Ženske in dolgoživa družba

Ženske v Sloveniji v povprečju živimo dlje kot moški; čeprav smo v povprečju bolje izobražene, zaslužimo še vedno manj od kolegov in se pri napredovanju v poklicnem in javnem političnem življenju ustavimo nižje od njih. Opravimo tudi več skrbstvenega in neplačanega dela, smo v večji meri žrtve spolno pogojenega nasilja in nadlegovanja, diskriminacije … To je le nekaj dejstev, zaradi katerih smo ženske v družbi v manj ugodnem položaju od moških. Kako to preseči, da bo dolgoživa družba bolj pravična za vse? V tem prispevku zaradi omejenega prostora pišemo le o nekaterih področjih.  

Statistična dejstva so jasna: Med prebivalkami in prebivalci Slovenije je bilo leta 2025 žensk nekaj manj kot polovico. V povprečju so bile stare skoraj 46 let oz. približno dve leti več kot desetletje prej. Leto prej jih je bilo delovno aktivnih skoraj 422 tisoč. Najbolj plačane so bile generalne direktorice in članice uprav družb. Ženske tudi v Sloveniji prevladujejo med prejemnicami in prejemniki minimalnih plač.

Skrbnice in oskrbovanke

Ko govorimo o položaju žensk v dolgoživi družbi, je treba nujno upoštevati dejstvo, da ženske pri nas opravijo večino skrbstvenega dela, tako neformalnega kot formalno plačanega, več pa je tudi uporabnic kot uporabnikov te storitve. To delo je tako feminizirano v vseh pogledih in v vseh sferah, od družin do javne sfere, je pa podcenjeno, tako finančno kot statusno. Kot nam je pred časom za Delavsko enotnost povedala znanstvenica, sociologinja dr. Majda Hrženjak, gre za delo, ki je razvrednoteno in politično marginalizirano – to pa zato, ker se tiče družbenih skupin, ki imajo malo politične moči; to so ženske, migrantke, starejši, otroci, osebe z ovirami.

Ekonomsko podvrednotenje skrbi za druge je močno povezano s feminizacijo nekaterih poklicev tudi zato, ker so to dela, ki zahtevajo nižjo izobrazbo in so zaradi tega nižje vrednotena na plačnih lestvicah. Gre denimo za prodajalke, čistilke, kuharice, tudi za nekatera dela v vzgoji in izobraževanju, za pomočnice vzgojiteljic, in v zdravstvu za medicinske sestre.

»V Sloveniji je celoten sektor socialnega varstva izjemno podhranjen, lahko rečemo, da gre za sistematično izčrpavanje sektorja formalnega (ženskega) skrbstvenega dela. Ne samo, da so plače nizke, tukaj gre tudi za premalo kadra.« In še, dolgotrajno oskrbo smo po dolgih prizadevanjih vendarle uzakonili, kar je spet odprlo nekaj vprašanj. Opravljajo jo namreč  tudi upokojeni in upokojene, roko na srce, to so spet zaradi svoje dolgoživosti največkrat ženske, a njihov status pri tem ni povsem urejen. Odpira pa se tudi vprašanje, kaj potem, ko same potrebujejo pomoč in oskrbo. Področje skrbstvenega dela je torej tisto, ki v dolgoživi družbi zahteva posebno pozornost.

Doma in v službi

Ženske v Sloveniji pogosto opravljajo dvojne, trojne izmene, se pravi eno zahtevno na formalnem plačanem trgu dela, v katerikoli službi, povsod je delo intenzivno, hkrati pa skrbijo za delo doma, za družino, za otroke, gospodinjstvo, za ostarele starše, sorodnike … In kaj zmanjka? Seveda ženskam zmanjka čas za skrb zase.

Moški se sicer vse bolj vključujejo v neformalno skrbstveno delo, bolj kot v formalno. Spolna segregacija skrbstvenih poklicev ostaja zelo visoka. Politično se spodbuja prevzemanje neformalnega skrbstva z očetovskimi dopusti, čedalje več imamo deljenega starševstva, samohranilcev. Na področju vključevanja moških v formalno in neformalno skrbstveno delo lahko naredimo še veliko več. Pozorni moramo biti zlasti na ideološke poskuse vrnitve »nazaj k tradicionalni« družini v sestavi moški-ženska-otroci. Ta v bistvu prinaša že presežene patriarhalne vzorce, kjer je moški vrhovni določevalec, ženska pa skrbnica, mati, gospodinja …, ki dobrobit drugih postavlja pred svoje potrebe in želje.

Pomen javnih skrbstvenih storitev

Kako pomembno je ohranjanje javnega dobra oziroma javnih storitev v družbi in kakšen vpliv ima to na položaj žensk v dolgoživi družbi, kaže tudi to kako imamo organizirano otroško varstvo in kako nimamo (še) organizirane javne mreže varstva starejših, na obeh področjih pa ostajajo problemi podobni.

V Sloveniji smo mrežo varstva otrok (še) ohranili kakovostno in subvencionirano, predvsem pa javno, kar je pomembno, saj je bilo v obdobju tranzicije marsikje v drugih postsocialističnih državah tudi to pozasebljeno in zaradi tega težje dostopno. Je pa ostal tam problem podplačevanja kadra, ki je povečini ženskega spola.

Prizadevanje za podobno javno in vsem dostopno kakovostno mrežo institucij, ki bi skrbele za starejše, ni tako uspešno. V okviru dolgotrajne oskrbe se zadeve premikajo v pravo smer, ostaja pa problem kadrov, tudi tam delajo zlasti ženske. Ta kadrovska stiska se običajno rešuje z migrantkami, njihov delež v tej dejavnosti se povečuje. Ene sicer prihajajo na delo po drugih poteh, najbolj problematično pa je to, da jih domovi zaposlujejo tudi preko mehanizmov združevanja družin. Gre za družinske članice delavcev, ki pri nas že delajo, pogosto recimo v gradbeništvu, transportu in nekaterih storitvenih dejavnostih. Njihove partnerke so vabljene na delo na tak način, da so popolnoma odvisne od partnerjevega statusa, njegovega dovoljenja za bivanje in delo, na čas trajanja njegovega vizuma. Partnerka (in otroci) so tako v celoti odvisni od tega, kaj se partnerju dogaja na t. i. trgu dela, saj če on izgubi delovno dovoljenje, gre domov celotna družina.

Kot nas je še pred časom opozorila Majda Hrženjak, je »migrantka ne glede na svoje želje in doseženo izobrazbo kanalizirana neposredno v domsko oskrbo, kjer so pogoji dela in plače takšni, da lokalno prebivalstvo ne želi opravljati teh del«. Čeprav imajo te migrantske delavke pogosto izobrazbo medicinske sestre, so se pri nas lahko zaposlile le kot strežnice zaradi administrativno zahtevnih in dragih postopkov priznavanja kvalifikacije.

Dolgoživa družba potrebuje rešitev tudi za te ženske, ki poleg tega pogosto doživljajo v svetu dela diskriminacijo, hkrati povezano z več njihovimi osebnimi okoliščinami. Ob tem, da so tujke, morebiti tudi druge rase, imajo vsaj v začetku problem z jezikom in se pogosto ne znajdejo pri svojih pravicah. Tako se jim pripisujejo najtežja dela, delajo triizmensko, ponoči, ob vikendih, praznikih …, vse to pa za najmanj možnega plačila. Ta hierarhična, formalna ali neformalna ureditev jih potiska v še slabši položaj.

Ženske v 21. stoletju

Predsednica Ženskega lobija Slovenije Sonja Lokar (v članku Izzivi ženskega gibanja danes, Ženski zbornik, izdajatelj: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija; Ljubljana: Društvo Dobrnič, 2026): »Ženska v družinah 21. stoletja je svobodna in enakopravna, z drugimi družinskimi člani se dogovarja, kako bo vsakdo od njih dosegel svoje življenjske cilje in kako si bodo med seboj pri tem pomagali. Vsaka trajna skupnost ljubeče in s skrbjo drugega za drugega povezanih ljudi je družina.

Zakonska zveza je le ena od takih skupnosti. O svojem telesu, spolnosti, partnerskih zvezah, morebitni poroki ženska odloča sama. O rojevanju odloča sama. Da bi lahko bila dobra mati, rojeva zaželene otroke in v političnem procesu je sposobna doseči, da družba naredi vse, kar je potrebno, da ona in njena družina lahko živita polno, svobodno, odgovorno življenje zasebno, v poklicu, v javnosti.«

Sonja Lokar ob tem definira ključne izzive boja za enakopravnost žensk v Sloveniji, Evropi in svetu: mir, enakost, solidarnost, medsebojno spoštovanje, soočanje s posledicami podnebnega zloma, vpliv internetne tehnološke revolucije in umetne inteligence.

Stiske starejših žensk

Pred časom je več partnerjev projekta o revščini starejših ugotavljalo zlasti to, da je revščina med starejšimi ženskami veliko večja kot v splošni populaciji in med starejšimi moškimi. To v dolgoživi družbi pomeni ne le to, da si lahko na splošno privoščijo manj vseh dobrin, tudi tistih pomembnih za življenje, kot je kurjava, prevoz, hrana …, ampak tudi manj oskrbe, ko jo potrebujejo.

Majda Hrženjak je v pogovoru za Delavsko enotnost pred časom spomnila na posebno kategorijo žensk: »Posebej je treba izpostaviti ženske, starejše od 80 let. Pri njih je nemalokrat prisotna socialistična dediščina neurejenih kmečkih pokojnin. Po vojni kmetje na splošno sploh niso imeli dostopa do socialnega zavarovanja. Kasneje se je to malo uredilo, a je na kmetijo ostalo dovoljeno le po eno zavarovanje, običajno je bil njegov nosilec moški. In tako je veliko kmečkih žensk ostalo brez pokojnin. Visoka stopnja revščine najstarejših žensk je delno posledica teh starih politik. Mnoge so tako popolnoma odvisne od drugih. Socialne politike narekujejo  dolžnost preživljanja družinskega člana ali članice in to, da občina doplačuje domsko oskrbo, vendar je to vračljivo iz dediščine. Ženske se temu odrekajo, kot so se leta 2012 odrekle varstvenemu dodatku, ker ne želijo obremenjevati otrok, nepremičnina pa je v Sloveniji sveta in se prenaša na otroke, to je nekaj, kar se zapusti otrokom. Problem so tudi starejše samske ženske. Te so še posebej izpostavljene revščini, novi sistem dolgotrajne oskrbe pa se zelo zanaša na tradicionalno idejo in vlogo družine. Na primer pri statusu negovalca družinskega člana, ki je bil pred novim sistemom dolgotrajne oskrbe namenjen predvsem za osebe z ovirami. Šlo je največkrat za starše otrok, ki so ob polnoletnosti izgubili institucionalno varstvo in so potem sami starši vzeli ta status, da bodo skrbeli za otroke. Zdaj so ta status razširili na oskrbo starejših, in to v najtežjih in najbolj zahtevnih stopnjah oskrbe, v četrti in peti kategoriji. Pogoj je, da gre za družinskega člana, ki mora povrh vsega še živeti v istem gospodinjstvu, ob tem pa mora zapustiti trg dela. To je zelo ozka definicija dostopa do statusa. Poleg tega, da gre za družinjenje, samski ljudje, starejši ljudje brez otrok, partnerja nimajo te možnosti.«

Izziv dolgožive družbe je torej tudi, kako poskrbeti za to naraščajočo populacijo žensk, ki pogosto zaradi materialnih težav na starost ne morejo živeti polno, ampak svoje dneve zgolj preživljajo.

Boj ni nikoli končan

Mnoga zgodovinska dejstva kažejo, da se boj za enake možnosti nikoli ne konča in ostaja v dolgoživi družbi ob političnih in drugih težnjah še vedno aktualen.

Že pred sto leti je bila tudi na naših tleh izražena zahteva po popolni enakopravnosti »v socialnem, civilnem in političnem oziru«. Volilno pravico so ženske dobile z odlokom med drugo svetovno vojno. Takoj po njej, leta 1946, pa je bila v ustavo zapisana popolna enakopravnost moških in žensk na vseh področjih. Sodelovanje v različnih društvih in širših akcijah  je pomenilo zametke revolucionarnega dela med ženskami. V letu 1942 so se organizirale v posebno politično organizacijo, Antifašistično fronto žensk (AFŽ). Leto kasneje pa je bila ustanovljena Slovenska protifašistična ženska zveza, kot sestavni del jugoslovanske AFŽ in del Osvobodilne fronte.

Leta 1974 je bila ustavno določena tudi pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, kar je bilo leta 1991 tudi zapisano v slovensko ustavo, leta 1986 pa je bil porodniški dopust podaljšan na eno leto. Leta 1992 je začel delovati Urad za žensko politiko, ki je bil 20 let kasneje ukinjen kot urad za enake možnosti. Leta 2004 smo dopolnili ustavo v zvezi z enakopravnostjo žensk in moških pri kandidiranju na volitvah, istega leta je bil sprejet tudi zakon o enakih možnostih žensk in moških, štiri leta kasneje pa še zakon o preprečevanju nasilja v družini.

A feministični boj se nadaljuje na področjih, kjer se še vedno (ali pa že spet) ženskam postavljajo ovire za enakopravno vključevanje v družbo. V Ženskem lobiju Slovenije so tudi pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami na bodočo vlado in državni zbor naslovili svoja pričakovanja. Ta so povezana s spremembami volilnega sistema, ki bo omogočal paritetno izvoljivost. Resolucija o enakosti spolov za srednjeročno obdobje naj se dopolni z aktivnostmi, ki bodo pripeljale do uzakonjanja paritete v vseh organih političnega, ekonomskega in družbenega odločanja.

Bodoča vlada naj vzpostavi samostojen in dovolj kadrovsko in finančno močan urad za enakost spolov in imenuje ministrico, ki bo odgovorna za to področje, so med drugim zapisali.

Plačna in pokojninska vrzel

V Sloveniji smo ženske praktično na evropskem vrhu po polni zaposlenosti. S tem je izpolnjena zelo pomembna vrednota ekonomske neodvisnosti, ki pa pogosto niti ni svobodna izbira, saj je to tudi ekonomsko pogojeno; plače v Sloveniji so namreč tako nizke, da je z eno plačo težko preživeti družino.

Ob tem pa ženske zaslužimo manj od kolegov. Plačna vrzel, ki je sicer v povprečju med najnižjimi v EU, še vedno vztraja, v nekaterih dejavnostih in poklicih pa dosega tudi zelo velike številke (več v okvirju). Razlogov za to je več.

Eden od razlogov je, da smo ženske zaposlene v slabo ovrednotenih feminiziranih sektorjih. Vveč razlogov pa lahko iščemo tudi v diskriminatornih praksah, ki jih kljub zapovedani enakosti pred zakonom srečujemo pri napredovanjih, izobraževanjih, nagrajevanju, zaposlovanju … žensk. Te so podpovprečno zastopane tudi na vodilnih mestih, tj. mestih odločanja. Prav tako se v praksi ne uresničuje pravica do enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti, ne glede na to, da je zagotovljena z mednarodnimi pravnimi akti. Tu je treba priznati, da se na ravni EU z direktivo o preglednosti plačil vendarle premika na bolje, ker pa ta še ni prenesena v naš pravni red, lahko samo slutimo, kaj bo prinesla v praksi. Ob tem je treba nujno izpostaviti še to, da plačna vrzel prinaša še večjo pokojninsko vrzel, ki generira revščino starejših žensk, o čemer smo v tem okviru že pisali. In krog je sklenjen. Še veliko moramo postoriti, da ne bo tako tudi ostalo.

Žrtve nasilja

V Sloveniji so nasilje nad ženskami in intimno partnerski umori žensk področje, ki smo ga začeli razkrivati zelo počasi. Običajno o njem več govorimo le takrat, ko življenje izgubi nova žrtev, čeprav se nasilje v družini dogaja vsaki drugi ženski. Oblike nasilja so različne. Psihično nasilje se pogosto stopnjuje tudi v fizično nasilje, pa vse do bridkega konca. Še vedno pri nas živi (in se v nekaterih okoljih celo krepi) tudi mit, da je za žensko največje poslanstvo, če postane mati, da skrbi za otroke in da se bo le s tem polno uresničila. Te zastrašujoče mizogene, šovinistične in patriarhalne ideje in prakse so ne glede na ves napredek družbe še močno žive. Domače in tudi delovno okolje (tudi tam so ženske v večji meri žrtve mobinga in spolno pogojenega nasilja), ter vse vmes, za ženske nemalokrat ni varen prostor. Tudi s tem se kot vključujoča sodobna dolgoživa družba moramo nujno aktivno soočiti.

Vrzel vztraja

Po mednarodno primerljivi metodologiji izračuna plačne vrzeli med spoloma je ta oktobra lani znašala 3,3 odstotka, kar pomeni, da so ženske v povprečju zaslužile 96,7 odstotka povprečne bruto plače za plačano uro moških, so izračunali na statističnem uradu – moški so dobili v povprečju 14,13 evra na uro, ženske pa 13,67.
V večini področij dejavnosti so bile oktobra lani povprečne bruto plače za plačano uro moških višje od plač žensk. Plačna vrzel med spoloma je bila največja v rudarstvu (22,5 odstotka), finančnih in zavarovalniških dejavnostih (22,2 odstotka) ter zdravstvenem in socialnem varstvu (17,2 odstotka). Le v treh dejavnostih so ženske v povprečju zaslužile več od kolegov: prevoz in skladiščenje, oskrba z vodo, ravnanje z odplakami in odpadki, v saniranju okolja ter v gradbeništvu.

Zanimiv je tudi podatek, da je pri obeh spolih najvišja povprečna neto plača v starostni skupini 65 let ali več, najnižja pa v skupini od 15 do 24 let.
V EU je bila leta 2024 razlika v zaposlovanju med spoloma med odraslimi, ki živijo v gospodinjstvih z otroki, manj izrazita pri visoko izobraženih ženskah v primerjavi s tistimi z nižjo stopnjo izobrazbe. Leta 2024 je bila srednja razlika v pokojninah med spoloma v EU 25 odstotkov, kar pomeni, da so ženske, stare 65 let ali več, prejele za četrtino nižje pokojnine kot moški.

Enakost spolov ostaja osrednji družbeni in gospodarski izziv v EU, opozarjajo v evropskem statističnem uradu Eurostat: »Ženske niso homogena skupina in se lahko soočajo z več ter intersekcionalnimi neenakostmi, ki jih oblikujejo dejavniki, kot so starost, migracijsko ozadje, invalidnost in socialno-ekonomski položaj. Kljub napredku v zadnjih desetletjih neenakosti vztrajajo na področjih, kot so zaposlovanje, dohodki, pokojnine in dostop do osnovnih storitev.«

Razlika v zaposlovanju med spoloma se v EU s starostjo stalno povečuje. Med mladimi je 4,4-odstotna, v srednji generaciji 9,6-odstotna, med starimi od 55 do 64 let pa znaša kar 12,1 odstotne točke. V EU je več kot v Sloveniji tudi zaposlovanja žensk za krajši delovni čas.

Mojca Matoz