijo itn.
• Drastično povečanje števila državnih sekretarjev: Pod krinko »potrebe po boljši koordinaciji« zakon širi omejitve za imenovanje političnih funkcionarjev. Na ministrstvih za finance in zdravje se lahko po novem imenujejo do štirje državni sekretarji namesto običajnih dveh, na ministrstvih za gospodarstvo, notranje zadeve in javno upravo, infrastrukturo ter okolje in prostor pa do trije. Kljub povečanju števila političnih funkcionarjev pa v osnutku navajajo, da predlog zakona ne bo imel dodatnih finančnih posledic za državni proračun, saj naj bi se sredstva »zagotovila znotraj obstoječih proračunskih postavk organov«.
• Širjenje pooblastil vlade glede sedežev organov: Vlada si z uredbo jemlje pravico, da poleg nalog ministrstev po novem določa tudi njihove sedeže in sedeže njihovih organizacijskih enot, ne da bi za vsako takšno spremembo potrebovala potrditev v državnem zboru. To v praksi pomeni, da lahko izvršilna veja oblasti poljubno prestavlja sedeže ministrstev in njihovih enot po celotni državi. Doslej je veljavni zakon predvideval, da lahko vlada z uredbo podrobneje določi le naloge ministrstev.
• Centralizacija digitalne infrastrukture: Z uveljavitvijo sprememb ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo prevzema popoln nadzor nad informacijsko družbo, informatizacijo državne uprave in upravljanjem ključnih informacijsko-komunikacijskih sistemov celotne države. Ministrstvo prevzema tudi naloge na področjih informacijske družbe in elektronskih komunikacij, kar mu daje odločilen vpliv na razvoj digitalnega okolja v Sloveniji.

Ta reorganizacija pa je le uvertura v širši nabor zakonodajnih posegov, ki jih nova koalicija sili skozi parlamentarno proceduro. Medtem ko se javnost ukvarja s prerazporejanjem ministrskih stolčkov, se v ozadju pripravlja teren za krčenje temeljnih socialnih pravic in sistematično slabljenje delavskega organiziranja. Ti predlogi, ki so pogosto vloženi brez socialnega dialoga ali ustreznih strokovnih analiz, nakazujejo smer delovanja, kjer bodo interesi kapitala in ohranjanje oblasti prevladali nad pravicami državljanov.

Desnica si želi zagotoviti izvoljivost svojih kadrov v »podeželskih utrdbah«

Eden najudarnejših posegov v lokalno demokracijo je sprememba volilne zakonodaje, ki državljanom tretjih držav popolnoma odvzema aktivno volilno pravico na lokalnih volitvah. Druga bistvena novost je ponovna uvedba možnosti razdelitve ožjih delov občin (kot so četrtne, krajevne in vaške skupnosti) na več volilnih enot. S tem želijo predlagatelji izničiti reformo Golobove vlade iz novembra 2024, ki je zaradi poenostavitve postopkov uvedla enotno volilno enoto za celotno skupnost. Retorika, s katero na desni utemeljujejo nujnost skrajšanega postopka, temelji na domnevni zaščiti podeželja pred »prevlado centrov«.

V predlogu zakona o lokalnih volitvah (ZLV) trdijo, da enotne volilne enote povzročajo centralizacijo in »razvojno neuravnoteženost«, saj naj bi kandidati iz gosteje naseljenih središč lažje premagali tiste iz manjših vasi. Vendar pa kritična analiza mnenj strokovne javnosti kaže na jasne taktične interese: s ponovnim drobljenjem volilnih enot si desnica skuša zagotoviti izvoljivost svojih kadrov v tradicionalnih podeželskih utrdbah, kjer imajo večjo podporo, hkrati pa z izključitvijo tujcev iz volilnega procesa zmanjšujejo volilno telo, ki jim politično običajno ni naklonjeno. Kratki roki za uskladitev občinskih aktov – le en mesec po uveljavitvi – nakazujejo na željo po hitri uveljavitvi sprememb še pred prihajajočimi lokalnimi volitvami, s čimer bi koalicija dobila neposredno prednost na terenu.

