Iran in mi #2: Kako je ugasnila iskra iranske delavske revolucije

Iranski delavci in delavke se organizirajo, so zatrti in se ponovno organizirajo že več kot stoletje. Vsako fazo tega boja so oblikovale specifične oblike pritiskov zunanjega gospostva in notranja represija. Islamska revolucija leta 1979 ni bila prelom s to zgodovino, temveč trenutek znotraj nje, ki je odprl izjemne možnosti za delavsko samoorganiziranje, preden so bile te znova zatrte.

Četrt stoletja po državnem udaru s podporo šaha Mohameda Reze Pahlavija so iranski politični sistem zaznamovale avtoritarna oblast, tesna povezanost z Zahodom in sistematično izčrpavanje nacionalnih bogastev v korist vladajoče elite ter njenih tujih pokroviteljev. Da bi utrdil svojo oblast, je Pahlavi začel zatirati vso organizirano politično opozicijo, sindikati pa so bili prepovedani. Med hladno vojno so ZDA želele iz Irana ustvariti kapitalistično trdnjavo Zahoda proti stalinistični Sovjetski zvezi, zato so močno podpirale njegovo ponovno oboroževanje. Šahov režim je vzdrževala tajna policija Savak, ustanovljena leta 1956 s pomočjo ameriške obveščevalne službe Cie in izraelskega Mosada. Njene metode so vključevale množični nadzor, samovoljne aretacije, mučenje in likvidacije političnih nasprotnikov. Represija je zajela praktično vse družbene sloje: intelektualce, študente, sindikaliste, verske kroge, levičarske organizacije in etnične manjšine.

Teror sam pa ni zadostoval za ohranitev režima. 6. junija 1963, dan po aretaciji verskega vodje, ajatole Ruholah Homeinija, ki je ostro zavrnil šahovo t.i. »belo revolucijo« – množično industrializacijo države, vključno s preoblikovanjem podeželja, pri čemer je režim prihodke od prodaje nafte uporabil za odkup zemlje in razlastitev večinoma odsotnih zemljiških lastnikov, ki bi take začeli vlagati v industrijo in se tako postopoma preoblikovali v kapitalistični razred – je izbruhnil niz protestov, poznan pod imenom Hordadska vstaja, na kateri je policija ubila več sto ljudi. Ti niso protestirali zgolj zaradi aretacije priljubljenega Homeinija, temveč predvsem zaradi globokih pretresov, ki jih je kmetijska reforma povzročila na podeželju.

Namesto obljubljenega blagostanja je vsiljevanje intenzivnega, visoko mehaniziranega kmetijstva po zahodnem vzoru revne kmete pahnilo v brezizhoden položaj. Razdeljeni kosi zemlje so bili premajhni za ekonomsko preživetje, država pa novopečenim lastnikom ni zagotovila finančne pomoči, semen in drage mehanizacije, s katero bi nadomestili prejšnji sistem upravljanja. Propad kmetijstva je sprožil množičen eksodus podeželskega prebivalstva v mesta, kjer se je izoblikoval reven in globoko nezadovoljen urbani podrazred. Hkrati je zemljiška reforma neposredno ogrozila ekonomsko neodvisnost šiitske duhovščine (uleme), saj je država posegla tudi v verska zemljišča.

Po izgonu ajatole Homeinija leta 1964 je v državi zavladal navidezen mir, vendar so se napetosti zgolj preselile v ilegalo. Sredi šestdesetih let je šahov režim s pomočjo zahodnih obveščevalnih služb drastično okrepil zloglasno tajno policijo Savak, ki je s cenzuro, zapiranjem in mučenjem postopoma uničila preostale celice tradicionalne, umerjene opozicije. Zaradi popolne blokade legalnega političnega delovanja se je mlajša generacija intelektualcev in študentov na univerzah začela radikalizirati. Razočarani nad pasivnostjo starejših generacij so začeli v tajnosti preučevati teorije o oboroženem boju proti diktaturi.

Ta politični pritisk se je prelil v sedemdeseta leta, ko je Iran deloval kot neokolonialno strukturiran sistem, v katerem so se rastoči prihodki od nafte – ki so po letu 1973 dosegli ekstremne razsežnosti – stekali predvsem v omrežje šahovega kroga, za obsežne nakupe zahodnega orožja ter v projekte modernizacije, prilagojene urbanim elitam. Medtem ko sta podeželje in predmestni delavski razred ostajala izključena iz koristi tega razvoja, je hitra industrializacija hkrati ustvarjala vse bolj zaveden proletariat, ki je – tudi preko izjemnih prevodov marksistične literature – začel »čutiti« svojo moč in zahtevati svoj delež bogastva, ki ga je pomagal ustvarjati. Jeza je vrela in na obzorju so se kazali družbeni nemiri, tudi zato, ker je bil obstoječi dvostrankarski sistem vladne (Iran Novin) in »opozicijske« stranke (Mardom) ter končni premik v uradni enostrankarski režim (z ustanovitvijo stranke Rastahiz leta 1975) zgolj fasada za absolutno šahovo oblast, ki ni dopuščala nobene realne politične alternative.

Islamska revolucija kot protiimperialistični akt

Ko ni bilo več na voljo institucionalnih kanalov za postopne spremembe, je sledil radikalni družbeni prelom. Mladi delavski aktivisti, intelektualci in študentje se niso več združevali okoli starih in pasivnih strank – komunistična stranka Tudeh v politični gverili ni bila sposobna postaviti temeljev delavskega gibanja za strmoglavljenje državnega kapitalizma, ker se je preveč opirala na Sovjetsko zvezo –, temveč so se, razočarani nad reformizmom in strogo kontrolo režima, začeli zatekati k militantnemu aktivizmu in ustanavljanju gverilskih gibanj.

Na eni strani so se mladi marksisti organizirali v Ljudske fedajine (Čerihat-e Fedaji-e Halk), ki so verjeli v »čisti« razredni boj, na drugi strani so se Ljudski mudžahedini (Mudžahedin-e Halk) poskušali boriti z radikalno sintezo marksizma in islama, kar je bilo izjemno privlačno za mlade vernike, ki so želeli biti moderni in revolucionarni, a se niso želeli odpovedati islamu. Obe skupini sta s svojimi akcijami spodkopavali avtoriteto režima in radikalizirali politično ozračje, kar je tlakovalo pot vsesplošnemu ljudskemu uporu, ki je kasneje prerasel v islamsko revolucijo. Napad fedajinov na orožniško postajo v Sijakalu leta 1971 velja za simbolični začetek oboroženega boja proti šahu. Med revolucijo leta 1979 so bili prav oni tisti, ki so zavzeli vojašnice in razorožili šahovo gardo.

ZDA so se v tem obdobju zdele slepe za naraščajočo možnost nemirov. Predsednik Jimmy Carter je decembra 1977 čestital šahu in njegovo »veliko vodstvo« imenoval »otoček stabilnosti v enem od bolj nemirnih območij sveta«. Cia je konec leta 1978 celo poročala, da bo šah obdržal oblast vsaj naslednjih deset let. Toda gospodarstvo je drselo v krizo. Cena nafte je po letu 1976 padla, inflacija pa je divjala. Strogi varčevalni ukrepi so višali brezposelnost in trpljenje delavcev. Kljub krvavemu zatiranju so izbruhnili protesti na delovnih mestih, v mošejah in na univerzah, med revnimi množicami ter med neštetimi stojnicami in trgovci na bazarjih.

Leta 1977 je 50.000 revnih mestnih prebivalcev ustavilo buldožerje, ki so bili poslani za rušenje barakarskih naselij v Teheranu. Streljanje na protestirajoče študente teologije v svetem mestu Kom januarja 1978 pa je sprožilo splošno stavko. Sredi poletja istega leta so se razmere dramatično zaostrile, ko so se akcijam pridružili delavci v avtomobilski, komunalni, papirni, strojni, tekstilni in naftni industriji ter drugih panogah. Večje stavke so potekale v Teheranu, v provinci Fars in v Kuzestanu, še posebej pa v mestu Ahvaz. Njihove zahteve so vse bolj presegale plače ter pozivale k demokratičnim pravicam: »Smrt šahu«, »Maščevanje proti njegovim ameriškim imperialističnim prijateljem«, je odmevalo na ulicah. Mladi in študentje pa so pozivali k vzpostavitvi socialistične republike, utemeljene na islamu. Oktobra so jeklarji iz Esfahana v osrednjem Iranu pozvali k izgonu vseh agentov Savaka in vojaškega osebja iz tovarne, stavkajoči naftni delavci v Kuzestanu pa so zmanjšali proizvodnjo goriva.

Obupani šah je 8. septembra razglasil izredno stanje in nad mirne protestnike na trgu Žale v Teheranu (danes se trg imenuje Šohada oz. Trg mučenikov) poslal vojsko, ki naj bi po ocenah zgodovinarjev ubila nekaj sto in ranila več tisoč ljudi. Ta prelomni dogodek, imenovan Črni petek, je združil opozicijske sile v prepričanju, da kompromis s šahom ni več mogoč. Delavci so se odzvali s širitvijo splošne stavke; železničarji so ustavili potovanje vojaške elite in drugih predstavnikov varnostnega aparata; carinski delavci so v državo spuščali le nujne izdelke, kot so zdravila in otroška hrana. Množice so se združevale za pozivom k spremembi režima in odhodu šaha. Ker se je tudi vojaški aparat postopoma vedno bolj zbliževal z zahtevami množic, je bila monarhija obsojena na propad – odnesla jo je iranska islamska revolucija 11. februarja 1979.

Islamska revolucija je eden ključnih političnih dogodkov 20. stoletja in hkrati eden najbolj napačno razumljenih. Njena prevladujoča zahodna podoba, kot prevzem oblasti s strani verskih fanatikov, zakriva njen dejanski značaj: množični upor proti zahodno podprti diktaturi. Obseg ljudske mobilizacije je bil namreč izjemen. Decembra 1978 se je na demonstracijah v Teheranu zbralo od dva do tri milijone ljudi. Gibanje je združevalo industrijske delavce, ki so s stavkami ohromili naftni sektor, trgovce, študente, levičarske organizacije in šiitsko duhovščino.

Osrednja figura revolucije je postal ajatola Homeini, ker je bila verska mreža ena redkih političnih struktur, ki jih šahov represivni aparat ni popolnoma uničil. Prvega februarja 1979 se je Homeini vrnil v Iran, Islamska republika pa je bila nato aprila potrjena na referendumu z več kot 98-odstotno podporo. Ne glede na kasnejši razvoj Islamske republike je treba islamsko revolucijo brati kot odgovor iranskega ljudstva na desetletja diktature, zunanjega vmešavanja, izčrpavanja nacionalnih bogastev in zatiranja političnega življenja. V tem smislu jo moramo razumeti kot protiimperialistični akt in poskus ponovne uveljavitve nacionalne suverenosti.

Težave delavskega razreda v porevolucionarnem Iranu

Islamska revolucija iranskega delavskega razreda ni potisnila iz politike. Za kratek čas je dosegla prav nasprotno. Padec monarhije je odprl prostor za oblike organiziranja, ki so segale onkraj plač in pogodb, vse do vprašanja lastništva proizvodnje. V tovarnah, na naftnih poljih, v prometu in velikih industrijskih obratih so delavci oblikovali delavske svete (šore), ki praviloma niso delovali kot posvetovalna telesa, temveč kot dejanska središča oblasti na delovnem mestu: nadzorovali so vodstvo, odločali o zaposlovanju, odstranjevali kompromitirane direktorje, pregledovali finance in v primerih pobega lastnikov ali menedžerjev tudi sami organizirali nadaljevanje proizvodnje. V Teheranu naj bi jih bilo po nekaterih ocenah že v prvih mesecih revolucije do tisoč.

Iransko-ameriški sociolog Asef Bayat v svoji knjigi Delavci in revolucija v Iranu (1987) takšne delavske svete opisuje kot najbolj razvite tam, kjer so delovali neodvisno od države in uradno imenovanih menedžerjev ter neposredno izhajali iz interesov delavske baze. V teheranski tekstilni tovarni Čit Jahan so delavci povečali proizvodnjo, podvojili minimalne plače z znižanjem najvišjih menedžerskih izplačil in uvedli brezplačno mleko za zaposlene; v tovarni gospodinjskih aparatov Arju so delavci po revoluciji dobesedno vrgli staro vodstvo iz obrata; v Fama Betonu so z delavskim pritiskom izsilili izplačilo zaostalih plač, 40-urni delovni teden in nadzor nad zaposlovanjem ter pogodbami itn. Med februarjem 1979 in februarjem 1980 je bilo zabeleženih približno 350 industrijskih sporov, povprečne plače so se leta 1979 zvišale za več kot polovico, minimalna plača pa se je več kot podvojila. V revnih mestnih četrtih so se pojavili »soseščinski sveti« (šora-je mahalat), ki so organizirali dostavo hrane starejšim in bolnim. V iranskem Kurdistanu in v turkmenskem območju Golestana so si kmetje ponovno prisvajali zemljo. Vrhunec te delavske samozavesti je bil prvi maj 1979, ko je po Teheranu korakalo približno poldrugi milijon delavcev, brezposelnih, študentov in drugih podpornikov, s transparenti za svobodo govora, resnične sindikate in šore.

Delavci so bili za islamsko revolucijo nepogrešljivi, niso pa bili v položaju, da bi sami določili njen politični izid.

Šore vendarle niso bile enoten pojav. Britanski raziskovalec Chris Goodey, ki je poleti 1979 obiskal več iranskih tovarn ter se pogovarjal z delavci in aktivisti različnih političnih usmeritev, je zabeležil izjemno raznolikost oblik delavskega nadzora – po njegovih besedah »toliko različnih primerov ‘delavskega nadzora’, kolikor je tovarn v Iranu«. Na eni skrajnosti je bila tekstilna tovarna Čit-e Džahan pri Karadžu, kjer je izvoljeni delavski svet zasedel nekdanjo pisarno tovarniškega agenta SAVAK – prostor, v katerem so pred tem zasliševali delavce zaradi »kršitev discipline« – ter prevzel poln nadzor nad proizvodnjo, jo povečal za polovico, podvojil minimalno plačo, najvišje menedžerske plače znižal na tretjino, ustanovil knjižnico in vsakemu delavcu zagotovil liter mleka na dan.

Na drugi strani je bila tovarna Iran National (danes Iran Hodro), šahova nekdanja vzorčna tovarna z 12.000 delavci, kjer je bil »svet« pravzaprav podaljšek starega vodstva – njegov vodja je bil član tovarniške uprave že v šahovem času – in popolnoma podrejen novemu režimu. Med tema poloma se je razprostirala večina primerov: od dvojne oblasti v tovarnah General Motors in Caterpillar do različnih oblik soupravljanja.

Posebej poveden je bil primer tovarne Caterpillar, kjer so delavke, ko so jim ponudili mesto v sicer moškem svetu, to zavrnile kot simbolično gesto in vztrajale pri ustanovitvi ločenega ženskega sveta, ki naj bi v moški svet pošiljal svojo opazovalko. Ženska avtonomija se torej ni izražala zgolj kot udeležba v obstoječih strukturah, temveč kot zahteva po lastnih organih odločanja – vzorec, ki se bo, kot bomo videli, v iranskih delavskih bojih ponavljal vse do danes.

Prav ta raznolikost je razkrivala strukturno ranljivost gibanja. V tovarnah, kjer so delavci po begu lastnikov izgnali tudi inženirje in tehnično osebje, je proizvodnja pogosto obstala, delavci pa niso mogli biti izplačani. Ko so se šore v stiski obrnile na novo oblast za finančno pomoč, jim je prav to dalo popoln izgovor za imenovanje lastnih nadzornikov in postopni prevzem tovarn. Odsotnost nacionalne koordinacije med šorami je to ranljivost še poglabljala: vsaka je delovala zase, brez skupne strukture, ki bi jo bilo mogoče braniti kot celoto.

Do leta 1981 je Islamska republika delavsko avtonomijo postopno razgradila z zakonodajnimi omejitvami, kadrovskimi posegi in neposredno represijo nad aktivisti, kar je pripravilo teren za popolno podreditev delavskega organiziranja v naslednjem desetletju.

Hkrati so delavski sveti rasli v trenutku, ko je klerikalno vodstvo že pripravljalo lastno konsolidacijo oblasti. Še pred dokončnim padcem monarhije je Homeini vzpostavil organ za usklajevanje in preiskovanje stavk, katerega naloga je bila omejiti stavkovni val v »ključnih« sektorjih. Po februarju 1979 je hitro začel pozivati k vrnitvi na delo »v imenu revolucije«, postavljati svoje nadzornike v tovarne in namesto šor spodbujati islamska združenja in islamske delavske svete, podrejene Islamski republiki. Pri tem je moral ravnati previdno, saj so delavski predstavniki zahtevali delavsko udeležbo v političnih zadevah države kot »edini način za resnično izgradnjo islamske republike«, tako da je s koncesijami (brezplačen prevoz, subvencionirana hrana in zdravila) lovil ravnotežje med pričakovanji različnih družbenih razredov. Prisiljen je bil prevzeti radikalno levičarsko frazeologijo in protiimperialistično držo, zlasti do ZDA.

Julija 1980, sredi finančne krize države in 25-odstotne brezposelnosti, so bili izdani prvi nacionalizacijski odloki, ki so pripeljali do podržavljenja večine industrije, čeprav je bila zasebna lastnina še vedno »spoštovana«. Ustanovljena so bila »revolucionarna sodišča« za sojenje in usmrtitve vojaških in političnih voditeljev, policistov in agentov Savaka iz časa šahovega režima. Toda desetletne zaporne kazni je bilo mogoče izreči tudi »za moteče aktivnosti v tovarnah ali delavsko agitacijo«.

Vlada premiera Mehdija Bazargana, vodje liberalne Narodne fronte, je že februarja 1980 dala vedeti, da je po njenem revolucije konec in da se začenja obdobje rekonstrukcije, kar je v praksi pomenilo konec delavskega poseganja v vprašanje oblasti v proizvodnji. Do leta 1981 je Islamska republika delavsko avtonomijo postopno razgradila z zakonodajnimi omejitvami, kadrovskimi posegi in neposredno represijo nad aktivisti, kar je pripravilo teren za popolno podreditev delavskega organiziranja v naslednjem desetletju.

Iransko delavstvo ni zmoglo prevzeti oblasti

To ne pomeni, da je bila klerikalna oblast vnaprej določena. Pomeni pa, da porevolucionarno razmerje moči ni bilo naklonjeno temu, da bi delavstvo postalo osrednja organizacijska sila novega reda. Zaradi manka kohezivne industrijske buržoazije ali politično avtonomnega srednjega razreda, ki bi lahko zasidrala drugačen politični izid, je imel klerikalni tabor s svojo široko organizacijsko mrežo, simbolno legitimnostjo in že obstoječim zavezništvom s pomembnimi deli bazarja – trgovsko-obrtniškega omrežja, ki v Iranu ne pomeni le prostora menjave, temveč tudi pomembno družbeno in politično oporišče – namreč dovoljšnjo materialno in organizacijsko podporo za konsolidacijo nove oblasti. Delavci so bili za islamsko revolucijo nepogrešljivi, niso pa bili v položaju, da bi sami določili njen politični izid.

Miha Poredoš

Zakaj je delavski razred v Iranu izgubil oblast?

Iranski delavski razred je ob revoluciji štel tri do štiri milijone ljudi med 35-milijonskim prebivalstvom, toda nobena od vodilnih levičarskih organizacij ni bila sposobna to moč pretvoriti v politični program. Komunistična stranka Tudeh je sledila stalinistični doktrini »dvostopenjske revolucije«, po kateri je boj za socializem odložen do vzpostavitve kapitalističnega reda. Namesto, da bi delavski razred vodila k oblasti, se je podredila klerikalnemu vodstvu – njen vodja je med revolucionarji celo dobil vzdevek »ajatola«. Tudi oboroženi gverilski skupini fedajinov in mudžahedinov, ki sta prispevali k vojaškemu porazu šahovega režima, nista ponudili strategije za nacionalno koordinacijo gibanja ali politično razorožitev klerikalnega tabora, kar je pospešilo rast političnega islama. Ta je posnemal tiste kapitalistične nacionaliste, ki so se predstavljali kot progresivna sila z zagovarjanjem »arabskega socializma«, pri tem pa niso bistveno izzvali kapitalističnega sistema.

Ko je šahova »Bela revolucija« začela razlaščati enega največjih zemljiških posestnikov – islamsko cerkev – je bila ta prisiljena v »opozicijo« režimu, s čimer se je začel proces, ki je duhovščini sčasoma omogočil prevzem oblasti. Ker so bile pod šahom vse politične organizacije prepovedane, se je opozicija nagibala k zbiranju v mošejah. Duhovščina je razpolagala z dobro organizirano mrežo: 10.000 mošejami, 180.000 člani, 90.000 mulami (duhovniki) in 50 ajatolami (najvišji verski dostojanstveniki). Homeinijeva pisma in kasete so bile tihotapljene v državo, kopirane in razširjane. Ker je polovica prebivalstva živela na podeželju, dve tretjini pa sta bili nepismeni, so radikalne pridige vznemirjale predvsem revne in razlaščene. Poziv k strmoglavljenju šaha so razumeli kot boj proti totalitarizmu, zahtevo po »islamski republiki« pa kot zahtevo po »republiki ubogih«. Oblikovala se je podoba islamske države, v kateri bosta svoboda in demokracija nadomestili »pokvarjene zahodne in neislamske vplive«. Hkrati so se bazarji, ki so tradicionalno delovali v simbiozi z mošejami in jim plačevali verski davek (zakat), po šahovi obtožbi za divjajočo inflacijo spontano pridružili revolucionarnemu taboru.

Klerikalni režim je za dokončno konsolidacijo izkoristil dva zunanja dogodka: 444-dnevno zasedbo ameriškega veleposlaništva (november 1979) in iraško-iransko vojno (september 1980). Homeini je vojno uporabil za razpihovanje nacionalizma in utrjevanje oblasti. Do leta 1983 so bili fedajini popolnoma uničeni, mudžahedini pa so pobegnili v Irak, kjer so se v iransko-iraški vojni (precej ironično) borili na strani Sadama Huseina. Tisoče nasprotnikov islamske republike je bilo usmrčenih, na desettisoče zaprtih. Ko se je revolucionarni val zlagoma polegel, se je lahko režim brez trohice slabe vesti premaknil na politično desnico.

Vojna proti Iranu je vojna proti delavcem in delavkam

Delavska enotnost

Ta prispevek je bil v skrajšani obliki najprej objavljen v redni številki z 9. julija 2026 Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod te redne številke pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: