Pogled v zgodovino: Kako smo branili socialno državo

22. 6. 2021

ZSSS je v prizadevanjih za ohranitev in izboljšanje socialne države vseskozi puščala vidne sledi. Trud za blaginjo vseh, solidarnost in pravičnost je stalnica dela ZSSS že več kot 30 let. Nekaj mejnikov, ob katerih lahko samo ugibamo, kaj bi bilo, če jih ne bi bilo, pa kaže, da ta boj ni nikoli končan.

»Sindikati smo se s poskusi privatizacije, komercializacije in zniževanja ravni socialnih pravic v preteklosti srečali ničkolikokrat in bili pogosto uspešni,« se spominja dolgoletni predsednik ZSSS Dušan Semolič ter dodaja: »Bil je poskus privatizacije pokojninskega sistema – odprava medgeneracijske solidarnosti kot temelja pokojninskega sistema. Mednarodne finančne ustanove so model mladoekonomistov iz čikaške šole agresivno uveljavljale v novo nastalih državah – tudi v Sloveniji. Naša organizacija se je temu odločno uprla. Organizirali smo velike demonstracije in uspeli. Ponovno so mednarodne finančne organizacije želele, da bi v Sloveniji uveljavili enotno davčno stopnjo, ki bi bogate naredila bogatejše, revne revnejše. V mrazu in snegu smo organizirali mogočne, kar epske demonstracije in uspeli. Ko je vlada zamrznila delavske plače in s tem suspendirala kolektivne pogodbe, smo organizirali prvo splošno stavko. Več kot 400 tisoč delavk in delavcev je prekinilo delo. Na več kot 30 mestih v Sloveniji smo z cestnimi blokadami zaprli ceste. In uspeli. Ko so želeli spremembo pokojninske zakonodaje, s katero so nameravali uveljaviti pogoj, da bi morali delati 45 let za pridobitev polne pokojnine, smo organizirali referendum in bili uspešni.«

Zaveza že od samega začetka

ZSSS je že na svojem ustanovnem kongresu leta 1990 zavzela stališče do pomembnih socialnih vprašanj v družbi, se zavzela za kolektivno dogovarjanje in za takšno preobrazbo družbene lastnine, da ta ne bo »odtujena« in razvrednotena. Zoper tiste, ki bodo ravnali neodgovorno ter z zmanjšanjem premoženja in stečaji ogrozili delovna mesta ter socialni in ekonomski položaj delavk, delavcev in njihovih družin, pa je ZSSS terjala kazensko in odškodninsko odgovornost.

Resolucija ZSSS

ZSSS je na svojem zadnjem kongresu sprejela posebno resolucijo z naslovom Branili bomo socialno državo in s tem zavezo za skupen boj za blagostanje in socialno varnost: »Solidarno povezani v socialni državi pa si državljani enako zagotavljamo blagostanje in socialno varnost. V socialni državi solidarno vsakemu posamezniku in njegovi družini zagotavljamo enake možnosti v šolskem sistemu in za poklicno pot ter s sistemi socialne varnosti zajamčeno socialno varnost v primeru brezposelnosti, bolezni, poškodbe, rojstva otroka, invalidnosti, starosti in smrti tistega, ki preživlja družino. Socialna država preprečuje revščino ter zagotavlja vsakomur dostojanstvo in človeka vredno življenje.«

ZSSS je v tej resoluciji tudi poudarila, da »zahteve po zmanjšanju solidarnosti v socialnih sistemih in posledično po prenosu odgovornosti za zajamčeno raven socialne varnosti s socialne države na posameznika« pomenijo nižanje delavskih pravic. Najavili smo sodelovanje v socialnem dialogu v okviru ekonomsko-socialnega sveta, po potrebi pa tudi aktivacijo sindikalnega članstva za druge oblike sindikalnega boja.

A kot vemo, smo se od takrat v državi soočali s še kar nekaj valovi privatizacije skupnega dobra in s tem s poslabšanjem socialnega položaja ljudi. Apetiti vseh še vedno niso potešeni, kažejo se tudi pri sedanjem vladnem predlogu nacionalnega demografskega sklada.

Od odločevalcev smo vseskozi zahtevali izgradnjo socialne mreže, ki bi omogočila dostojno življenje in ne samo golo preživetje vseh. V ta del sindikalnega boja spadajo tudi prizadevanja za to, da bi delo omogočilo življenje in ne le preživetje delavk, delavcev in njihovih družin. Tako imenovani revni zaposleni so na primer nekaj, kar sploh ne bi smelo obstajati. A te zgodbe še ni konec.

 

Številni problematični ukrepi

Stalna tarča oblasti in kapitala so vedno znova sistemi, ki zagotavljajo pravice na področju pokojninskega, invalidskega, socialnega in zdravstvenega sistema ter sistema zaščite brezposelnih. Vedno nove reforme in spremembe zakonodaje kažejo na težnjo po razgradnji varnosti in predvidljivosti, vse več je težnje po uveljavitvi palic namesto korenčkov in vedno več prikazovanja prejemnikov socialnih transferjev kot družbenih parazitov.

Spomnimo na zadnje večje spremembe socialne zakonodaje v letih 2010 in 2011, pri katerih se je ZSSS polno angažirala, a je politični valjar zmlel večino drugačnih zahtev, pomislekov, pričakovanj in argumentov. Takratni izvršni sekretar ZSSS Goran Lukić se spomni, da je bilo »klavrno«. ZSSS je pripravila tudi številne amandmaje in jih poslala poslankam ter poslancem, a je bilo posluha bolj malo. Opozarjali smo, da to, da se bo država usedla na nepremičnine najbolj revnih, ni prava pot. Oporekali smo načelu subsidiarnosti, ki ga je zagovarjal takratni minister za delo Ivan Svetlik in po katerem si mora upravičenec najprej pomagati sam; to sicer niti ne bi zvenelo tako zgrešeno, če ne bi pomenilo kaznovalne politike do takrat zelo velikokrat omenjanih »kršiteljev« ‒ a dokazov za množične kršitve odločevalci kljub našim zahtevam niso nikoli predstavili. Država je s tem povzročila še več nevidne revščine. Kajti, kot pravi Lukić, se je zgodba tako usidrala, da »ne samo da se dogaja repriza zgodbe o ’zlorabah socialne zakonodaje’, tokrat aplicirana na tujce pri spremembah zakona o tujcih, dogaja se tudi to, da se socialno državo pravzaprav privatizira ‒ in to ne samo na strani izvajalcev (koncesionarji domov za starejše), temveč tudi na strani uporabnikov – ko se socialno državo vse bolj razume kot (samo)plačniško.«

Poziv ZSSS za dvig denarne socialne pomoči

ZSSS je leta 2018 ostro reagirala na stališče ministrstva za finance, ki ni sledilo predlogu ministrstva za delo za povišanje zneska denarne socialne pomoči z 297,53 evra na 331,26 evra v okviru zakona o socialno varstvenih prejemkih.

»Nesprejemljivo je, da se varčuje pri najbolj ranljivih družbenih skupinah,« sta takrat v dopisu zapisali predsednica in izvršna sekretarka ZSSS, Lidija Jerkič in Andreja Poje ter dodali, da »prejemniki denarne socialne pomoči že leta prejemajo dohodek, ki je drastično nižji od uradno določenega minimuma življenjskih stroškov in ne omogoča dostojnega preživetja.« Zavrnili sta tudi vedno znova slišan »argument«, da prejemniki denarne socialne pomoči dobivajo znesek, ki je v primerjavi z minimalno plačo previsoko določen.

Paket treh zakonov s področja zakonodaje, ki so bili takrat v igri: zakon o dolgotrajni oskrbi (ta še dobro desetletje pozneje ni sprejet!), zakon socialno varstvenih prejemkih in zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, je pomenil, da bo kar tretjina prejemnikov socialnih pomoči na slabšem. Izvršna sekretarka ZSSS Lučka Böhm je poudarila, da gre za razgradnjo socialne države, saj bi z njo prosilce pomoči stisnili v kot. ZSSS se je zavzela za solidarnost (ta mora biti dogovorjena in mora razporejati od tistih, ki imajo več, k tistim, ki imajo premalo) ter za takšno socialno državo, ki bo sistematično preprečevala revščino tako, da bo zagotavljala minimalno socialno varnost. Eden bolj problematičnih ukrepov je bilo izvzetje varstvenega dodatka iz pokojninskega sistema in njegova transformacija v socialno pravico.

Solidarno prerazporejanje – kaj je to?

Premalo je prostora, da bi tu omenili vse, kar smo v bran socialni državi počeli v ZSSS glede sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pogosto prek socialnega dialoga, nemalokrat pa tudi s sindikalnimi akcijami. Dušan Semolič se spomni: »Ko smo želeli popraviti krivico, ki je bila vgrajena v veljavni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, da so bili prikrajšani tisti zavarovanci, ki so izkoristili možnost in verjeli v možnost iz starega zakona ter s svojimi mesečnimi prispevki verjeli v pravico, ki pa je bila z novim zakonom odpravljena – smo najprej zahtevali, da vlada predlaga spremembo tega zakona. Ko nismo uspeli, smo se obrnili na ustavno sodišče, na evropsko sodišče za človekove pravice ter na koncu uspeli prek državnega zbora.«

Konkretne pripombe

ZSSS vseskozi prek svojega vodstva, pogajalcev in strokovnih služb pripravlja pripombe na posamezne rešitve ter zakonske spremembe, ki jih predlagajo pristojna ministrstva ter sprejemajo vlade in državni zbor. Prostora, da bi omenili vse, ki zadevajo ohranitev socialne države, ni, za ilustracijo omenjamo v tem članku le nekatere.

Februarja 2018 je ZSSS pristojnima ministrstvoma za delo in za finance poslala tudi svoje pripombe na predlog o spremembah zakona o socialno varstvenih prejemkih, ki je bil takrat v javni obravnavi. V njih smo jasno zapisali, da nasprotujemo predlogu izločitve dodatka za delovno aktivnost iz denarne socialne pomoči oziroma spremembo ekvivalenčne lestvice za določanje višine minimalnega dohodka za posamezne družinske člane. Zahtevo smo argumentirali s podatki in poudarili, da je dodatek za delovno aktivnost pomembna socialna varovalka, njegova ukinitev pa bi le še dodatno poglobila revščino in socialno izključenost najranljivejših skupin. Pristojne pa smo pozvali, naj poleg ohranitve omenjenega dodatka spodbudijo učinkovitejše sodelovanje med institucijami (centri za socialno delo, Zavodom RS za zaposlovanje …).

Lučka Böhm prispeva svoj spominski drobec: »Spomnim se nekdanjega ministra za delo Ivana Svetlika, ki je leta 2010 pripravil svoj predlog pokojninske reforme in v njem predlagal nadomestitev skupne pokojninske blagajne z individualnimi pokojninskimi računi. Ko sem mu na posvetovanju v državnem zboru rekla, da s tem razgrajuje socialno državo, mi je rekel, da sem populistka. Še vedno čakam, da se mi opraviči. V resnici tudi on ni imel razčiščeno, kaj socialna država sploh je. Sploh se ni zavedal, da skupna blagajna omogoča solidarno prerazporejanje. In tudi nihče v tisti dvorani ni imel razčiščeno, kaj socialna država sploh je, zato so potegnili s Svetlikom. Na srečo smo mi imeli Dušana Semoliča, ki je preprečil, da bi Svetlik in Pahor uničila solidarnost.«

Ni vse zlato

Varčevalni ukrepi, ki so jih države, ne samo naša, uvajale v letih finančne in gospodarske krize (spomnimo se Zujfa, t. i. trojke, ljudskih vstaj in protestov …), so se izkazali pogubni za socialno državo. Na to smo v ZSSS skupaj z drugimi sindikati, združenimi v Evropsko konfederacijo sindikatov, vseskozi opozarjali. In izkazalo se je, da smo imeli prav, saj so se razlike med ljudmi močno povečale, srednji sloj pa je skoraj povsem izginil.

V ZSSS smo tudi že od vsega začetka nasprotovali t. i. zlatemu fiskalnemu pravilu, ki so ga naše oblasti pred leti zapisale v ustavo. Takrat smo skupaj z drugimi centralami opozorili tudi poslanke in poslance na drugi člen ustave, ki pravi, da je Slovenija pravna in socialna država. »S sprejetjem zakona o fiskalnem pravilu ste, spoštovane poslanke in poslanci, torej izvršili neposredni fiskalni napad na upokojenke in upokojence, javne uslužbenke in uslužbence, prejemnike socialnih transferjev, in še bi lahko naštevali,« smo poudarili leta 2015. Tedanji predsednik ZSSS Semolič pa danes, ko se država spet močno zadolžuje, opozarja: »Ko se rešuje kapital, se začasno suspendira zlato fiskalno pravilo. Spomnimo se – naša organizacija je nasprotovala sprejetju zlatega fiskalnega pravila in hkratnemu zaostrovanju pogojev za izvedbo referendumov. Zlato fiskalno pravilo je le orodje kapitala, ki olajša vladajoči eliti prevlado nad sindikati, ko se klesti socialne pravice, in sicer v imenu uravnoteženih javnih financ. Ko bo koronakrize konec, bodo ponovno uveljavili zlato fiskalno pravilo in v imenu uravnoteženja javnih financ zahtevali uvedbo strukturnih reform, ki so bile in bodo še naprej sinonim za zmanjševanje socialnih pravic. Strukturne reforme niso nikoli in tudi v prihodnje ne bodo prinesle delavstvu in upokojencem ter upokojenkam nič dobrega. S strukturnimi reformami želijo ohranjati razmere, ki omogočajo prerazporejanje družbenega bogastva v korist kapitala na račun dela. Prišel bo čas, ko bodo mednarodne finančne organizacije in bonitetne hiše zahtevale pokojninsko reformo, zdravstveno reformo in večjo fleksibilnost delovne zakonodaje – vse v imenu ohranjanja stabilnih javnih financ.«

Čas je za nov socialni sporazum

Sklepanje socialnih sporazumov oziroma družbenih dogovorov med socialnimi partnerji o smeri, v katero naj gre država na številnih področjih, tudi pri svojih socialnih politikah, je bila za ZSSS vedno prava pot za reševanje velikih družbenih vprašanj. Žal jih je politika pogosto ignorirala ali pa si jih predstavljala po svoje, tudi tako, da so najprej sklepali koalicijske dogovore in potem menili, da so ti alfa in omega vsega. Sindikalna stran je vedno znova poudarjala, da to ni prava pot.

O tako imenovani socialni kapici bi lahko tudi povedali marsikaj. Omenimo le, da sedanje težnje za njeno uveljavitev niso prve v zgodovini te države in da je ZSSS temu davčnemu odpustku vseskozi nasprotovala. Dušan Semolič opozarja: »Tudi socialna kapica sodi v arzenal krepitve moči kapitala, brezmejne pohlepnosti najbogatejših. Tudi tukaj so posledice predvidljive. Nižji socialni prispevki in nižji davki bodo povzročili bogatenje bogatih in hkrati nižje prihodke v socialne blagajne ter nato pritisk za racionalizacijo in privatizacijo storitev, ki jih mora socialna država nuditi ljudem ne glede na njihovo premoženjsko stanje. Uveljavitev socialne kapice prinaša tudi nevarno razmišljanje – če najbogatejši ne plačujejo prispevkov za pokojninsko zavarovanje, ker je višina pokojnin omejena, zakaj naj potem mladi delavci in delavke plačujejo enake prispevke za zdravstveno zavarovanje kot starejši ljudje, saj so oni relativno bolj zdravi in tako predstavljajo manjši strošek za zdravstveni sistem. Vse to pelje v odpravo solidarnosti in v brutalno uveljavitev tržnih zakonitosti na področju socialnih pravic.«

Boj se nadaljuje

»Slovenci smo sploh taki, da ne znamo ceniti tistega, kar funkcionira in ni problem. Stvari opazimo le, če ne funkcionirajo. Vedno pravim, da se moramo naučiti pohvaliti, kar je dobro. Če ne, se ljudje ne bodo borili za socialno državo, ko jim jo bodo hoteli odvzeti v imenu privatizacije in kovanja dobičkov,« opozarja Lučka Böhm.

Razgradnja je nevarna

»Ko so pisali današnjo ustavo in vanjo napisali, da je Slovenija socialna država, so pri tem črpali iz že obstoječe socialne države. In naj bo jasno, da smo kot družba preživeli ekonomsko krizo po osamosvojitvi samo zato, ker so socialna zavarovanja ljudstvu nudila varnostno mrežo (pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in za brezposelnost). Današnji politiki, ki skušajo razgraditi socialno državo, se ne zavedajo, kaj vse bi se podrlo z njo. Plače so prenizke, da bi ljudstvo preživelo samo z njimi,« pravi izvršna sekretarka ZSSS Lučka Böhm.

Veliko bi lahko še napisali, a naj bodo ti drobci zgodovine bolj opomin na to, da boj za ohranitev in nadgradnjo socialne države ni nikoli končan. Semolič ga vidi takole: »Bili so tudi trenutki, ko nismo uspeli tako, kot smo želeli, toda vedeli smo, da porazi pri našem delu ne bolijo, če smo se za naše vrednote res borili. Bolijo porazi brez boja, ko bi se že vnaprej predali. Zato vemo – posledice sedanjih dogodkov morajo biti predvidljive. Vemo, kaj moramo storiti, Vemo, da je naša moč v našem članstvu, in napaka bi bila, če se te moči ne bi zavedali in je tudi ne uporabili za obrambo socialne države.«

Mojca Matoz

Delavska enotnost

To besedilo je najprej izšlo v najnovejši tematski številki – Slovenija, socialna država?, junij 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

---

Ne spreglejte tudi:

Ponavljanje starih napak – O davčni reformi, ki je pred vrati