Negativno mnenje k predlogu zakona je podalo tudi Združenje mestnih občin Slovenije, ki izpostavlja njegovo ustavnopravno spornost in administrativno škodljivost, sploh v letu, ko se priprave na lokalne volitve že začenjajo. Kot so zapisali, bo »dikcija o zastopanosti posameznih naselij privedla do pritiskov za (ponovno) določanje volilnih enot na ustavnopravno neskladen način«, s čimer se neposredno ogroža načelo enakosti volilne pravice, ki zahteva, da se vsak predstavnik voli na približno enako število prebivalcev. Združenje prav tako poudarja, da bi moralo »spreminjanje ZLV že zaradi ustavnega načela lokalne samouprave in Evropske listine lokalne samouprave potekati v sodelovanju z združenji občin«, kar pa je bilo v tem postopku, ki ignorira tudi mednarodne standarde o stabilnosti volilne zakonodaje, v celoti spregledano.

Odkrit napad na sindikate zaradi nasprotovanja »zakonu za razkroj Slovenije«

Nič manj nevaren ni neposreden napad na sindikalno gibanje prek novele Zakona o delovnih razmerjih. Koalicija želi odpraviti obveznost tehnične izvedbe obračuna sindikalne članarine na strani delodajalcev, s čimer bi vzpostavili sistem neposrednega plačevanja sindikalne članarine. To bi neizogibno oslabilo finančno stabilnost in pogajalsko moč sindikatov, saj bi se administrativno breme v celoti prevalilo na delavsko organiziranje, kar je v jasnem nasprotju z dosedanjo ureditvijo, ki je varovala sindikalno avtonomijo.

Predlagana ureditev grobo posega v 76. člen Ustave RS, ki zagotavlja svobodo sindikalnega delovanja. Ključna ustavnopravna težava je namreč v tem, da večina sindikatov članarino določa v odstotku od plače, podatke o dejanski višini plače pa ima le delodajalec. Če slednji ni več zavezan k tehnični izvedbi obračuna, sindikati izgubimo možnost učinkovitega nadzora nad pravilnostjo vplačil, kar neposredno omejuje našo organizacijsko in funkcionalno avtonomijo pri določanju lastnega financiranja. Takšen enostranski poseg ne bi povzročil zgolj nepopravljive škodo socialnemu dialogu in reprezentativnosti, temveč zelo verjetno porušil tudi zaupanje med socialnimi partnerji, ki se je dolga leta zlagoma gradilo.

Poleg tega sindikati ocenjujemo, da predlog zakona ne prestane niti testa sorazmernosti, saj predlagatelji niso izkazali tehtnega javnega interesa za poseg v ureditev, ki v praksi že več kot dve desetletji deluje brez težav. Kršeno je tudi načelo zaupanja v pravo iz 2. člena ustave, saj sindikati svoje strukture, statute in finančno poslovanje gradimo na podlagi legitimnih pričakovanj o stabilnosti tega mehanizma. Ker država po mednarodnih aktih, kot sta konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 87 in 98 ter Evropska socialna listina, nima le prepovedi poseganja, temveč tudi pozitivno obveznost zagotavljanja pogojev za učinkovito delovanje sindikatov, bi ukinitev ustaljenega odvajanja članarine zelo verjetno pomenila tako neposredno kršitev mednarodnih zavez kot tudi ustave.

Zakaj je Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije tako škodljiv?

Kljub visokoletečim besedam predlagateljev zakona, ki obljubljajo, da se bosta z njegovim sprejetjem pocedila med in mleko, ta prinaša številne negativne posledice za ljudi in državo ter velika tveganja za stabilnost družbenih podsistemov, predvsem pokojninskega in zdravstvenega. Izpostavljamo nekatere najbolj problematične posledice.

Ne gre za dejanski interventni zakon!

Predlagatelji skušajo v zakonu prikazati prisotnost izrednih razmer v naši državi, toda iz podatkov, ki jih ponudijo, je jasno, da teh v praksi ni. Tako uporabljajo krizno retoriko, da bi vnaprej opravičili posege v sisteme socialne države in tudi v javni sektor. Obenem zakon s trajnimi sistemskimi spremembami posega v številne zakone z različnih področij, kar se ne sklada z načeli interventnega urejanja, ki bi moralo biti časovno omejeno in restriktivno.

Ukrepi z napako

Hkrati še tistih nekaj ukrepov iz zakona, ki bi jih dejansko lahko označili za interventne, ne seže dovolj daleč, da bi od njih običajni ljudje veliko imeli. Tako na primer še pri omilitvi cen energentov, kjer je predlagan nižji DDV (9,5 odstotka) za električno energijo, zemeljski plin, daljinsko ogrevanje in les za kurjavo, kar je edini ukrep, ki bi ga lahko označili za interventnega, ni predlaganega nobenega mehanizma, ki bi zagotovil, da se znižanje DDV ne bo prelilo v dobičke, ampak da bo dejansko varovalo ljudi. Tudi pri predlagani 5-odstotni stopnji DDV za določena živila ni predlaganih nobenih ukrepov, ki bi zagotovili, da korist od nižje stopnje DDV ne bi šla trgovcem, zato tudi ni nobenega zagotovila, da bi se cene za ljudi dejansko znižale.

Zaradi finančnih posledic zakona bomo na slabšem vsi

Predlagatelji sami ocenjujejo, da bo zakon povzročil 571 milijonov evrov primanjkljaja v proračunu in v blagajnah nosilcev socialnih zavarovanj, pri čemer ni predvidenih nobenih kompenzacijskih ukrepov, s katerimi bi omenjeni izpad lahko nadomestili. Obenem v ZSSS ugotavljamo, da je omenjena ocena višine izpada preveč optimistična. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije denimo ocenjuje, da bi predlagane spremembe na letni ravni pomenile 550 milijonov evrov manj prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in 70 milijonov evrov manj za dolgotrajno oskrbo. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije pa ocenjujejo, da bo zaradi interventnega zakona na letni ravni za obvezno zdravstveno zavarovanje in dolgotrajno oskrbo zbranih 136.946.962 evrov manj.

S socialno kapico bi največ pridobili najbolje plačani

Predlog interventnega zakona določa, da se prispevki nad osnovo 7500 evrov mesečno ne bi več plačevali. Tak ukrep naj bi bil usmerjen v zadrževanje ključnih kadrov, ki jih podjetja najbolj potrebujejo za razvoj in inovacije. Socialna kapica naj bi tako preprečevala odhod tovrstnega kadra v tujino. Ne glede na to, da bi predlog zaobjel relativno majhno število zaposlenih (približno odstotek), bi imel negativen vpliv na prilive v socialne blagajne. Poleg tega bi uzakonitev socialne kapice pomenila poseg v načelo solidarnosti, na katerem sistem socialne države temelji. Predlog o socialni kapici se tako dotika samo najbolje plačanih delavk in delavcev, povzroča pa nižji priliv v socialne blagajne, ki koristijo vsem.

Dvojni status upokojencev je problematičen

Predlog interventnega zakona uvaja možnost, da zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za starostno pokojnino (starost najmanj 62 let in 40 let pokojninske dobe brez dokupa), hkrati prejema 100 odstotkov pokojnine in nadaljuje delovno razmerje. Obenem pa predlog uvaja prisilno upokojevanje – delovno razmerje preneha po zakonu, nadaljevanje pa je odvisno od soglasja delodajalca. Gre torej za diskriminacijo na podlagi starosti in za socialni damping, saj delodajalec pridobi pogajalsko premoč in bo lahko delavcu oziroma delavki ponudil novo pogodbo o zaposlitvi pod bistveno slabšimi pogoji. Po drugi strani je dvojni status upokojencev tudi v nasprotju z namenom pokojninskega zavarovanja. Ocene pravijo, da bi njegova uvedba povzročila 240 milijonov evrov izpada v pokojninski blagajni letno, dolgoročno pa bi prinesel znižanje povprečne upokojitvene starosti in ogrozil vzdržnost sistema prav v času demografskega prehoda. Ustavno sodišče je sicer v preteklosti že razsodilo, da je prisilno upokojevanje neustavno, zato se poraja vprašanje, ali je predlog sploh skladen z ustavo.

Proti spodkopavanju dolgotrajne oskrbe

Predlog ukinja obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo za popoldanske espeje, nosilce dopolnilne dejavnosti na kmetiji, sobodajalce in upokojence. Po oceni Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije bo samo oprostitev plačevanja prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence stala blagajno 70 milijonov evrov na leto, skupni izpad pa bo po ocenah znašal okoli 100 milijonov evrov letno. Toda še posebej zaskrbljujoče je, da bo sistem že leta 2028 brez zakona o interventnih ukrepih izkazoval primanjkljaj v višini 242 milijonov evrov, omenjeni zakon pa bi ta primanjkljaj samo še poglobil. Hkrati je težava pri dolgotrajni oskrbi v tem, da sistem v praksi še ni v celoti zaživel, predlog interventnega zakona pa namesto reševanja začetnih zagat spodkopava njegove finančne temelje.

