Še večje izkoriščanje delavstva, prisilno upokojevanje, t. i. razvojna kapica za tiste, ki so že tako ali tako najbolje plačani … – Sindikati dejavnosti ZSSS o tem, zakaj interventni zakon pomeni razkroj
23. 6. 2026
Zakaj je treba zavrniti interventni zakon, smo se pozanimali pri nekaterih sindikatih dejavnosti ZSSS. Razkroj, in ne razvoj, je tisto, kar prinaša, smo izvedeli. Jasna pa so tudi njihova stališča, zakaj je tako.
Solidarnost za kakovostne javne storitve
Mojca Šumer, Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS), nam je v daljšem odgovoru povedala naslednje: »Glede na to, da pokrivamo dejavnost zdravstva in socialnega varstva, ki se v veliki večini izvajata kot javni službi in sta obe izjemno pomemben del javnega sektorja, se še kako dobro zavedamo posledic, ki jih rokohitrski posegi pomenijo za izvajanje in organiziranje teh služb.
Seveda je zelo všečno državljanom obljubljati manjše davčne obveznosti in višje prihodke, hkrati pa se jim ne pove, kje se bo pokrivalo za vse druge storitve, ki so del našega vsakdana, in se nekateri sploh ne zavedajo, da jih imamo zato, ker imamo solidarnostne sisteme pobiranja prispevkov in davkov. Pa naj bodo to vrtci, šole, zdravstvo, sociala, takšne in drugačne subvencije …
Sistem dolgotrajne oskrbe smo vzpostavljali dolga leta, dokler ga nismo začeli uresničevati; kljub temu, da ni idealen in je potreben popravkov, pa je poseg v njegovo financiranje ključnega pomena. Že danes, ko se ne izvaja v celoti, vse projekcije izkazujejo, da bo sredstev premalo. Ob vsem tem pa vsi zagovarjajo, da je treba kader plačati bolje, in tega kadra drugače kot iz pobranih prispevkov ni moč plačati, razen če obstaja še kje kakšna dodatna vreča denarja … Prepričani smo, da je sistem solidarnosti še vedno tisti, ki omogoča širšemu krogu državljanov, da uporabljajo kakovostne javne storitve. Ne nazadnje je tudi princip solidarnosti v tem, da velika družbena skupina, kot so upokojeni, soprispeva v sistem dolgotrajne oskrbe. Tudi sicer je za upokojence in upokojenke prispevek od pokojnine bistveno nižji kot doplačila, ki jih v vsakem primeru doletijo v institucionalnem varstvu, pri pomoči na domu …
Zdravstveni sistem je pred številnimi izzivi, ki pa so povezani s širšimi dejavniki in dejstvom, da smo dolgoživa družba. Zgolj nenadzorovano povečevanje plačila kar vsem izvajalcem povprek ne skrajšuje čakalnih vrst. Dokazano pa to slabi javne zavode in demotivira tam zaposlene.
Razvojna kapica v naših dejavnostih pomeni razbremenitev samo tistih, ki so že danes vedno na lestvici najbolje plačanih javnih uslužbencev. To zagotovo niso oskrbovalke na domu, medicinske sestre, administratorji, hišniki, kuharji, socialni delavci … Ti javni uslužbenci zagotovo prispevajo k razvoju naše države in družbe, vendar ti svojo plačo namenijo v glavnem za osnovne potrebe in živila. In strinjamo se, da če kje, je treba kapico postaviti cenam, osnovnim življenjskim stroškom in hrani. Tudi spodbujanje prekarnih oblik dela (espejev), sploh pri mlajših generacijah, pomeni bojazen, kaj to zanje lahko pomeni v razmerju do pogodbe o zaposlitvi, kaj se zgodi v primeru bolezni, poškodbe, invalidnosti …
Zaposleni v javnem sektorju smo kot vsi drugi izjemno (politično in nazorsko) razdeljeni. Se pa vsi dobro zavedamo, da kadarkoli se govori o posegih v javne finance in posledično varčevanje, to vedno in najprej negativno doleti javne uslužbence. Dejstvo je, da je masa za plače v javnem sektorju velika oziroma ena največjih, da je javnih uslužbencev skoraj dvesto tisoč in da je v to vrečo pač najbolj enostavno poseči, ko sredstev prične zmanjkovati. Izkušenj iz preteklosti že imamo več kot dovolj in ne vidimo nobenega razloga, da bi bilo tokrat drugače. V naših dejavnostih se že desetletja borimo s pomanjkanjem kadra in podplačanim kadrom, pa to ni bilo nikoli ovira, da se z varčevalnimi ukrepi ne bi poseglo tudi v dejavnosti v zdravstvu in sociali. V tej luči vidimo tudi tako imenovano prisilno upokojevanje, ki je zagotovo skregano s spodbujanjem starejših, da čim dlje ostanejo v delovnem procesu, ustavno sodišče pa je v zvezi s tem tudi že povedalo svoje.
Če bo nova vladna koalicija še oslabila sindikate, ker smo jim trn v peti, bo seveda še toliko lažje uresničevala svoje ambicije. V sindikatu smo mnenja, da je naša naloga in dolžnost voditi socialni dialog in dogovarjanje z vsakokratno politično opcijo, ki je izvoljena, vendar pa je tudi dolžnost izvoljenih, da spoštujejo socialni dialog in predstavnike delavcev in delavk.«
V delovnih razmerjih ne bi smelo biti prisile
Je kaj drugače v industriji oziroma v zasebnem sektorju? Mateja Gerečnik, Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei), poudarja zlasti dve zadevi, neustrezen način sprejemanja zakonodaje ter dejstvo, da v delovnih razmerjih ne bi smelo biti prisile, tudi ne tako imenovanega prisilnega upokojevanja. Ker prisega na ustrezno komunikacijo in dogovarjanje, naša sogovornica najprej opozori, da je pri tako pomembni temi, kot je delovna in socialna zakonodaja, treba stališča izražati jasno, širše strokovno in argumentirano, ne pa populistično. To gradi verodostojnost sindikalnih organizacij, saj se ne moremo zgražati nad populizmom drugih in s prstom kazati nanje, sami pa početi enake stvari. Mateja Gerečnik sicer pogreša hitrejše odzive organizacije, to pogreša po njenih besedah tudi članstvo. Zaveda pa se, da vse ne gre z danes na jutri in da potrebujemo čas za razpravo.
Pred vsebino zakona pa jo bolj skrbi način njegovega sprejemanja, to, da se o njem širše ne pogovarja, da se ljudi ne pusti do besede, da se jih ne posluša, da se nekoga, ki izraža stališče, preprosto preglasuje … Izključuje se na osnovi določene politike ali subjektivnih meril, ker je nekdo pač proti. Povsod imamo ljudi, dojemljive za tak način komuniciranja, ki je zelo nevaren, a se ga je v bistvu najlažje naučiti; zmerjati, kritizirati, diskreditirati, širiti laži … znamo vsi. Po njenem gre za pomanjkanje empatije, za razkroj človečnosti in s tem izgubljamo vsi kot družba. Tudi kapital – to ni oseba, to je denar, ki ga imajo določene osebe – pa hkrati vsi tisti menedžerji, ki se v firmah udinjajo kapitalu, so lutke. To niso razvojni kadri, o katerih se zdaj govori pri t. i. razvojni kapici. Takšne plače, kot jih omenja zakon, so plače menedžerjev, ki imajo individualne pogodbe. Mateja Gerečnik ne pozna inženirja, ki bi imel takšno plačo, in s to kapico ne bodo razbremenili tistih kadrov, ki jih firme potrebujejo. Bodo pa s tem lahko razgradili nekatere sistemske pravice, ki jih še imamo v okviru socialne države – ta je za zdaj še bogata pravic, a prav dolgo na tak način ne bo več, saj se bo začela razkrajati že na kratki rok, meni. Se ljudje recimo sploh zavedajo, koliko pravic iz naslova starševstva imamo v Sloveniji, opozori. Običajno vsak človek gradi mnenje na svoji lastni izkušnji, problem pa je, ko se »na nekih dveh slabih primerih« gradi sistem. Pri tem se lahko zgodijo nove krivice. Ne moreš pravil graditi na nekaj primerih, ki sistem zlorabljajo, na floskulah. In politiki delajo zdaj ravno to, sistem zlorabljajo za lastne politične ambicije. »In zato bo povprečen prebivalec Slovenije v kratkem, ne le na dolgi rok, imel bistveno manj,« je jasna Mateja Gerečnik.
Sogovornica glede davkov in napovedanih ukrepov v zvezi z njihovim nižanjem opaža, da tudi pri tem verjetno večina ljudi razmišlja ozko in le v okviru lastnega umeščanja v ta svet. Nekdo, ki je zdrav in ne potrebuje zdravstva, mu je denimo malo mar, kaj se tam dogaja. Nimajo vsi ljudje širine, da bi lahko predvideli, »kaj bo potem«. Večina ljudi potrebuje lastne izkušnje, sicer se s njimi ne ukvarja. Če nekdo na televiziji razlaga, da bo hrana cenejša, sindikati pa smo proti zakonu, ki to predvideva, marsikdo to razume preprosto enosmerno. Tudi upokojencev, ki razmišljajo o pokojninah v zvezi s tem, koliko so plačevali v sistem, ni veliko. Nekateri, ki so bili zasebniki in so goljufali državo z nizkimi vplačili in imajo zdaj nizke pokojnine, trpijo in pričakujejo, da jih bo »država« sofinancirala. Kje je vse tisto, kar so utajili?
Pogosto slišimo, da marsikdo iz proizvodnje komaj čaka upokojitev. Kaj bi zanje pomenilo prisilno upokojevanje? »Vse kar je prisilno, ni v redu. To ni skladno z demokratičnimi načeli. Mi bi morali imeti svobodo izbire, predvsem v delovnem okolju. Da sami izberemo, kdaj gremo. In tudi razlog, zakaj grem, je moj.« Mateja Gerečnik pravi, da gredo delodajalcem pogosto starejši delavci in delavke »na živce«, a hkrati govorijo, da nimajo dovolj delovne sile. Ob tem pa gre največkrat za delavke in delavce, ki so najbolj pripadni, najbolj motivirani, najbolj produktivni, zelo malo so v bolniških staležih, to so ljudje, ki poznajo procese in si lahko delodajalci z večino veliko pomagajo. Pri tem gre zdaj očitno tudi za logiko, da se nekdo upokoji, potem pa se mu ponudi ob polni pokojnini še slabšo pogodbo za nadaljnje delo. Logika bo tako obrnjena in delodajalci bodo prihranili.
»Marsikdo si lahko zdaj s podaljševanjem malo izboljša pokojnino. Ljudje so v različnih položajih. Pokojnina je potem prejemek, ki ga imaš, dokler živiš, in je pomembno, kakšen je. Nanj pozneje ne moreš več vplivati, razen v času, ko še delaš. Ne vem, kaj bo še prisilno, če jim bo to uspelo. Tukaj je treba glasno protestirati. Mi se borimo za to, da se dogovarjamo, vse, kar je prisila, pa je trpinčenje, mobing … nekaj slabega. Legitimna prisila ne sme iti v zakon,« je jasna sogovornica in se sprašuje, kdo bo potem določil, kateri datum za upokojitev bo pravi. A zdaj bo lahko kar delodajalec izbral, kateri datum naj bo zame prav? Kaj se bo zgodilo s temi, ki vplačujejo za poklicno upokojevanje? Jim bodo še to vzeli? Odpira se paleta vprašanj, pravi Mateja Gerečnik. Seveda je po njenih besedah pomembno tudi, kako o teh vprašanjih komuniciramo znotraj sindikalnih vrst.
Brez solidarnosti ni pravic
Na vprašanje, zakaj je treba zavrniti interventni zakon in kakšno je glede tega vzdušje med mladimi, smo od Sindikata Mladi plus dobili jasen odgovor: »Zakon obljublja več denarja v žepu, kar je privlačno za vse državljane, ne zgolj za mlade. Razlika pa je v tem, da mladi težje vidijo širšo sliko zakona, ki dolgoročno slabi sisteme socialne varnosti. Ko mladim pojasniš, da celoten sistem temelji na solidarnosti in davkih, in ko se z mladimi pogovarjamo, seveda želijo nižje davke, ampak ne na račun slabših socialnih pravic oziroma na račun dostopa do njih. Mladi niso pripravljeni plačevati zdravstvene oskrbe, želijo imeti pokojnine, plačan starševski dopust in bolniško in seveda brezplačen šolski sistem. Ko jim zastavimo vprašanje, kje bomo vzeli denar za vse to, če davke znižamo, se nihče ne strinja s tem, da bo na račun nižjih davkov pokojnina njegovih starih staršev nižja ali pa da bo nadomestilo za čas starševskega ali materinskega dopusta nižje od sto odstotkov ali pa krajše.«
S prisilnim upokojevanjem se v Sindikatu Mladi plus ne strinjajo in ne pristajajo na argument, da je prisilno upokojevanje priložnost za zaposlitev mladih. »Težava ni v delu, ampak v njegovi obliki. Vemo, da 75 odstotkov mladih v Sloveniji v podpis za prvo zaposlitev prejme pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Delež na ravni EU je 31 odstotkov. Prav tako nihče ne jamči, da bodo starejši delavke in delavci, ki jim bo delodajalec dovolil ostati, delali pod enakimi pogoji in za enako plačilo kot pred upokojitvijo. Vprašanje ni, ali nekoga prisilno upokojiti ali ne, ampak ali bodo imele vse te ‘zaposlitve‘ dostojne pogoje in plačilo.«
V sindikatu mladih so kritični tudi do razgradnje delovnih razmerij: »Delovna razmerja se počasi razkrajajo že od zadnje svetovne gospodarske krize, ko je država s subvencijami spodbujala odpiranje samostojnih podjetij pod krinko podjetništva, v resnici pa smo dobili kup revnih prekarnih samozaposlenih, ki so v veliki meri celo v prikritih delovnih razmerjih. S tem je na široko odprla pot prekarizaciji, ki jo mladi danes živijo. Seveda je za delodajalce najlažje, da breme prispevkov preložijo na delavce in delavke, ampak to počnejo že desetletja. Ukrepi v interventnem zakonu pa zgolj odpirajo več manevrskega prostora za izkoriščanje delavk in delavcev.«
Glede tako imenovanih razvojnih kadrov, ki potrebujejo tako imenovano razvojno kapico, pa smo dobili kategoričen odgovor, da to zagotovo niso mladi. Kako pa jim pojasniti razgradnjo javnih sistemov, ki bo posledica nižanja davkov, tudi ni dvoma: »Vprašajte mlade, ali si še želijo pokojnin za svoje babice, dedke in starše. Vprašajte zaposlene, ali si še želijo plačano bolniško odsotnost in 100-odstotno nadomestilo v primeru poškodbe pri delu. Vprašajte delavke in delavce, ki načrtujejo družino, ali si še želijo brezplačnega poroda in oskrbe porodnice oziroma dojenčka in 100-odstotno nadomestilo za materinski, starševski in očetovski dopust. Vprašajte jih tudi, ali si želijo, da njihovi otroci ali pa mlajši člani družine obiskujejo brezplačen šolski sistem in ali bodo v primeru šolnin lahko vzeli kredit za kritje šolnin. Pojasnite jim, da je vse zgoraj našteto socialna država, ki jo določa 2. člen ustave, in da brez solidarnostnega sistema nobene od naštetih pravic ni za tiste, ki si jih ne morejo privoščiti,« so jasni pri sindikatu, ki zastopa mlajšo generacijo.
Ni mogoče nasprotovati le delu zakona
Generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ) Saška Kiara Kumer pravi, da v njihovem sindikatu z veliko zaskrbljenostjo spremljajo predlagane spremembe interventnega zakona, »saj prinašajo nevarne posege v delovno zakonodajo in dolgoročno rušijo stabilnost socialnega položaja zaposlenih«.
Glavni razlog za njihovo odločno zavrnitev zakona izhaja iz predlaganih sprememb upokojitvenih pogojev oziroma uvajanja elementov prisilnega upokojevanja. »V naši dejavnosti je namreč veliko delavk in delavcev, ki so zavestno izkoristili veljavno zakonsko možnost podaljšanja delovnega razmerja po dopolnjenem štiridesetem letu pokojninske dobe, in sicer predvsem z namenom izboljšanja odmernega odstotka svoje pokojnine. Dosedanji sistemski ukrep zviševanja tega odstotka ob hkratnem prejemanju 40 odstotkov pokojnine je več kot dosegel svoj namen in se je v praksi izkazal kot izjemno stimulativen in dobro delujoč mehanizem. Novi predlog pa to možnost posamezniku dejansko odvzema, saj uvaja sistem, kjer bodo delovno razmerje po izpolnitvi pogojev lahko nadaljevali le še izbrani, privilegirani posamezniki, odvisno od enostranske volje delodajalca. S tem se soočamo z resno grožnjo razgradnje delovnih razmerij, saj se izgublja avtonomija delavca, stabilna zaposlitev pa se spreminja v negotov položaj. Kratkoročna rešitev, ki ob nekajmesečnem podaljšanju morda res prinaša možnost prejemanja sto odstotkov pokojnine poleg plače, je zgolj navidezna korist in kratkoročno zadovoljevanje finančnih potreb. Na dolgi rok bo namreč posameznik prisiljen dosmrtno prejemati pokojnino, ki je zaradi zakonskih omejitev nima več možnosti izboljšati, saj se ta možnost ukinja. Zaradi teh izrazito škodljivih posledic za naše članstvo se bomo aktivno vključili v prizadevanja za referendumsko zavrnitev teh sprememb, če bo referendum dovoljen. Tako nalogo nam dajejo naši člani, od katerih smo prejeli veliko odzivov ravno v povezavi s to spremembo, zato je to naša zaveza in obveza.«
V SDPZ so kritični tudi do ukrepov, za katere pravijo, da so »popolnoma odtrgani od realnosti« v njihovih panogah. »Govoriti o tako imenovani razvojni kapici za razvojne kadre s plačami okoli 7500 evrov je v našem sektorju nesmiselno, saj javno dostopni podatki jasno kažejo, da razvojni kadri v dejavnosti niti približno ne dosegajo takšnih zneskov.«
Saška Kiara Kumer še dodaja: »Zakon je sicer krpanka raznih ukrepov. Nekaterim sindikati nismo nikoli nasprotovali, vendar žal pravno gledano ni mogoče nasprotovati samo delu zakona, del pa ohraniti v veljavi. To je odgovornost in odločitev predlagatelja, ki bo moral svoje odločitve ljudem tudi pojasniti. Ljudje pa niso neumni, znajo presoditi pluse in minuse celotnega paketa, ki ga prinaša zakon. Sposobni so ločiti trenutne finančne ‘bombončke’ v obliki nižanja nekaterih davkov (kjer je vprašljiv dejanski učinek na denarnico posameznika) od dolgoročnih posledic, ki jih takšni ukrepi prinašajo – to je načrtno slabljenje javnih sistemov in socialne države, ki nam vsem zagotavlja varno življenjsko okolje in zaradi katere je (tudi po mednarodnih ocenah) v Sloveniji kakovost življenja visoka.«
»In kdo je pri teh predlogih žleht?«
Predsednica Sindikata upokojencev Slovenije (Sus) Frančiška Ćetković na vprašanje, kaj bi bilo dobrega za upokojenke in upokojence po uveljavitvi interventnega zakona, odgovarja odločno: »V sindikatu upokojencev ne pristajamo na to, da bi ocenjevali interventni zakon le skozi številke, koliko evrov bo prinesel posameznemu upokojencu, upokojenki. Ni nam vseeno, v kakšni družbi bomo živeli, bodo živeli naši otroci, vnuki, vnukinje. Tako kot smo zapisali v naši nedavni izjavi, smo zelo zaskrbljeni, saj zakon ruši sisteme socialnega zavarovanja ter solidarnost in medgeneracijsko povezanost. Predlagani sistem po našem mnenju ruši ustavne temelje socialne države. Predvideni posegi v pokojninski sistem, zdravstveni sistem, sistem dolgotrajne oskrbe nas skrbijo, saj bo posledica tega manj pravic. Predlagatelj ni povedal, kako bo nadomestil izpad skoraj milijarde sredstev v proračunu. No, ko to pišem, poslušam ministra za finance, da razmišlja o dvigu prometnega davka.«
Kar naprej smo poslušali, nadaljuje Francka Ćetković, da bomo upokojenci in upokojenke pridobili z interventnim zakonom, saj bo zanje ukinjen odstotek prispevka za dolgotrajno oskrbo. In kaj to pomeni?
Odgovarja s podatki:
| Mesečna pokojnina | Današnji prispevek (1 odstotek) | Mesečni prihranek |
| 700 € | 7 € | 7 € |
| 1.000 € | 10 € | 10 € |
| 1.300 € | 13 € | 13 € |
| 1.800 € | 18 € | 18 € |
Na letni ravni bi to pomenilo:
700 € pokojnine → približno 84 € več letno.
1.000 € pokojnine → približno 120 € več letno.
1.300 € pokojnine → približno 156 € več letno.
1.800 € pokojnine → približno 216 € več letno.
Po statističnih podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za april 2026 je bilo prejemnikov pokojnin do 500 evrov 15.576, do 800 evrov 61.322, do 1000 evrov 322.037 in do 1500 evrov 414.340. Torej bo 414.000 upokojencev pridobilo od 5 evrov do 15 evrov mesečno oziroma letno 60 evrov oziroma 180 evrov.
»V sistemu dolgotrajne oskrbe pa bo manj na letni ravni približno 70 milijonov evrov. V naslednjih letih se brez ukinitve prispevka že pričakuje kar pomembno pomanjkanje sredstev za storitve dolgotrajne oskrbe, ki jih potrebujejo starejši. Utemeljitev predlagateljev je, da storitev ni na voljo predvsem zaradi pomanjkanja kadrov. Narobe svet. Namesto da bi predlagali ukrepe, da bi prišli do potrebnih delavk, delavcev, in to z boljšimi plačami, pogoji in tako zagotovili starejšim potrebne storitve, z ukinjanjem prispevka upokojencev siromašijo novi steber socialnega zavarovanja.«
V sindikatu upokojencev ne podpirajo ukinitve prispevka. Tudi udeleženci in udeleženke nedavne okrogle mize o dolgotrajni oskrbi, ki jo je organizirala Zveza društev upokojencev Slovenije na medgeneracijskem dnevu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, so soglasno menili, da so proti ukinitvi prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence, spomni Francka Ćetković: »Dejali so, da hočejo prispevati za potrebe starejših, če to plačujejo vsi zaposleni; mladi, vsi zaposleni, starejši smo solidarni.«
V Susu so ob pripravi pokojninske reforme zahtevali varovanje in krepitev sistema obveznega pokojninskega zavarovanja. Predlogi o socialni kapici in zniževanju prispevkov za nekatere kategorije zavarovancev v predlaganem interventnem zakonu, predlogi o hkratnem prejemanju polne pokojnine in plače pomenijo razgradnjo temeljev sistema, opozarjajo zdaj. »Žal predlagatelji teh predlogov sploh ne poznajo osnov sistemov socialnega zavarovanja, ali pa jih nočejo poznati. Sprejetje ukrepov bo zmanjšalo prilive v pokojninsko blagajno, zaradi česar bi moral proračun vanjo prispevati več. To pa pomeni, da bi pokojninski sistem, pokojnine bile vedno bolj odvisne od proračuna. Zelo pomnimo ukrepe Zujfa, ko je prišlo do ukinjanja usklajevanja pokojnin. Leta smo se borili, da so nam vsaj deloma to nadomestili z izrednimi uskladitvami. Kar naprej smo poslušali predstavnike vlade, delodajalcev, da je treba skrbeti za vzdržnost javnih financ. Zato smo upravičeno zelo zaskrbljeni ne glede na trenutne obljube aktualnih oblastnikov. Starejši, starejše smo zelo občutljivi za delovanje zdravstvenega sistema. Res, da trenutno stanje glede pravočasnega dostopa do zdravstvenih storitev ni najboljše. Ko pa se pogovarjamo z našimi kolegi iz italijanskega sindikata upokojencev, ugotavljamo, da je lahko še veliko slabše. In slabše bo tudi pri nas, če se dopusti, da bodo zasebniki lahko opravljali storitve na račun javnih sredstev, in se dopusti razgradnjo javne zdravstvene blagajne in tako ustanovitev zasebnih zdravstvenih zavarovalnic. Torej se bomo zavarovali za zdravstvene storitve tako kot za avto. Kakršna premija, takšna storitev,« še pojasni Francka Ćetković in se vpraša: »In kdo je pri teh predlogih žleht?«
Ne glede na vse
Naj je sindikat »generacijski«, industrijski, storitven ali organizira delavke in delavce v javnem sektorju, v ZSSS ni zaznati slepega pritrjevanja interventnemu zakonu. Čeprav morebiti ta prinaša na videz nekatere dobre, raje recimo všečne rešitve, je v njem vse preveč takšnih, ki rušijo sisteme, ki so bili z razlogom in razmislekom zgrajeni skozi čas, socialni dialog in jih je treba ohraniti tudi za naprej. Pomembno pa je tudi, kako se o vsem tem pogovarjamo, kako zadeve argumentiramo in kako razgrinjamo in razumemo širšo družbeno sliko.
Mojca Matoz,
foto Markus Spiske/Unsplash
Delavska enotnost
Ta članek je bil najprej objavljen v tematski številki z naslovom Proti interventnemu zakonu za razkroj Slovenije (junij 2026) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Proti interventnemu zakonu za razkroj Slovenije pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko:
Nalagam ...