Proti razkroju Slovenije: Interventni zakon potihem izčrpava sistem dolgotrajne oskrbe

30. 9. 2026

Dolgotrajna oskrba ni miloščina za starejše, temveč zavarovanje, v katero vplačujemo vsi, dokler zmoremo. In iz njega črpamo, ko zaradi starosti ali bolezni oslabimo. Prav zato je finančna varnost blagajne dolgotrajne oskrbe pomembno vprašanje solidarnosti in ne racionalizacije stroškov. Interventni zakon pa se v ta temelj zajeda ravno v trenutku, ko se sistem šele zares vzpostavlja.

Socialna država ne pomeni le pravice do pokojnine, brezplačnega zdravstva, starševskega dopusta, otroškega dodatka itn., temveč tudi zavezo, da v starosti ne bomo prepuščeni zgolj sreči (da smo dovolj agilni za samostojno življenje) ali debelini svoje denarnice. Sistem dolgotrajne oskrbe je zadnji veliki steber socialne države, ki skrbi za tiste, ki brez tuje pomoči ne zmorejo več vsakdanjih opravil. Njegovo načelo je enako kot pri drugih socialnih zavarovanjih: vsak prispeva po svojih zmožnostih, pomoč pa prejme po svojih potrebah. To ni prazna fraza; pomeni, da tveganje starosti in onemoglosti nosimo skupaj, saj bo enkrat doletelo skoraj vsakega od nas, čeprav natančnega dneva za to nihče ne pozna vnaprej. Kadar se financiranje takega sistema načne pri samih virih, se zato ne krči zgolj abstraktna postavka v proračunu, temveč rahlja vez, ki povezuje generacije.

Pomembno je, da se zavedamo, da dolgotrajna oskrba ni socialna pomoč, odmerjena po premoženjskem cenzusu, temveč zavarovanje, do katerega se pravica pridobi z oceno potreb, ne z dokazovanjem revščine. V tem je njena moč: kot pri obveznem zdravstvenem zavarovanju vanjo vplačujemo vsi, ki delamo ali prejemamo dohodek, pravico pa uveljavi vsak, ki jo potrebuje, ne glede na to, ali si je oskrbo sposoben plačati sam. Ta zasnova varuje tudi srednji sloj, ne le najrevnejših, saj so stroški celodnevne oskrbe tako visoki, da lahko v nekaj letih izčrpajo tudi prihranke gospodinjstev starostnikov, ki veljajo za bolj premožne. Ko govorimo o financiranju dolgotrajne oskrbe, torej ne govorimo o pomoči nekomu drugemu, temveč o zavarovanju, ki ga sklepamo sami zase in za svoje svojce.

Sistem, ki je komaj zaživel

Slovenija je dolgotrajno oskrbo kot samostojno socialno zavarovanje uredila šele z Zakonom o dolgotrajni oskrbi. Prispevek za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo (OZDO) se pobira od 1. julija 2025, in sicer dva odstotka osnove za zaposlene (po odstotek delavec in delodajalec), za upokojence in kmete pa odstotek. Pravice se uvajajo postopno: pravica do oskrbovalca družinskega člana velja od januarja 2024, oskrba na domu in e-oskrba od julija 2025, institucionalna oskrba in denarni prejemki pa šele od decembra 2025.

Sistem torej v celoti deluje komaj dobrega pol leta. Njegova finančna konstrukcija je pri tem zastavljena kot dolgoročna in solidarna. Zakon o dolgotrajni oskrbi ob tem državo zavezuje, da primanjkljaj krije z likvidnimi sredstvi do 190 milijonov evrov letno, kar je meja, ki bo, kot bomo videli, hitro postala pretesna.

Sistem pokriva različne oblike pomoči: oskrbo na domu, storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti, institucionalno varstvo v domovih in denarni prejemek za tiste, ki oskrbo uredijo sami, upravičenost do pravic pa se ugotavlja z enotnim ocenjevalnim orodjem, ne po presoji od primera do primera. Prav zato je toliko bolj zgovorno, da interventni zakon ob posegu v financiranje dodatno odlaga začetek uporabe posameznih določil zakona o dolgotrajni oskrbi. Namesto da bi se lotil resnične težave – tega, da sistem v praksi še ni v celoti zaživel in da so nekatere storitve šele v zagonu –, načenja njegove finančne temelje. Namesto da bi zamude pri izvajanju odpravili z boljšo organizacijo in nadzorom, nova vlada Janeza Janše sistemu jemlje prihodke, brez katerih sploh ne more delovati.

Vzori iz tujine: nihče financiranja ne slabi

Pri zasnovi sistema dolgotrajne oskrbe se je Slovenija zgledovala po Nemčiji, ki je obvezno socialno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo uvedla že leta 1995 in ga je uveljavila kot »peti steber« socialne varnosti ob pokojninskem, zdravstvenem, nezgodnem in zavarovanju za primer brezposelnosti. Nemški sistem temelji na obveznem prispevku vseh in upravičencu omogoča izbiro med storitvijo v naravi ali denarnim prejemkom; prav tej zasnovi je slovenska ureditev konceptualno najbližja. Avstrija je ubrala nekoliko drugačno pot z denarnim dodatkom za oskrbo (nem. Pflegegeld), stopnjevanim po obsegu potrebne pomoči. Različice obstajajo – za najboljši zgled po univerzalni dostopnosti veljata na primer Danska in Nizozemska –, a skupno jim je eno: financiranje dolgotrajne oskrbe krepijo, ne slabijo. Nobena od primerljivih držav sistema ne poskuša razbremeniti tako, da bi mu odvzela prispevni vir, kar je natanko tisto, kar predlaga interventni zakon.

Primerjava z Nemčijo je poučna tudi zato, ker je nemški sistem v treh desetletjih delovanja doživel več reform, s katerimi so prispevno stopnjo prilagajali naraščajočim potrebam staranja, torej so financiranje krepili, ne slabili, ko je pritisk potreb naraščal. Slovenija je pri dolgotrajni oskrbi šele na začetku te poti: posnema lahko nemško krepitev ali pa jo že v prvem letu delovanja obrne v nasprotno smer. Predlagateljice – politične stranke Demokrati, Fokus Marka Lotriča, Nova Slovenija, Slovenska ljudska stranka in Resni.ca so izbrale drugo pot. Namesto da bi podprle model socialne države, ki tveganje starosti razporeja na vse, so izbrale takega, ki ga vrača posamezniku in njegovi družini.

Mehanizem izčrpavanja: štiri poti do sto milijonov manj

Interventni zakon financiranja dolgotrajne oskrbe ne odpravi z eno potezo, temveč ga izčrpava v več korakih. Najprej ukinja prispevek za OZDO za upokojence: po oceni Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije to pomeni več kot 70 milijonov evrov manj letno v namenski blagajni. Da ne gre za majhno postavko, kaže že podatek, da je bilo aprila letos za skoraj 567 tisoč upokojencev – od približno 653 tisoč vseh prejemnikov pokojnin – odtegnjeno za približno šest milijonov evrov prispevka.

Drugič, ukinja prispevek za tiste, ki dejavnost opravljajo kot postranski poklic (popoldanski espe, dopolnilna dejavnost na kmetiji, sobodajalci). Znaki, da posledice takšne odločitve niso bile dosledno pretehtane, so vidni že v samih ocenah predlagatelja: pri postranskih poklicih sam navaja 65 milijonov evrov izpada, vladna ocena za vse s postranskim poklicem in za dohodke iz drugega pravnega razmerja pa znaša okoli 6,3 milijona evrov – razlika za velikostni razred, ki kaže, da natančnega učinka predlagatelj ni ne izmeril ne uskladil.

 

Da ocene finančnih posledic niso zanesljive, kaže tudi sorodni ukrep: znižanje prispevnih osnov za samozaposlene in kmete, ki znižuje tudi prispevek za dolgotrajno oskrbo – njegov učinek na pokojninsko blagajno predlagatelj ocenjuje na 90 milijonov evrov, ZPIZ pa na 180 milijonov, torej dvakrat toliko.

K temu se pridružijo posredni učinki drugih ukrepov zakona. Zavod za zdravstveno zavarovanje ocenjuje, da bo zaradi interventnega zakona letno zbranih približno 24 milijonov evrov manj prispevkov, in sicer za skupno 122.600 zavezancev: okoli 13 milijonov zaradi socialne kapice (14 tisoč oseb), približno 4,5 milijona zaradi znižanih prispevnih osnov samozaposlenih in kmetov (22 tisoč oseb), okoli tri milijone zaradi ukinitve prispevka za popoldanske espeje (45 tisoč oseb) in še približno tri milijone zaradi ukinitve dvojnega plačila prispevka – tega so doslej dvakrat plačevali tisti, ki poleg redne zaposlitve zaslužijo še iz drugega pravnega razmerja, na primer avtorske ali podjemne pogodbe (okoli 42 tisoč oseb). Sešteto z izpadom pri upokojencih to znese slabih 100 milijonov evrov letnega izpada sredstev za dolgotrajno oskrbo.

Isti ukrepi torej hkrati zmanjšujejo prilive v vse tri blagajne, najgloblje pa zarežejo prav v najmlajšo in najbolj ranljivo med njimi. In to v času, ko država izpada ne le ne nadomešča, temveč z rebalansom proračuna za leto 2026 celo znižuje tekoče transferje v sklade socialnega zavarovanja. Blagajna dolgotrajne oskrbe je tako stisnjena z dveh strani hkrati – z manj lastnih prispevkov na eni in z manj proračunske podpore na drugi –, kar možnost, da bi nastalo vrzel premostili z večjimi vplačili iz proračuna, dela še manj verjetno.

Kam posega zakon in kaj to pomeni za starejše

Omejevanje in odpravljanje prispevnih obveznosti zadeva sámo jedro pravice do socialne varnosti – solidarnost. Ko se prispevek odpravi upokojencem, se krni medgeneracijska vzajemnost in lastna soudeležba starejših pri sistemu, ki je namenjen prav njim; ko se odpravi tistim s postranskimi dejavnostmi, razpade enovitost zavarovanja, po kateri »vsak dohodek šteje«, breme pa se prevali z dela vseh zgolj na pleča delavk in delavcev. Omejevanje prispevne osnove navzgor solidarnost izničuje na najbolj neposreden način: osebe z najvišjimi dohodki uveljavljajo pravice v polnem obsegu, prispevajo pa le od dela dohodka. Ne gre torej zgolj za manjši priliv, temveč za poseg v ustavno varovano jedro pravice do socialne varnosti. Sistem, ki naj bi temeljil na vzajemnosti, se spreminja v sistem, v katerem nekateri prejemajo enako, a prispevajo manj, razliko pa pokrivamo vsi drugi. Ob tem zakon nikjer ne določa nadomestnega vira, iz katerega bi država pokrila izpad, ki ga sama povzroča.

Za starejše, ki oskrbo dejansko potrebujejo, se to prevede v zelo oprijemljive posledice. Že po načrtih zavoda za zdravstveno zavarovanje, pripravljenih še pred interventnim zakonom, naj bi v namenski blagajni za dolgotrajno oskrbo leta 2028 primanjkovalo okoli 242 milijonov evrov – bistveno več od 190 milijonov, do katerih je zavezana pomoč državnega proračuna. Vsak dodaten izpad to vrzel le poglobi. Ko solidarnostni vir usahne, ostaneta le dve poti: nižja raven in ožja dostopnost storitev ali pa njihovo doplačevanje iz žepa uporabnikov – k čemur zakon o dolgotrajni oskrbi nakazuje že z letom 2028.

V praksi to pomeni, da bi vse več oskrbe spet padlo na družinske oskrbovalce, najpogosteje ženske v srednjih letih, ki morajo za nego bližnjega pogosto skrčiti ali opustiti lastno zaposlitev. Prav temu bremenu se je sistem dolgotrajne oskrbe želel izogniti. Njegov namen je bil, da nega bližnjega ne bi bila več prepuščena zgolj neplačanemu delu družine in naključju, ali si posameznik oskrbo lahko privošči.

Kadar solidarnostni sistem oslabi, se oskrba postopoma seli na trg. Kdor bo zmogel, si bo zasebno oskrbo plačal – kdor ne, bo čakal, se zanašal na svojce ali ostal brez ustrezne pomoči.

Tako se rojeva dvotirni sistem socialne države, ki bi ga slednja pravzaprav morala preprečevati. Dostojna starost bi znova postala odvisna od premoženja in ne od potreb. Za državo, ki se še ni spopadla z nizkimi pokojninami – polovica upokojencev jih prejema pod pragom, ki komaj pokriva osnovne življenjske stroške –, bi bilo doplačevanje oskrbe iz žepa za mnoge preprosto nedosegljivo.

Krnitev dolgotrajne oskrbe je strateško napačna odločitev

Posebej neugodna je tudi časovnica te odločitve. Kot opozarja Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), se potrebe po dolgotrajni oskrbi izraziteje povečujejo ravno med letoma 2025 in 2035, ko najštevilčnejše generacije dosegajo osemdeseto leto. Delež prebivalstva, starega 65 let in več, se bo do leta 2060 povzpel proti tretjini, javni izdatki za dolgotrajno oskrbo pa naj bi z 1,4 odstotka bruto domačega proizvoda narasli proti 2,9 odstotka, ob neugodnem scenariju pa še bistveno više.

Hkrati se zaostruje razmerje med tistimi, ki sistem vzdržujejo, in tistimi, ki ga potrebujejo: koeficient starostne odvisnosti naj bi se do leta 2060 skoraj podvojil. Vsak evro, ki danes izpade iz solidarnostne blagajne dolgotrajne oskrbe, bo jutri toliko težje nadomestiti. Interventni zakon pa urejeno financiranje slabi natanko v trenutku, ko bi ga bilo treba krepiti.

Če obstaja z dolgotrajno oskrbo težava, potem ta ni v tem, da se prispevek pobira, temveč v tem, da sistem storitev še ni v celoti razvil in ponekod ne dohaja povpraševanja. Rešitev težave je dokončanje uvajanja pravic, boljša organizacija izvajalcev ter nadzor nad kakovostjo in stroški oskrbe – ne pa odvzema prihodkov, brez katerih storitev ni mogoče financirati. Odprava prispevka ne odpravi nobene od dejanskih ovir, ustvari pa novo, temeljno – sistem brez stabilnega vira. To je razlika med popravljanjem strehe in odstranjevanjem nosilnih zidov, ki jo držijo pokonci.

Miha Poredoš,
foto Luis Villasmil/Usplash

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v tematski številki z naslovom Interventni zakon za razkroj Slovenije – miti in resnice (september 2026) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Interventni zakon za razkroj Slovenije – miti in resnice pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: