Aleksandra Čater

Je delala v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, kjer je bila kar triindvajset let predsednica sindikalne skupine Glosa, pred tem pa njena tajnica. Skupaj je članica sindikata dobrih štiriinštirideset let. Sedaj je upokojena in članica Sindikata upokojencev Slovenije (Sus) na ptujskem območju. 

Lahko na kratko predstavite svojo poklicno in sindikalno pot?

Prihajam s Ptuja, delala sem v Zgodovinskem arhivu na Ptuju in bila triindvajset let predsednica sindikalne skupine, pred tem pa tajnica. Za sindikat sem se odločila, ker sem sindikalistka s srcem in dušo. Že od malih nog mi je bila pomembna pravica in skrb za ljudi – sem tip človeka s socialnim čutom. Včasih sem šla za koga celo predaleč, a zato, ker sem mislila, da je tako prav, in da bi ljudem pomagala.

Kaj mislite s tem, da ste šli kdaj predaleč?

Predaleč v smislu, da sem prišla v konflikt z direktorjem, včasih pa tudi z zaposlenimi. Verjela sem na prvo besedo, slepo sem verjela zaposlenim, pa potem ni bilo vse tako, kot so rekli. Tak občutek sem dobila tudi iz povratnih informacij nekaterih članov. Sindikalni zaupniki in predsedniki smo navsezadnje vedno krivi za vse, vedno smo črna pika – pa naj smo krivi ali ne. Vsaj jaz sem to tako občutila.

Kateri sindikalni dosežek bi izpostavili?

Moj največji uspeh v teh letih je bila dobljena tožba. Bili smo prikrajšani za posebne pogoje dela in smo se zato odločili za tožbo, ki smo jo potem tudi dobili. To mi je bilo v veliko zadovoljstvo in vsi delavci so bili zadovoljni.

V kakšnem smislu se vam zdi sindikat upokojencev pomemben in potreben?

Predvsem gre za skrb zase, pa tudi za naše zanamce in potomce. Ko se sindikalisti borimo, se borimo za vse zaposlene, pravzaprav za vse ljudi, tudi za človekove pravice. To je tako široko, da ni le sindikalizem za zaposlene, ampak nekaj veliko širšega. Brez tega si sploh ne znam predstavljati.

Ste aktivni v Susu na ptujskem območju?

Aktivna nisem, sem pa članica – na žalost edina iz našega zavoda, Zgodovinskega arhiva na Ptuju. Kolegi pravijo: saj sem zdaj v penziji, kaj pa bom. Vedno jim rečem, naj se vseeno včlanijo, saj se borimo za naše pravice, za naše zanamce in za človekove pravice. Pa so ljudje zelo brezbrižni. To se je pokazalo tudi, ko bi morali kdaj stopiti na mojo stran – nekajkrat so, pogosto pa so me pustili samo.

Manjka po vašem mnenju politične zavesti med upokojenci?

Manjka. Sama sem bila triinštirideset let članica sindikata in mislim, da bi morali biti vsi upokojenci člani, le da jih je težko pridobiti. Že pri svojem nasledniku v zavodu sem imela težave – nihče ni hotel prevzeti funkcije, češ da se ne bodo zapletali z vodstvom. Ko sem končno našla naslednika, je rekel: joj, nisem vedel, da je s tem toliko dela, sicer funkcije ne bi prevzel. Ljudje so preprosto preveč brezbrižni. Pri tistih, ki gremo v pokoj, je tudi premalo poudarka na tem, da bi prejšnje člane sindikata spodbudili, naj nadaljujejo svoje poslanstvo.

Vidite še kakšne druge ovire pri včlanjevanju?

Tu je predvsem individualizem. Ljudje radi rečejo: kaj vse dobim, če sem član ali ne, zakaj bi plačeval članarino? S tem sem se srečevala že v službi, ko sem nagovarjala mlade. Nekaj sem jih prepričala, nekaj ne. Rekla sem jim: kaj pa, če nas ne bi bilo – pravic ne bi bilo. Pa odgovorijo, da bi se že nekako uredilo. Tudi pri članih sem opazila, da so se hoteli sami zmeniti z vodstvom, pa se potem ni izšlo in je moral zadevo urediti sindikat. Sama sem se z direktorji vedno najprej skušala pogovoriti na lep način, ne na silo. Izkazalo se je, da so imeli težave predvsem tisti, ki so šli takoj na ostro. Potem pa so me prosili, naj jim pomagam.

A takrat je škoda bila že narejena.

Kakšne lastnosti mora imeti dober sindikalni zaupnik, da mu lahko rečemo, da je obraz sindikata?

Mislim, da mora imeti socialni čut in da mora biti pokončna oseba – ne labilna. Kar si zadaš, moraš speljati do konca, kar sem tudi sama vedno naredila. In seveda pravičnost.