Deset razlogov, zakaj je treba biti proti interventnemu zakonu za razkroj Slovenije

5. 8. 2026

O interventnem zakonu za domnevni razvoj Slovenije, 1. septembra začnemo zbirati najmanj 40 tisoč podpisov za razpis referenduma o omenjenem zakonu, smo v preteklih mesecih ves čas poslušali, da »prinaša za vsakogar nekaj«, toda to ne bi moglo biti dalj od resnice. Ta zakon je na različne način škodljiv in nevaren.

---

Ker sploh ne gre za dejanski interventni zakon!

Predlagatelji skušajo v zakonu prikazati prisotnost izrednih razmer v naši državi, toda iz podatkov, ki jih ponudijo, je jasno, da teh v praksi ni. Tako uporabljajo krizno retoriko, da bi vnaprej opravičili posege v sisteme socialne države in tudi v javni sektor. Obenem zakon s trajnimi sistemskimi spremembami posega v številne zakone z različnih področij, kar se ne sklada z načeli interventnega urejanja, ki bi moralo biti časovno omejeno in restriktivno.

Ker so ukrepi skregani z vsako logiko!

Še tistih nekaj ukrepov iz zakona, ki bi jih dejansko lahko označili za interventne, ne seže dovolj daleč, da bi od njih običajni ljudje veliko imeli. Tako na primer pri omilitvi cen energentov, kjer je predlagan nižji DDV (9,5 odstotka) za električno energijo, zemeljski plin, daljinsko ogrevanje in les za kurjavo, kar je edini ukrep, ki bi ga lahko označili za interventnega, ni predlaganega nobenega mehanizma, ki bi zagotovil, da se znižanje DDV ne bo prelilo v dobičke, ampak da bo dejansko varovalo ljudi.

Tudi pri predlagani 5-odstotni stopnji DDV za določena živila ni predlaganih nobenih ukrepov, ki bi zagotovili, da korist od nižje stopnje DDV ne bi šla trgovcem, zato tudi ni nobenega zagotovila, da bi se cene za ljudi dejansko znižale. V tem pogledu je poveden primer sosednje Hrvaške, kjer za nekatere osnovne življenjske potrebščine sicer velja nižji DDV, a se cene za potrošnika v zadnjem obdobju niso znižale, nasprotno, močno so narasle.

Ker bomo zaradi finančnih posledic zakona na slabšem vsi!

Predlagatelji sami ocenjujejo, da bo zakon povzročil 571 milijonov evrov primanjkljaja v proračunu in v blagajnah nosilcev socialnih zavarovanj, pri čemer ni predvidenih nobenih kompenzacijskih ukrepov, s katerimi bi omenjeni izpad lahko nadomestili. Obenem v ZSSS ugotavljamo, da je omenjena ocena višine izpada preveč optimistična.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije denimo ocenjuje, da bi predlagane spremembe na letni ravni pomenile 550 milijonov evrov manj prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter 70 milijonov evrov manj za dolgotrajno oskrbo. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije pa ocenjujejo, da bo zaradi interventnega zakona na letni ravni za obvezno zdravstveno zavarovanje in dolgotrajno oskrbo zbranih 136.946.962 evrov manj.

Ker bi s socialno kapico največ pridobili najbolje plačani!

Predlog interventnega zakona določa, da se prispevki nad osnovo 7.500 evrov mesečno ne bi več plačevali. Tak ukrep naj bi bil usmerjen v zadrževanje ključnih kadrov, ki jih podjetja najbolj potrebujejo za razvoj in inovacije. Socialna kapica naj bi tako preprečevala odhod tovrstnega kadra v tujino. Ne glede na to, da bi predlog zajel relativno majhno število zaposlenih (približno odstotek), bi negativno vplival na prilive v socialne blagajne.

Poleg tega bi uzakonitev socialne kapice pomenila poseg v načelo solidarnosti, na katerem sistem socialne države temelji. Predlog o socialni kapici se tako dotika samo najbolje plačanih delavk in delavcev, medtem ko povzroča nižji priliv v socialne blagajne, ki koristijo vsem.

Ker je napovedani dvojni status upokojencev, milo rečeno, problematičen!

Predlog interventnega zakona uvaja tudi možnost, da zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za starostno pokojnino (najmanj 62 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa), hkrati prejema 100 odstotkov pokojnine in nadaljuje delovno razmerje. Obenem pa predlog uvaja prisilno upokojevanje – delovno razmerje preneha po zakonu, nadaljevanje pa je odvisno od soglasja delodajalca. Gre torej za diskriminacijo na podlagi starosti in za socialni damping, saj delodajalec pridobi pogajalsko premoč in bo lahko delavcu oziroma delavki ponudil novo pogodbo o zaposlitvi pod bistveno slabšimi pogoji.

Po drugi strani je dvojni status upokojencev tudi v nasprotju z namenom pokojninskega zavarovanja. Ocene pravijo, da bi njegova uvedba povzročila 240 milijonov evrov izpada v pokojninski blagajni letno, dolgoročno pa bi prinesel znižanje povprečne upokojitvene starosti in ogrozil vzdržnost sistema prav v času demografskega prehoda. Ustavno sodišče je sicer v preteklosti že razsodilo, da je prisilno upokojevanje neustavno, zato se poraja vprašanje, ali je predlog sploh skladen z ustavo.

Ker predlog zakona spodkopava sistem dolgotrajne oskrbe!

Predlog ukinja obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo za popoldanske espeje, nosilce dopolnilne dejavnosti na kmetiji, sobodajalce in upokojence. Po oceni Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije bo samo oprostitev plačevanja prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence stala blagajno 70 milijonov evrov na leto, skupni izpad pa bo po ocenah znašal okoli 100 milijonov evrov letno.

Toda še posebej zaskrbljujoče je, da bo sistem že leta 2028 brez zakona o interventnih ukrepih dosegel primanjkljaj v višini 242 milijonov evrov, ta zakon pa bi primanjkljaj samo še povečal. Obenem je težava pri dolgotrajni oskrbi, da sistem v praksi še ni v celoti zaživel, predlog interventnega zakona pa namesto reševanja začetnih zagat spodkopava njegove finančne temelje.

Ker predlog zakona posega v odškodnine za delavke in delavce!

Predlog zakona določa, da delodajalcu ne bo več treba plačati denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo na delu poškodovanim ali poklicno obolelim delavkam in delavcem oziroma njihovim dedičem za malo malomarnost (telesne bolečine, strah, zmanjšanje življenjske aktivnosti, skaženosti ipd.). Za veliko malomarnost oziroma za naklep pa bo taka odškodnina omejena na največ 20 minimalnih plač. V skladu s sodno prakso je to 18 neto slovenskih povprečnih plač. Trenutno gre za omejitev odškodnine na največ 29.637,60 evra.

Treba je povedati, da slovenski obligacijski zakonik ne pozna kaznovalnih odškodnin, pri katerih bi se priznavala večja odškodnina za veliko malomarnost. Odškodnine se odmerjajo ne glede na malo ali veliko malomarnost in ne glede na poškodbo pri delu ali prometno nezgodo enako in izključno na podlagi dokazov o intenzivnosti bolečin in druge nepremoženjske škode.

Zaradi interventnega zakona bi torej v bodoče delavec prejel pri enaki nematerialni škodi največ 18 neto povprečnih plač odškodnine, pri prometni nesreči pa pri težjih poškodbah s trajnimi posledicami od 20 do 80 neto plač (do 200 tisoč evrov) in pri zelo hudih poškodbah (invalidnost) od 50 do 150 in več neto povprečnih plač (trenutno do 400 tisoč evrov). Gre torej za diskriminatorni določbi do pri delu poškodovanih delavcev in delavk, saj izključno zmanjšujeta obveznost njihovih delodajalcev.

Ker zakon samo še spodbuja prekarizacijo!

Predlog zakona uvaja dvig meje za ohranitev statusa normiranega espeja, in sicer s 60 tisoč evrov na 150 tisoč evrov za polni espe in z 12.500 evrov na 70 tisoč evrov za popoldanski espe. Predlagana je tudi vzpostavitev progresivne lestvice za obdavčitev normirancev. Hkrati se obveznost, da je normiranec invalidsko in pokojninsko zavarovan za polni delovni čas vsaj devet mesecev, znižuje na pet mesecev. Predlagano pa je tudi črtanje prepovedi ponovnega vstopa v sistem normirancev.

Sprememba zgornjega praga in prilagoditev lestvice pomeni, da tisti, ki bodo povečali svoje prihodke v naslednjih letih, iz sistema ne bodo izstopili, tisti, ki že sedaj prilagajajo svoje poslovanje, da ostanejo v okviru sistema normirancev, pa bodo obseg poslovanja še razširili. Povečuje se torej tveganje za prilagajanje poslovanja in sivo ekonomijo z namenom, da bi normiranec ostal v nižjem davčnem razredu. Predlagana sprememba ima tako negativen vpliv na plačilo prispevkov in davkov.

Prav tako negativno vpliva na blagajne socialne varnosti in samo še širi polje prekarizacije. Predlog razširja tveganje za pojav prekarizacije in tveganje revščine pri najslabše plačanih normirancih, saj skuša narediti status normiranega espeja privlačnejši in »cenejši«. Plačevanje prispevkov od najnižje oziroma od nizkih pokojninskih osnov vodi tudi v nižje pokojnine in slabši materialni položaj v starosti, kar pomeni, da bo predlog poleg nižjih prispevkov v pokojninsko blagajno vplival tudi na nižje dohodke upokojenk in upokojencev. Zniževanje omenjene obdavčitve pa tudi ne bo prispevalo k večji konkurenčnosti in produktivnosti gospodarstva, saj se nanaša zgolj na majhno število samostojnih podjetnikov, ki zaslužijo največ.

Ker se zakon na popolnoma napačen način loteva stanovanjske problematike!

Predlog zakona določa nižanje dohodninske obdavčitve od oddajanja premoženja v najem, in sicer stopnjo dohodnine znižuje s 25 na 15 odstotkov od dohodka od oddaje premoženja v najem. Od oddaje stanovanja ali stanovanjske hiše (mlademu) davčnemu rezidentu do 30. leta starosti ali mladi družini (pogoj je davčno vzdrževanje vsaj enega otroka do dopolnjenega 18. leta starosti in sobivanje s tem otrokom) v dolgoročni najem – pogoj je prijava stalnega bivališča in dejansko bivanje najemnikov – pa bo dohodninska stopnja zgolj 5 odstotkov.

Obenem predlog uvaja odlog uporabe zadnje novele zakona o gostinstvu, s katero smo v Sloveniji uredili prekomerno in s tem škodljivo kratkotrajno oddajanje nepremičnin – na primer prek spletnih platform Airbnb in Booking –, in za nadaljnjega pol leta oziroma do konca leta 2027 odlog različnih vrst registracije te dejavnosti.

Znižanje obdavčitve od oddajanja premoženja v najem bi bilo lahko koristno za reševanje stanovanjskega vprašanja, če bi se nanašalo konkretno na najemnine za stanovanja oziroma bivališča (in ne na začetni ravni na premoženje kot tako) ter bilo kombinirano z njihovo določeno regulacijo. Odlog uporabe zaostrene regulacije kratkotrajnega oddajanja nepremičnin pa dodatno povečuje skepso do resničnih namenov zakonodajalca glede želje po izboljšanju stanovanjskih razmer, saj bo dodatno zmanjšal število razpoložljivih stanovanj, dobički lastnikov nepremičnin za kratkotrajno oddajanje pa se bodo verjetno še naprej kopičili in spodbudili investicijsko povpraševanje po nepremičninah, kar bo vodilo v še nadaljnjo rast cen stanovanj in slabšanje njihove dostopnosti. Zagovorniki zakona nižanja te obdavčitve niso časovno omejili, niti ne predvidevajo obdobnega preverjanja učinkov.

Prav tako so ignorirali dejanske razmere na stanovanjskem področju in uradne evidence, kjer zaradi visokega povpraševanja, nizke ponudbe in slabega nadzora večina najemodajalcev sporoča nižje najemnine od dejanskih oziroma celo daje nepremičnine v najem »na črno«.

Ker predlog zakona odpravlja ločevanje javnega in zasebnega zdravstva!

Med drugim je na področju zdravstva predlagana odprava omejitve razpolaganja z dobičkom za koncesionarje in odprava določila, da v javni zdravstveni službi prevzemajo (pogodbeno sodelujejo) svoj delež zagotavljanja 24-urnega zdravstvenega varstva, in to po enotni ceni, kar v praksi pomeni, da bi se koncesionarje in zasebnike v zdravstvu razbremenilo dolžnosti v javni zdravstveni službi.

Predlagano je tudi črtanje omejitve, da direktor javnega zdravstvenega zavoda ne sme biti izvajalec zdravstvene dejavnosti pri koncesionarju, ter odprava spremembe, ki v javnem zavodu zaposlenemu zdravstvenemu delavcu prepoveduje delo v tržni dejavnosti v zasebništvu in podobno. Taki predlogi odpirajo vrata ponovnemu zamegljevanju meje med javnim in zasebnim zdravstvom, to pa tudi pomeni, da bodo v naslednjem koraku čakalne dobe samo še daljše, zdravstvene storitve v javnem sektorju pa postopoma slabše. Zato predlagane spremembe nikakor niso v interesu solidarnosti in razvoja javnega zdravstva.

Foto Markus Spiske/Unsplash