Poziv ministrstvu za finance: nujna je uskladitev neobdavčenega zneska za povračilo stroškov prehrane med delom

14. 7. 2026

V preteklih letih smo na ZSSS ministrstvu za finance poslali že več pozivov k uskladitvi neobdavčenega zneska za povračilo stroškov prehrane med delom, saj ugotavljamo, da trenutno določeni znesek v višini 7,96 evra delavkam in delavcem ne omogoča, da bi lahko v celoti pokrili stroške prehrane med delom.

V skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1) ima delavec oziroma delavka poleg plačila za delo pravico do povračila stroškov prehrane med delom, prevoza na delo in z dela ter stroškov, ki jih ima na službenem potovanju. Za doseganje tega namena Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja določa neobdavčene zneske povračil stroškov iz delovnega razmerja. Ti naj bi zadostili temu, da se delavcu oziroma delavki zagotovi neobdavčen znesek, ki naj bi bil pokril dejanske stroške delavcev v zvezi z delom, hkrati pa preprečil izplačevanje prihodkov iz naslova delovnega razmerja prek tega naslova z namenom izogibanja njihove obdavčitve.

Zadnja uskladitev neobdavčenega zneska v letu 2022 je bila opravljena zaradi občutne rast cen hrane in brezalkoholnih pijač, saj takratni znesek ni več odražal realnega stanja in zagotavljal pokritja stroškov prehrane. Od takrat so se cene hrane in brezalkoholnih pijač zvišale za 13,1 odstotek in v praksi si na ZSSS težko predstavljamo, da bi si delavke in delavci z zneskom 7,96 odstotka lahko zagotovili primerno prehrano med delom. O delavstva, zaposlenega v različnih dejavnostih in iz vse Slovenije že dalj časa tudi sami prejemamo predloge in pozive, ki nas opozarjajo ravno na to, da uredba ne služi več izpolnjevanju namena ZDR-1 in da si morajo posledično strošek prehrane med delom, ki bi jim moral biti zagotovljen prek povračil stroškov, plačevati iz plačila za delo, torej da se stroški, ki jih ima delavec oziroma delavka med opravljanjem dela, že zajedajo v njihovo substanco.

Prag obdavčitve, ki je določen v uredbi, v praksi predstavlja tudi mejo pri določanju zneska povračil stroškov v podjetniških in panožnih kolektivnih pogodbah, saj delodajalci v večini primerov niso pripravljeni izplačevati višjih zneskov povračil stroškov, kot jih določa uredba, ker je razlika med zneski obdavčena. Dvig neobdavčenega zneska bi omogočil socialnim partnerjem na ravni države in podjetjem večji manevrski prostor pri določanju povračila stroškov, ki bi ga lahko samostojno in dogovorno prilagodili posameznim dejavnostim in lokalnim cenam in s tem določanje višine povračila stroškov prehrane med delom, ki bi ustrezalo realnemu stanju.

Neobdavčen znesek povračila stroška prehrane bi namreč moral omogočiti socialnim partnerjem, da znesek povračila prehrane lahko prilagodijo razmeram, ki so med slovenskimi regijami različne, poleg tega pa bi moral upoštevati tudi dejstvo, da se cene hrane in brezalkoholnih pijač običajno letno zvišujejo. Zato bi moral znesek omogočiti tudi, da se bodo socialni partnerji v prihodnosti lahko pogajali o uskladitvi višine zneska povračila. Ker iz izkušenj izhaja, da se zneski iz uredbe ne usklajujejo letno, bi morala prilagoditev neobdavčenega zneska to upoštevati in neobdavčeni znesek dvigniti za več kot le povečanje cen od zadnje uskladitve.

Skladno z vsem navedenim smo ministrstvu za finance predlagali, da se neobdavčeni znesek povračila stroška za prehrano med delom dvigne na 12,00 evrov in se skladno s tem spremeni 2. člen uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Predlagamo, da se skladno z dvigom uskladi tudi sorazmerni del neobdavčenega zneska za delavce in delavke, ki so na delu prisotni deset ur ali več.

Predlagamo torej, da bi se spremenjen drugi člen uredbe glasil:

2. člen

(prehrana med delom)

(1) Povračilo stroškov za prehrano med delom se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, za vsak dan, ko je delojemalec na delu prisoten štiri ure ali več, do višine 12,00 evrov.

(2) Če je delojemalec na delu prisoten deset ur ali več, se za ta dan, poleg povračila stroškov za prehrano med delom v skladu s prejšnjim odstavkom, v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva povračilo stroškov za prehrano med delom, do višine 1,5 evra za vsako dopolnjeno uro prisotnosti na delu po osmih urah prisotnosti na delu.

(3) Pod pogoji in do višin iz prvega in drugega odstavka tega člena se prizna strošek prehrane med delom, ki dosega dohodek iz delovnega razmerja iz tujine.

Zavedamo se sicer, da je s sistemskega vidika morda najenostavneje poskušati opredeliti samodejno usklajevanje zneska povračil prehrane med delom. Podobno ureditev je uredba že vsebovala na področju povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Leta 2021 je namreč vsebovala določbo po kateri se je znesek kilometrine za prevoz na delo enkrat letno usklajeval z rastjo cen goriv in maziv za osebna vozila. Minister za finance je moral usklajeni znesek objaviti v Uradnem listu. Glede na navedeno tako kot alternativni predlog predlagamo tudi osnutek člena uredbe, ki bi predstavljal ‘samodejno’ usklajevanje zgornjih neobdavčenih zneskov povračil za prehrano:

1. člen

   (usklajevanje zneskov)

(1) Zneski povračila stroškov za prehrano med delom, ki se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, se vsako leto s 1. januarjem uskladijo z odstotkom spremembe cen hrane in brezalkoholnih pijač v Republiki Sloveniji v decembru preteklega leta glede na december predpreteklega leta, ki ga objavi Statistični urad Republike Slovenije.

(2) Če je odstotek spremembe iz prejšnjega odstavka negativen, se zneski ne znižajo.

(3) Usklajeni zneski se zaokrožijo na najbližji cent. Minister, pristojen za finance, jih najpozneje do 31. januarja objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

(4) Ob prvi uskladitvi se upošteva skupna rast cen hrane in brezalkoholnih pijač od zadnje določitve oziroma uskladitve posameznega zneska do decembra leta pred prvo uskladitvijo.

Menimo, da bi sprememba uredbe na tem področju sledila namenu določb ZDR-1 s tem, ko bi določala višino neobdavčenega povračila stroškov, ki bi ustrezala realnemu stanju, hkrati pa spodbujala socialne partnerje na podjetniških in panožnih ravneh k usklajevanju dejanskega povračila stroška prehrane, ki bi bilo na ta način prilagojeno posamezni dejavnosti oziroma podjetju. Zavedamo se, da uredba določa samo zgornjo višino davčno neobravnavanega povračila, ne pa avtomatično tudi višine, ki jo mora delodajalec delavcu dejansko izplačati. Ta pravica mora še naprej izhajati iz zakona, kolektivne pogodbe, pogodbe o zaposlitvi ali drugega ustreznega akta.

Ne glede na navedeno pa bi želeli poudariti, da je osnovni namen predlagane spremembe preprečiti, da bi ‘zastareli’ davčni prag oviral usklajevanje dejanskih povračil stroškov.