Mladi na robu: negotova perspektiva za samostojno življenje

Prekarne oblike dela, stanovanjska kriza in negotovost pri osamosvajanju so tri strani istega kovanca, s katerimi se soočajo mladi. Generacija, ki vstopa na trg dela, ni brez ambicij; vse pogosteje pa vstopa v svet, v katerem je treba vsako življenjsko odločitev najprej preračunati skozi pogodbo o zaposlitvi, najemnino, stroške prevoza, študentsko delo ali prisilni espe. Zato je vprašanje osamosvajanja mladih tudi vprašanje prihodnosti socialne države, pokojninskega sistema in sindikalnega organiziranja.

V seriji člankov o dolgoživi družbi smo že zapisali, da demografskih sprememb ne smemo razumeti kot panike, temveč kot poziv k novemu družbenemu dogovoru. Dolgoživost je civilizacijski dosežek, težava pa nastane, ko starajoča se družba ne zna pravično razporediti dela, skrbi, varnosti in dostopa do javnih dobrin. V uvodnem besedilu smo si zastavili vprašanje, ali se mladi za otroke in samostojno življenje odločajo kasneje iz udobja ali zato, ker so »na robu negotovosti in s slabimi perspektivami za samostojno življenje«.

Odraslost, ki jo plačuje družina

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) je bilo v začetku leta 2025 v Sloveniji 323.430 prebivalk in prebivalcev, starih od 15 do 29 let; njihov delež v prebivalstvu je znašal 15,2 odstotka. Še bolj poveden je podatek, da so se mladi v Sloveniji leta 2024 od doma odseljevali povprečno pri 28,9 leta, medtem ko je bilo povprečje EU 26,2 leta. Kar 79,7 odstotka mladih, starih od 16 do 29 let, je leta 2024 živelo skupaj s starši.

To ne pomeni, da slovenski mladi ljubijo »udobje« otroške sobe bolj kot vrstniki drugod, temveč da se samostojnost pogosto ne začne pri plači, ampak pri skupnem, družinskem premoženju. Med mladimi, ki so leta 2021 živeli v običajnih stanovanjih, jih je bilo 85 odstotkov uporabnikov stanovanj, katerih lastniki so bili večinoma starši; le štirje odstotki pa so bili lastniki ali solastniki stanovanja.

Stanovanjski trg medtem ne čaka, da se mladi zaposlijo za nedoločen čas. Geodetska uprava RS je za leto 2025 poročala, da so cene stanovanjskih nepremičnin skoraj povsod po državi znova dosegle rekordne vrednosti. Na ravni države je srednja cena rabljenega stanovanja prvič presegla 3000 evrov na kvadratni meter, v Ljubljani pa 5000 evrov na kvadratni meter; cene stanovanj v večstanovanjskih stavbah so zrasle za 11 odstotkov, hiš pa za 10 odstotkov.

Tu se razkrije razredna plat osamosvajanja. Mladi, ki imajo za seboj družino z nepremičnino, prihranki ali možnostjo poroštva, lahko na trg vstopajo drugače kot tisti, ki jim je garant le njihova plača. Kdor je zaposlen za določen čas, samozaposlen ali dela prek napotnice, nastopa pri najemodajalcu, banki in pogosto tudi pri načrtovanju lastne prihodnosti kot tveganje. V takih razmerah prehod v odraslost ni »naravni«, življenjski korak, ampak premoženjski filter.

Delo je, ni pa varnosti

Če bi gledali samo stopnjo zaposlenosti, bi se zdelo, da položaj mladih v Sloveniji ni posebej slab. Stopnja delovne aktivnosti mladih od 20 do 29 let je bila leta 2024 v Sloveniji 68,6-odstotna, stopnja brezposelnosti v isti starostni skupini pa 6,6-odstotna, torej nižja od evropskega povprečja. Toda podatki zameglijo glavni problem, ki ni v tem, ali mladi delajo, temveč kako delajo.

V letu 2024 je bilo med delovno aktivnimi mladimi 25.000 takih, ki so se prvič zaposlili na območju Slovenije. Od 23.500 zaposlenih jih je 68,4 odstotka prvo pogodbo o zaposlitvi sklenilo za določen čas; 1500 mladih je na trg dela prvič vstopilo kot samozaposlenih. Prvi stik s trgom dela je tako za večino mladih stik z začasnostjo, ugotavljajo v Sursu.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM) je v predlogu strategije za odpravo prekarnosti opredelilo prekarno delo »kot delo z negotovostmi, ki niso rezultat svobodne izbire delavca in ogrožajo dostojno delo, socialno varnost in dostojno življenje«. Po podatkih ministrstva se je delež prekarnega dela med letoma 2010 in 2024 povečal za 20 odstotkov; število samozaposlenih se je od leta 2008 do 2024 skoraj podvojilo, agencijsko delo pa se je od leta 2010 do 2024 povečalo za 100 odstotkov.

Pri mladih se to pogosto začne še pred prvo redno zaposlitvijo. Študentsko delo je sicer lahko most med šolanjem in delom, vendar postane problematično, kadar nadomešča redno zaposlitev. Sindikat Mladi plus je v anketi iz februarja 2025 med 121 mladimi ugotovil, da sta skoraj dve tretjini vprašanih leta 2024 prejemali dohodke iz študentskega dela, nekaj več kot dve petini pa finančno pomoč staršev ali skrbnikov. Kar 16 odstotkov jih je prejelo plačilo za delo brez pravne podlage oziroma za delo na črno. Kot opozarjajo v sindikatu, je danes število študentov v prikritem delovnem razmerju zanemarljivo, saj so vlogo nadomeščanja zaposlitev prevzeli enoosebni espeji.

Prekarna mladost, negotova starost

O prekarnosti pogosto govorimo, kot da gre za nekaj začasnega: malo študentskega dela, malo projektov, malo iskanja samega sebe. Toda prekarni začetek delovne aktivnosti ima dolgoročne posledice. Pomeni prekinitve delovne dobe, nižje prispevke, slabše izhodišče za bolniško, materinstvo ali očetovstvo, slabšo kreditno sposobnost in pozneje nižjo pokojnino.

Na to je v pogovoru za Delavsko enotnost lani opozorila predsednica Sindikata Mladi plus Mojca Žerak. Mit, da mladih pokojnine ne zanimajo, je zavrnila neposredno. Mlade po njenih besedah skrbi, da politika ne bo znala prilagoditi sistema tako, da bodo imeli dostojno pokojnino. Posebej je opozorila, da mladi pogosto vstopajo na trg dela prek študentskih napotnic, pogodb za določen čas, prisilnih espejev in prekinitev med pogodbami, zato nimajo stalnega in predvidljivega nabiranja delovne oziroma pokojninske dobe.

Mladi se prebujajo tudi politično

Mladi v Sloveniji so manj politično aktivni kot starejše generacije, a podatki zadnjih let kažejo opazno spremembo. Še leta 2018 in 2019 se je parlamentarnih in evropskih volitev udeležila le dobra tretjina mladih, danes pa raziskave zaznavajo naraščajoče zanimanje za javne zadeve. Raziskava mladih Slovenija 2024 (nemške fundacije Friedrich Ebert in Filozofske fakultete v Mariboru), izvedena v začetku leta 2024 med 600 mladimi, je pokazala, da je delež politično neopredeljenih mladih volivcev med letoma 2018 in 2024 upadel s 43 na 19 odstotkov.

To politično prebujanje ni naključno. Generacija, ki vstopa na trg dela skozi prekarne pogodbe, prisilne espeje in nedosegljiv stanovanjski trg, vse bolj čuti, da so njene življenjske možnosti odvisne od političnih odločitev: od stanovanjske politike do prihodnosti pokojninskih blagajn. Zanimivo je, da so slovenski mladi razmeroma močni prav v t. i. nekonvencionalni participaciji oz. nadpovprečno pogosto izražajo mnenja o javnih in političnih zadevah prek spleta in družbenih omrežij ter na javnih shodih in demonstracijah, medtem ko volilna udeležba ostaja nižja. Politologi ob tem opozarjajo, da je v ozadju vse večje angažiranosti pogosto tudi občutek odtujenosti in negotovosti glede prihodnosti.

V misli: »Mi delamo zato, da lahko živimo, ne pa živimo, da lahko delamo,« je strnila več kot samo generacijsko zahtevo po prostem času. Mladi nasprotujejo družbi, v kateri se od njih pričakuje nenehna dosegljivost, dokazovanje in sprejemanje tveganj, nato pa se jih ob vprašanju pokojnin pozove, naj še več varčujejo sami.

Individualno varčevanje namreč ne more nadomestiti stabilne zaposlitve, dostojne plače in solidarnostnega javnega sistema. Če mladi zaradi nizkih dohodkov, minimalnih prispevkov ali prekinitev ne morejo prispevati dovolj, to ni le njihov osebni problem, ampak problem skupnih solidarnostnih blagajn. V dolgoživi družbi se varna starost ne začne pri šestdesetih, ampak pri prvi pogodbi o zaposlitvi.

»Aplikacija ni delodajalec, pa vendar upravlja naše delo«

Eden najbolj vidnih izrazov nove prekarnosti je platformno delo. Dostavljavec hrane je formalno pogosto samozaposlen ali dela prek druge nestandardne oblike, v praksi pa mu aplikacija določa naročila, ritem, ocene, vidnost in zaslužek. V Sindikatu Mladi plus platformnega dela ne želijo razlagati kot neke povsem nove oblike dela, saj menijo, da gre v resnici za klasično izkoriščanje statusa espeja, le da je delovni proces organiziran prek aplikacije.

Evropska zakonodaja se je na tem področju sicer začela premikati v pravo smer. Nova pravila EU o platformnem delu uvajajo izpodbojno pravno domnevo delovnega razmerja, kadar dejstva kažejo na nadzor in usmerjanje dela, podobno določajo tudi evropska pravila o uporabi algoritmičnih sistemov na delovnem mestu. Sindikat Mladi plus je nedavno v javnem pismu družbi Wolt opozoril, da dostavljavci po spremembi plačilnega sistema poročajo o več urah dela za primerljiv zaslužek in o slabšem plačilu, obenem pa podjetje uporablja institut enostranske pogodbene možnosti spreminjanja pogojev. Če nekdo organizira delo, določa pogoje, upravlja podatke in lahko sankcionira delavca, potem ne more trditi, da je zgolj nevtralna tehnološka platforma.

Sindikat kot infrastruktura za samostojnost

V svetu, ki mladim ves čas govori, da morajo biti podjetni, prilagodljivi in odgovorni sami zase, je sindikat pogosto predstavljen kot nekaj nepotrebnega. Toda prav mladi, ki nimajo stabilne pogodbe, so tisti, ki najbolj potrebujejo kolektivno zaščito. Individualizem neoliberalnega kapitalizma jim sporoča, da so njihove težave osebni neuspeh; sindikalni pogled pa pokaže, da se iste zgodbe ponavljajo preveč pogosto, da bi bile naključne.

To je pomembno tudi za dolgoživo družbo. V osrednjem prispevku smo zapisali, da dolgoživa družba ni le statistična projekcija, temveč vizija družbe, ki ceni življenje v vseh obdobjih: mlade ščiti pred prekarnostjo, srednji generaciji omogoča usklajevanje dela in zasebnosti, starejšim pa zagotavlja dostojne pogoje in prenos znanja. Če bomo mlade pustili same oziroma ob strani, ne slabimo le njihove prihodnosti, temveč prihodnost vseh sistemov, ki temeljijo na medgeneracijski solidarnosti.

Petra, 29 let, zaposlena za določen čas, Maribor
»To je moja tretja pogodba za določen čas. Vsakič mi rečejo, naj se še malo dokažem. S partnerjem bi šla na svoje, ampak lastniki stanovanj hočejo varščino, pogodbo za nedoločen čas in dokazila. Družino odlagava, ker ne veva, kje bova čez eno leto.«

Nejc, 24 let, dostavljavec hrane, Ljubljana

»Svoboden sem predvsem takrat, ko ni naročil. Ko delam, mi aplikacija pove, kam naj grem, koliko časa imam in koliko bom dobil. Kolo, telefon, popravila in tveganje so moji. Ko se spremeni algoritem, se spremeni moj mesec.«

Lara, 27 let, kulturni sektor, Ljubljana
»Delam za tri naročnike. Navzven sem samozaposlena, v resnici pa imam urnike, roke in navodila kot zaposlena. Ko plačam prispevke, računovodstvo in najemnino v stanovanju s sostanovalko, mi ostane manj, kot bi mi ostalo pri minimalni plači. Banka me ne prepozna kot kreditno sposobno, lastnik stanovanja pa me razume kot nepotrebno tveganje.«

Amir, 26 let, gradbeništvo in občasno dostava
»V Sloveniji delam več kot doma, ampak s tem tudi več tvegam. Ko ne razumem pogodbe ali obračuna, vprašam sodelavce. Vsi se bojimo, da bomo, če preveč sprašujemo, ostali brez dela. Najtežje je, ker ne veš, ali je nekaj normalno ali je kršitev.«

Sindikalno organiziranje mladih zato ni dodatek k »pravim« delavskim temam. Gre za vprašanje, ali bodo tudi študentje, platformni delavci, samozaposleni, agencijski delavci, mladi v kulturi, gostinstvu, oskrbi, javnem sektorju in nevladnih organizacijah razumeli, da pravice niso stvar dobre volje naročnika ali delodajalca, ampak stvar organizirane moči.

Kaj moramo narediti skupaj?

Prvič, stanovanjska politika mora postati sestavni del politike dela. Država je napovedala 100 milijonov evrov letno za gradnjo javnih najemnih stanovanj in cilj 20.000 javnih najemnih stanovanj do leta 2035. Ta stanovanja naj bi bila namenjena tudi mladim, družinam, zaposlenim v ključnih poklicih in starejšim, najemnine pa naj bi ostale bistveno nižje od tržnih.

Drugič, omejiti moramo zlorabe nestandardnih oblik dela. Tam, kjer obstajajo elementi delovnega razmerja, mora biti sklenjena pogodba o zaposlitvi. To velja tako za študentsko delo kot (študentske) espeje, agencijsko delo, outsourcing in platforme.

Tretjič, prva zaposlitev ne sme biti sinonim za negotovost. Programi za zaposlovanje mladih morajo spodbujati pogodbe za nedoločen čas, mentorstvo, varno uvajanje v delo in dostojno plačilo. Starejši delavci pri tem niso tekmeci mladim, temveč lahko postanejo mentorji in prenašalci znanja.

Četrtič, sindikati moramo biti prisotni tam, kjer mladi dejansko delajo: na platformah, v študentskem delu, v kulturnem in nevladnem sektorju, v gostinstvu, logistiki, trgovini in storitvah. Mladi morajo informacije o pravicah dobiti pred prvo kršitvijo, ne šele po njej.

Položaj mladih je solidarnostni preizkus naše družbe

Položaj mladih ni in ne sme postati obrobna tema. Zagotavljanje varnih in dostojnih delovnih pogojev je preizkus, ali dolgoživo družbo razumemo kot skupni projekt ali kot računovodsko enačbo. Če mladi delajo, pa ne morejo od doma; če so zaposleni, pa ne morejo načrtovati prihodnosti; če plačujejo prispevke, pa ne verjamejo, da bodo nekoč imeli dostojno pokojnino, potem problem ni v njihovi motivaciji, temveč v negotovem družbenem dogovoru.

Tuji delavci in delavke med delom in negotovostjo

Med mladimi, ki danes v Sloveniji najtežje pridejo do stabilnega dela in samostojnega življenja, so najpogosteje tuje delavke in delavci. V številnih dejavnostih – od gradbeništva in logistike do gostinstva ter dostave hrane – brez njih delo marsikje sploh ne bi več potekalo. Konec leta 2025 je bilo v Sloveniji skoraj 150.000 delovno aktivnih tujcev, njihov delež med vsemi zaposlenimi pa se še povečuje. Njihov položaj je pogosto še bolj negotov kot pri domačih mladih. Veliko jih dela v fizično zahtevnih panogah, živi v slabih ali prenaseljenih nastanitvah in težje dostopa do informacij o svojih pravicah. Poseben problem predstavljajo prekarne oblike dela, predvsem platformno delo in različne oblike navidezne samozaposlitve.

Ob tem je treba biti previden, da mladih tujih delavcev ne predstavljamo skozi stereotipe ali predsodke. Niso »grožnja« domačim delavkam in delavcem, ampak ljudje, ki pri nas delajo, plačujejo prispevke in pogosto opravljajo dela, ki jih slovenski trg dela brez priseljevanja trenutno ne more zapolniti. Dolgoživa družba in staranje prebivalstva bosta pomen tujih delavcev in delavk v prihodnje še povečala.

Zato odgovor ne more biti še več »individualnega« prilagajanja. Od mladih ne smemo nenehno zahtevati, naj bodo bolj podjetni, bolj potrpežljivi, bolj fleksibilni, bolj finančno pismeni in bolj odporni proti stresu. Potrebujejo dostojno delo, dostojno plačilo, javno dostopna stanovanja, močan nadzor nad kršitvami, pravico do odklopa, varna delovna mesta in sindikat, ki jih ne čaka šele na koncu, ampak jih spremlja že na začetku delovne poti. Dolgoživa družba se namreč ne začne (šele) s starostjo. Začne se pri mladih, ki morajo verjeti, da življenje lahko načrtujejo. Če jim tega ne omogočimo, ne izgubljamo samo ene generacije, temveč tudi solidarno prihodnost.

Miha Poredoš