Poseg v odškodnine za delavke in delavce

Predlog zakona določa tudi, da delodajalcu ne bo več treba plačati denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo na delu poškodovanim ali poklicno obolelim delavkam in delavcem oziroma njihovim dedičem za malo malomarnost (telesne bolečine, strah, zmanjšanje življenjske aktivnosti, skaženosti ipd.). Za veliko malomarnost oziroma za naklep pa bo taka odškodnina omejena na največ 20 minimalnih plač. V skladu s sodno prakso je to 18 neto slovenskih povprečnih plač. Trenutno gre za omejitev odškodnine na največ 29.637,60 evra. Treba je povedati, da slovenski obligacijski zakonik ne pozna kaznovalnih odškodnin, pri katerih bi se priznavala večja odškodnina za veliko malomarnost. Odškodnine se odmerjajo ne glede na malo ali veliko malomarnost in ne glede na poškodbo pri delu ali prometno nezgodo enako in izključno na podlagi dokazov o intenzivnosti bolečin in druge nepremoženjske škode. Zaradi interventnega zakona bi torej v bodoče delavec prejel pri enaki nematerialni škodi največ 18 neto povprečnih plač odškodnine, pri prometni nesreči pa pri težjih poškodbah s trajnimi posledicami od 20 do 80 neto plač (do 200 tisoč evrov) in pri zelo hudih poškodbah (invalidnost) od 50 do 150 in več neto povprečnih plač (trenutno do 400 tisoč evrov). Gre torej za diskriminatorni določbi do pri delu poškodovanih delavcev in delavk, saj izključno zmanjšujeta obveznost njihovih delodajalcev.

Povzel Gregor Inkret

Od posegov v zasebnost do prekarizacije študentov

V nadaljevanju bomo analizirali še dve populistični potezi, ki dopolnjujeta ta mozaik: predlog o obveznem testiranju funkcionarjev na prepovedane droge, ki pod pretvezo integritete uvaja invazivne posege v zasebnost poslancev in ministrov, ter predlog o t. i. študentskem s. p. Utemeljitev prvega je precej trhla, saj temelji zgolj na splošnih navedbah o varnosti, medtem ko predlagani mehanizem z 10-odstotnim žrebom poslancev štirikrat letno močno posega v zasebnost, brez jasne ustavnopravne podlage o sorazmernosti.

Drugi predlog pa mladim (pod krinko spodbujanja podjetnosti) ponuja prekarizacijo, saj bi jim omogočil opravljanje dejavnosti ob ohranitvi vseh študentskih ugodnosti (od subvencionirane prehrane in prevoza do pravice do državne štipendije, bivanja v študentskih domovih in celo prejemanja družinske pokojnine), dokler njihovi letni prihodki ne bi presegli višine letne minimalne plače.

Čeprav predlagatelji v utemeljitvi izpostavljajo »šolo za življenje« in preprečevanje »kaznovanja marljivih študentov, ki jih trenutni sistem z odvzemom ugodnosti odvrača od podjetništva«, gre v samem jedru za legalizacijo prekarnega dela in ustvarjanje nelojalne konkurence na trgu dela. Z uveljavitvijo znižanih pavšalnih prispevkov bi bili študentski samostojni podjetniki v prvih 12 mesecih poslovanja oproščeni plačila prispevkov v višini 50 odstotkov, v naslednjih 12 mesecih pa v višini 30 odstotkov, kar bi ustvarilo bazen izjemno poceni delovne sile, ki je skoraj v celoti razbremenjena socialnih prispevkov, hkrati pa še vedno uživa socialne transferje države. Takšna ureditev neposredno ogroža redna delovna razmerja, saj delodajalce spodbuja k angažiranju študentov podjetnikov namesto zaposlovanja po standardni delovni zakonodaji, s čimer se mlade že v študijskih letih sistemsko potiska v negotovost in dolgoročni razkroj socialne varnosti.

Miha Poredoš,
Lamar Belina/Pexels

Delavska enotnost

To besedilo je bilo v nekoliko drugačni obliki najprej objavljeno v redni številki z 11. junija 2026 Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod te redne številke pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: