Kako uspešna bo jesen, bo v prvi vrsti odvisno od nas – Pogovor s predsednikom ZSSS Andrejem Zorkom

24. 7. 2026

Andreja Zorka, predsednika ZSSS, smo pobarali o aktualnem dogajanju v državi, predvsem na področjih in frontah, ki so trenutno relevantne za sindikate. Slednjih ni malo, in nič ne kaže, da bi jih v kratkem zmanjkalo. A razlogov za obup ni, treba se bo boriti, pri tem pa ves čas imeti v mislih, da nobena pravica ni dana za vekomaj, kot med drugim poudarja Zorko.

 Poletje naj bi bilo, tudi za sindikate, praviloma nekoliko mirnejši čas. Kako pa je letos?

Poletnega zatišja v resnici ni. Nekoč se je reklo, da je poletje čas »kislih kumaric«, ko novinarji težje najdejo teme za svoje zgodbe in objave. Letos ni tako, za to je poskrbela vladajoča politika, pa tudi parlamentarne stranke same. Letošnje poletje je torej izjemno dinamično.

Prva od številnih odprtih aktualnih front, s katerimi se trenutno ukvarjamo sindikati, je zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, natančneje sindikalna zahteva za presojo ustavnosti sklepa o nedopustnosti referenduma o njem. Kaj se trenutno dogaja na tem področju?

Najprej je treba razumeti, da presoja ustavnosti, ki smo jo vložili, ne meri na vsebino interventnega zakona, temveč izključno na sklep državnega zbora, da referendum o njem ni dopusten. Gre torej za vprašanje, ali imajo ljudje pravico o tej zadevi odločati na referendumu ali ne – po mnenju vladajoče koalicije v državnem zboru naj te pravice ne bi imeli. Mi menimo drugače. Prepričani smo, da bi ljudje morali imeti pravico in možnost, da o tako pomembnih zadevah odločajo. Drugače v obdobju med volitvami težko govorimo o participativni demokraciji. Navsezadnje je referendumsko odločanje tudi »test« za vladajoče stranke ali oblikujejo in sprejemajo zakone s katerimi se ljudje strinjajo.

Ne bi želel ugibati o sami odločitvi ustavnega sodišča, prav tako trenutno ni zanesljivih indicev o tem, kako bi lahko odločili. Je pa res, da je precej ustavnih pravnikov mnenja, da je odločitev državnega zbora o nedopustnosti referenduma neustavna. V naši zahtevi smo navedli ustavno tehtne razloge, zakaj menimo, da je referendum dopusten – predvsem izhajamo iz tega, da je odločanje na referendumu temeljna človekova pravica, njeno omejevanje pa je mogoče le v izjemno nujnih in redkih primerih. Ta interventni zakon pa to zagotovo ni, saj pri njem ne gre za začasen odziv na izredne okoliščine, temveč pravzaprav za konkretne sistemske spremembe. Zato sem prepričan, da so naši argumenti utemeljeni, in verjamem, da bo sodišče referendum dopustilo. To bi seveda pomenilo, da začnemo z zbiranjem 40 tisoč podpisov za razpis referenduma.

Tudi če bi sodišče referendum razglasilo za nedopustnega, pa to seveda ne pomeni, da bomo zakonu nehali nasprotovati. Še vedno nam namreč ostane presoja ustavnosti posameznih členov, seveda s predlogom za njihovo začasno zadržanje. Prav tako pa so na voljo tudi druge sindikalne aktivnosti.

Kdaj okvirno pa pričakuješ odločitev ustavnega sodišča?

Ustavno sodišče ima 35 dni časa za svojo odločitev, vendar ta rok ni obvezujoč; gre bolj za nekakšen instrukcijski rok, s katerim je zagotovljeno, da bo sodišče zadevo obravnavalo prednostno, ni pa nanj strogo vezano. Poleg tega je treba upoštevati še več drugih postopkovnih zadev, ki vplivajo na to, kdaj bo ustavno sodišče sprejelo odločitev. Toda tudi če bi sodišče odločilo že jutri, bi lahko zbiranje podpisov za naknadni zakonodajni referendum po zakonu steklo šele s prvim septembrom. Realno pa pričakujem, da bo do končne odločitve sodišča prišlo nekje septembra.

Na prvi pogled bi človek rekel, da je dogajanje okoli zakona sicer nekoliko potihnilo, no, razen pritiskov delodajalskih organizacij, ki so ustavno sodišče nedavno pozvale, naj odloči čim prej.

Menim, da sicer ni nobenega razloga za hitenje. Gospodarstvo se ne bo sesulo, tudi če zakona ne bo. Gre za poskus političnega pritiska na ustavne sodnike, ki pa morajo svojo odločitev pretehtati in utemeljiti predvsem z vidika temeljnih človekovih pravic. Če referendum ne bi bil dovoljen, bi to pomenilo, da lahko v vsak zakon vključiš kakšen »davčni potaknjenec« in na tak način preprečiš zbiranje podpisov za referendum o njem. Poslanke in poslanci z izvolitvijo tudi niso dobili absolutne oblasti; odločanje na referendumu je ena največjih demokratičnih pravic in hkrati oblika nadzora nad tem, kakšne zakone poslanci in poslanke sprejemajo. Zanimivo je tudi, da se gospodarstvu vedno mudi, kadar gre za interese kapitala, medtem ko pri vprašanjih plač, delovnih pogojev, poklicnih bolezni ali dostopnosti javnih storitev leta in leta poslušamo, da so potrebne dodatne analize učinkov.

Bi pa želel izpostaviti še tole: na eni strani ne želim ugibati o tem, ali obstaja politična možnost, da bi vladajoča koalicija interventni zakon morda umaknila oziroma se mu odpovedala, po drugi strani pa ne gre za to, da bi na ZSSS samo sedeli križem rok in čakali na odločitev ustavnega sodišča. Nasprotno, priprave na zbiranje podpisov že potekajo, predvsem na terenu, prek naših območnih organizacij in podobno.

V zraku je tudi sprememba dela zakona o delovnih razmerjih, natančneje sprememba sistema odtegovanja sindikalne članarine …

Drži, petnajstega maja je bil v zakonodajni postopek vložen predlog za črtanje tretjega odstavka 207. člena zakona o delovnih razmerjih, ki delodajalca razbremenjuje tehnične dolžnosti obračunavanja in nakazovanja sindikalne članarine. V obrazložitvi predloga piše, da gre za odpravo administrativnih bremen, a tega ne verjamem. Če bi si res želeli razbremeniti delodajalce, bi se tega lotili povsem drugače. Po mojem prepričanju gre izključno za poskus oslabitve sindikalnega gibanja in zastopanja zaposlenih v Sloveniji. Delodajalec namreč članarino odteguje na podlagi soglasja delavca, torej njegove pristopne izjave, ne gre torej za breme, temveč za izvrševanje volje zaposlenega. Prav tako pa imajo delodajalci obračunavanje članarine vključeno tudi v računalniški program, s katerim obračunavajo plače zaposlenih delavk in delavcev.

Za razliko od interventnega zakona je to poslanski predlog, do katerega vlada še ni oblikovala uradnega stališča, saj mora po pravilih ekonomsko-socialnega sveta (ESS) pred tem pridobiti tudi njegovo mnenje. Ob vložitvi predloga vlada še ni bila niti oblikovana, zato tega koraka doslej še ni bilo, pričakujemo pa, da bo predlog na dnevnem redu ESS v bližnji prihodnosti. Zakon se sicer lahko kadarkoli umakne, spremeni ali dopolni, ne gre za nobeno zahtevo Evropske unije ali kaj podobnega, niti za dejansko razbremenitev administrativnih bremen, temveč izključno za politično odločitev, njegova nadaljnja usoda pa je odvisna od volje poslank in poslancev.

Upravičeno lahko sumimo, da so v ozadju politični pritiski, predlog je bil vložen le dva dni po tem, ko smo začeli zbirati podpise za referendum o interventnem zakonu. A ne gre le za obračunavanje članarine, gre za slabitev delavskega gibanja in tudi za slabitev kolektivnega dogovarjanja nasploh, kar bo imelo negativne posledice tudi za socialni dialog. Slovenija mora na primer implementirati evropsko direktivo o minimalni plači, katere drugi del se nanaša prav na povečanje pokritosti s kolektivnimi pogodbami, pri nas pa je ta pokritost denimo v zasebnem sektorju, v nasprotju z javnim, izjemno nizka. Črtanje omenjene določbe bo imelo zelo negativen vpliv na sklepanje kolektivnih pogodb, nekatere sindikate bo prisililo v radikalizacijo, utegne pa vplivati tudi na tudi strokovnost, kakovost in učinkovitost socialnega dialoga, kar lahko ustvari nestabilno in neprivlačno poslovno okolje.

Predlog je sporen tudi z vidika skladnosti s priporočili Mednarodne organizacije dela. Njena konvencija o svobodi združevanja namreč določa, da način pobiranja sindikalne članarine v okviru zakonitega sistema določijo sindikati sami. V konkretnem primeru pa gre za enostranski poseg, brez socialnega dialoga in brez sodelovanja ESS, saj niti delodajalci niti sindikati omenjene spremembe nismo predlagali.

Sindikati imamo sicer na voljo več vzvodov: možnost pritožbe na Evropsko komisijo, prijavo Mednarodni organizaciji dela in presojo ustavnosti posega, denimo glede prekratkega, komaj petnajstdnevnega roka za uveljavitev zakona. Res je sicer, da nekatere kolektivne pogodbe že vsebujejo določbo o odtegovanju članarine, to pa odpira vprašanje, ali jo bodo delodajalci ne glede na spremembo zakona še naprej spoštovali. Sicer pa stvari niso črno-bele, ta sprememba bi vplivala tudi na delodajalske organizacije, na to, kako delujejo, kako sklepajo kolektivne pogodbe, na to, kako se financirajo, kakšna javna pooblastila imajo in podobno.

Nova vlada je zagnala tudi načrt o ustanovitvi demografskega sklada, ki je že medresorsko usklajen, slišijo pa se že prvi kritični strokovni glasovi glede tega, kako si nova oblast ta sklad predstavlja oziroma kako si ga je zamislila. Pred dobrimi petimi leti, v prejšnjem mandatu vlade Janeza Janše, smo na sindikalni strani takšnemu skladu že ostro nasprotovali. Kakšen pa je tokratni predlog?

Idejo o demografskem skladu smo na sindikalni strani podprli že leta 2012, in sicer med pogajanji o takratni pokojninski reformi. Glede na demografske projekcije naj bi tak sklad pomagal zagotavljati stabilnost pokojninske blagajne in prvega pokojninskega stebra. Ko je nato leta 2021 takratna Janševa vlada v zakonodajni postopek vložila predlog zakona, je predsedstvo ZSSS sprejelo sklep o nasprotovanju in odločitev za zbiranje podpisov za referendum, in sicer iz treh razlogov: zakon je bil pripravljen mimo socialnih partnerjev ter mimo ekonomsko-socialnega sveta, iz upravljanja in nadzora je povsem izločil predstavnike zaposlenih, čeprav imamo sindikati svoje predstavnike v organih Kapitalske družbe (Kad), Slovenskega državnega holdinga (SDH), Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, poleg tega pa ni predvideval nobenih novih virov financiranja, temveč zgolj koncentracijo že obstoječega državnega premoženja na enem mestu. Sami smo večkrat predlagali, da bi se sklad lahko polnil tudi iz drugih, novih virov.

Zdajšnji predlog, ki je trenutno v javni obravnavi, in je, kolikor vem, že medresorsko usklajen, je po vsebini praktično identičen prejšnjemu – razlogi za nasprotovanje torej ostajajo bolj ali manj enaki. Predlog še vedno ne predvideva predstavnika zaposlenih v nadzornem organu, celo izrecno določa, da se zanj, po zgledu SDH, ne bodo uporabljale določbe zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju.

Posebej nevarno se mi zdi tudi to, da predlog ne določa strategije upravljanja naložb, ta naj bi bila sprejeta šele naknadno. Zato trenutno še ne moremo vedeti, ali bodo naložbe, prenesene v sklad, ostale strateške ali pa bodo postale zgolj portfeljske, torej primerne za prodajo. Nevarno je tudi, da je celotno upravljanje državnega premoženja skoncentrirano na enem mestu, in sicer to velja ne glede na to, katera politična opcija je na oblasti. Vse skupaj je povezano tudi z interventnim zakonom: če bo ta začel veljati, obstaja tveganje, da bo za zagotavljanje stabilnosti pokojninske blagajne prihajalo do prodaje državnega premoženja, to pa lahko pomeni, da bi pokojnine dejansko sofinancirali tudi s prodajo državne srebrnine, kar ni dobro. Napačno je tudi, da sredstva sklada niso namenjena zgolj pokojninam, temveč tudi družinski politiki in delno dolgotrajni oskrbi, čeprav za slednjo že obstaja poseben prispevek. Družinska politika in z njo povezani socialni transferji pa se morajo financirati iz proračuna.

Postopkovno je sporno še, da javna razprava za tako pomemben sistemski zakon traja le dva tedna, in to sredi poletnih počitnic.

Je pa v tem trenutku še prezgodaj za napovedi o tem, ali se bomo tudi v tem primeru odločili za zbiranje podpisov za naknadni zakonodajni referendum, tako kot smo bili pripravljeni pred petimi leti, saj še ne vemo, kakšen zakon bo dejansko vložen v redni zakonodajni postopek, niti kakšna bo časovnica. Stališče bomo torej oblikovali naknadno, ko bo zakon dejansko vložen v postopek.

Smo pa v okviru javne razprave posredovali svoje pripombe. Pričakujemo pa tudi, da bo predlog zakona, preden bo vložen v zakonodajni postopek, predmet usklajevanja med socialnimi partnerji.

Nova vlada je sicer začela delo na začetku poletja. Kakšne so zaenkrat tvoje izkušnje z ministri, državnimi sekretarji, odgovornimi za področja, s katerimi se najbolj ukvarjamo sindikati?

Sindikalne centrale smo ob imenovanju ministra za gospodarstvo, delo in šport zaprosile za sestanek, a odgovora nismo prejeli. Sam sem se z ministrom Anžetom Logarjem doslej srečal le na kolegiju ekonomsko-socialnega sveta in na seji ESS. Iz njegovih dosedanjih javnih izjav, tudi na zaslišanju v državnem zboru, pa se mi poraja precej vprašanj in neznank. Med drugim je dejal, da je naloga vlade vzpostaviti neke vrste platformo oziroma okolje za socialni dialog med delodajalci, sindikati in – kolikor sem razumel – tudi »inovatorji«, karkoli naj bi že to pomenilo. V tripartitnem socialnem dialogu je sicer vlada tudi vedno enakopraven, aktiven partner, ne le nekakšen »organizator« vsega skupaj. Zaskrbljujoče se mi zdi tudi, kako minister razume razmerje med pravicami zaposlenih in gospodarstvom – bojim se, da bo gospodarstvo postavljal v privilegiran položaj glede na delo, ne pa obeh na enakovredno raven. To sem med drugim razbral tudi iz njegovega odgovora na vprašanje v zvezi z evidenco delovnega časa na zaslišanju za ministra, ko je dejal, da ne vidi razloga zanjo. Treba se je namreč zavedati, da socialna varnost in pravice zaposlenih niso zgolj posledica gospodarskega razvoja, temveč njegov temelj, brez predvidljivega poslovnega okolja in ustreznih pravic zaposlenih ter ustrezne, dostojne socialne varnosti, pa je sicer težko zagotavljati gospodarsko rast.

Od ministra zato pričakujem, da dela ne bo postavljal v podrejen položaj, da ne bo slabšal že doseženih standardov pravic in da ne bo poglabljal razlik med zaposlenimi. Je pa za 17. julij [naš pogovor je potekal pred tem, op. a.] že napovedana tudi prva seja ekonomsko-socialnega sveta po nastopu nove vlade. Dnevni red je znan, vlada bo predstavila svoj pogled glede socialnega dialoga, in sicer, kako ga namerava voditi in kako vidi vlogo socialnih partnerjev, enako pa bodo storila tudi posamezna ministrstva. Zdi se mi prav, da to na začetku mandata jasno povedo, saj izkušnje kažejo, da velika večina ministrov in ministric na začetku niti ne ve dobro, kaj ekonomsko-socialni svet sploh je. Hkrati nas, sindikalno stran, zanima tudi časovnica, v smislu, kaj lahko pričakujemo jeseni, kateri zakoni bodo prišli na vrsto in kako bomo socialni partnerji v razpravo o njih dejansko vključeni. Naslednja, bolj vsebinska seja ESS bo septembra, pričakovati pa je, da bo ena od zadev tudi zakon o demografskem skladu.

Na katere druge aktualne zakonodajne spremembe pa je po tvojem ta trenutek še treba biti pozoren?

Poleg že omenjenih treh zakonskih predlogov – interventnega zakona, napovedanih sprememb odtegovanja sindikalne članarine in načrtovanega demografskega sklada – bi izpostavil tudi poslanski predlog zakona o študentskem espeju. Zdi se mi izjemno nevaren, saj bi v praksi pomenil, da bi vse več ljudi – tudi tisti, ki so pravkar zaključili študij in iščejo redno zaposlitev – raje izbralo delo prek študentskega espeja, ker je davčno ugodnejši (zlasti v luči interventnega zakona) kot redna zaposlitev. To pa bi po mojem neizogibno povečalo tudi delež lažno samozaposlenih.

Krožijo tudi indici o spremembah zakona o reprezentativnosti sindikatov, kar bi sicer imelo svoje dobre in slabe plati, vsekakor pa se mora politika zavedati, da potrebuje reprezentativne, močne socialne partnerje ter razvit socialni dialog, in sicer takšnega, ki ni le informativne narave, torej ne zgolj obveščanje o tem, kaj bo nekdo naredil, temveč resnično iskanje rešitev, kot je bila v Sloveniji praksa že doslej.

Če bi se vprašanje reprezentativnosti sindikatov dejansko odprlo na zakonski ravni, pa pričakujem, da meril zanjo ne bi smela določati politika, temveč socialni partnerji sami. Ob tem velja opozoriti tudi na nedoslednost, da danes v Sloveniji sploh nimamo zakona o reprezentativnosti delodajalskih organizacij, njihovega članstva nihče ne šteje in mu ne oporeka, prav tako pa plačevanja članarine za članstvo v njihovih organizacijah nihče ne šteje za administrativno breme.

Ves čas je sicer treba biti na preži. Pred kratkim smo bili že priča prvim rezom in zategovanju pasu, in sicer na področju kulture in umetnosti, kjer že prihaja do zastojev pri izplačilih, izdajanju odločb, sklepanju pogodb in drugih postopkih. Ministrstvo za kulturo je namreč sporočilo, da nekaterih že odobrenih, celo že izvedenih projektov ne bo financiralo, kar naj bi bila posledica jesenskega rebalansa proračuna. Proti temu sta že nastopila sindikata Glosa in Zasuk, pa tudi ZSSS. Kakšen pa je tvoj komentar?

Zame je ravnanje ministrstva za kulturo nesprejemljivo. Nesprejemljivo je, da se že sklenjene pogodbe in že odobrene projekte naknadno prekliče oziroma se odloči, da se ne bodo financirali, in to zaradi napovednega rebalansa proračuna, ki naj bi bil posledica primanjkljaja v javnih financah, in da se s tem začne prav na področju kulture. Gre za napačno pot, ki različne organizacije ter ustvarjalce postavlja v nesprejemljiv, negotov položaj in lahko povzroči resne težave pri njihovem delovanju. Nekateri od teh projektov so namreč že izvedeni ali tik pred zaključkom, plačilo zanje pa je zdaj vprašljivo. To pomeni dodatno stisko za izvajalce in ustvarjalce, ki so v dobri veri opravili dogovorjeno delo, hkrati pa pod vprašaj postavlja izvedbo celotnih projektov, ki imajo sicer dober namen.

Domnevno slaba javnofinančna slika je sicer vedno lahko pripraven izgovor za tovrstne ukrepe …

Vsaka vlada doslej, ki je po volitvah prišla na oblast, je trdila, da je prejšnja vlada pustila za sabo slabo finančno stanje. A prevzeto slabo finančno stanje ne sme biti izgovor za spreminjanje že sprejetih odločitev in že vzpostavljenega načina financiranja ali celo za slabšanje ekonomskega, socialnega in delovnega položaja ljudi. To pomeni, da se ne sme nižati pravic ali socialnih transferjev, niti odpovedovati že odobrenih ali celo že izvedenih projektov. Manjkajoči denar je treba iskati drugje: z doslednim spoštovanjem že sprejete zakonodaje, s preprečevanjem dela na črno in davčnih utaj, z večjo učinkovitostjo pri izterjavi davčnih dolžnikov, predvsem tistih večjih, ter s preprečevanjem odtekanja denarja v davčne oaze, ne pa s takimi rezi.

Sam pričakujem tudi, da se bo marsikaj dogajalo na področju javnega sektorja, denimo pri vprašanju enotnega plačnega sistema, vendar mislim, da ne bo šlo za ponovitev ukrepov v slogu nekdanjega »zujfa«. Sem pa prepričan, da bi izločanje posameznih dejavnosti, denimo uniformiranih poklicev, iz skupnega plačnega sistema lahko sprožilo verižno reakcijo tudi pri drugih poklicnih skupinah, ki bi se počutile prikrajšane. Akcijo Glose in sindikata Zasuk v zvezi z omenjenimi ukrepi ministrstva za kulturo pa v celoti podpiram.

Kako pa komentiraš rabote poslanca Borisa Mijiča, ki je delavce svojih podjetij, milo rečeno, ogoljufal, zavajal o svoji izobrazbi ipd., zdaj pa se skriva za predsednikom državnega zbora, ki je iz njegove stranke in mu ščiti hrbet predvsem iz čisto politično-koristoljubnih razlogov?

Primeri, ko delavci in delavke za opravljeno delo ne prejmejo plačila ali jim niso plačani prispevki, žal niso osamljeni. Res pa je, da je primer poslanca Borisa Mijiča nekoliko drugačen, saj gre za izvoljenega predstavnika ljudstva. Prepričan sem, da bo komisija za preprečevanje korupcije opravila svoje delo in ugotovila, ali je prišlo do kršitve integritete glede na njegovo formalno in dejansko vlogo v podjetju – iz medijev je bilo namreč večkrat razvidno, da je opravljal naloge, značilne za direktorja, na primer odgovarjal na telefonske klice in bil prisoten na deloviščih. Zame je to kršitev oziroma zloraba poslanskega položaja.

Če je poslanec s svojimi dejanji pri tem storil kaznivo dejanje, pričakujem, da bodo pristojni organi ustrezno ukrepali. Po mojem osebnem mnenju ga je storil. Že večkrat pa sem povedal, da so na primer pogojne zaporne kazni v tovrstnih primerih napačno sporočilo vsem morebitnim kršiteljem, in mislim, da je čas, da se koga zaradi takšnih dejanj dejansko strožje kaznuje. Le tako lahko kot družba pošljemo jasno sporočilo, kaj čaka tiste, ki kršijo pravice zaposlenih. Poskus predsednika državnega zbora, da bi zadevo relativiziral, pa je zame nesprejemljiv. Stisk ljudi se namreč nikakor ne sme izkoriščati za dvig lastne priljubljenosti.

Za konec: kakšno je tvoje poletno sporočilo članstvu ZSSS?

Poletje je že pestro, pričakujem pa še pestrejšo jesen. S tem pogovorom sva verjetno že nakazala, kaj nas čaka, predvsem dolge bitke glede različnih zakonov. Če bo ustavno sodišče dovolilo izvedbo referenduma o interventnem zakonu, si želim, da bi članstvo, njihovi bližnji in prijatelji, oddali podpis ter se pozneje udeležili referenduma in glasovali proti temu zakonu. Nobena pravica namreč ni dana za vekomaj, v Sloveniji pa radi mislimo, da nečesa, kar že imaš, ne moreš izgubiti. V časih, v katerih živimo, tudi v luči vsega, kar se dogaja v svetu, od vojn do gospodarskih kriz, to zagotovo ne velja.

Kako uspešna bo jesen, bo torej v prvi vrsti odvisno od nas, veliko pa tudi od tega, koliko posluha bo imela vlada za ljudi in za predloge, ki jih bomo podajali, ter v kakšni meri bo spoštovala rešitve, ki so bile v preteklosti že sprejete s konsenzom.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta intervju je bil najprej objavljen v redni številki (23. julij 2026) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod te redne številke pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: