Tihi rezi v javni sektor
23. 10. 2026
Vlada trdi, da je javni sektor prevelik, in hkrati obljublja, da nihče ne bo ostal brez službe. Proračunski dokumenti za leti 2027 in 2028 kažejo drugačno sliko: število dovoljenih novih zaposlitev ostaja skoraj nespremenjeno, sredstva za plače, šolstvo in socialne pravice pa se krčijo. Varčevanje v javnem sektorju, ki ga načrtuje vlada v prihodnjih letih, tako ne bo potekalo prek neposrednih odpuščanj, temveč z zmanjšanjem proračuna in nenadomeščanjem tistih, ki bodo odšli v pokoj. Najbolj bo prizadeto šolstvo, kjer se proračunski rezi začenjajo, še preden je napovedana šolska reforma sploh pripravljena.
Predsednik vlade Janez Janša je 10. septembra, ob stotih dneh vlade, izjavil, da »nekaj 10 tisoč ljudi, ki so tam, kjer to ni potrebno, manjka v gospodarstvu«. Šest dni pozneje je na sejmu MOS v Celju številko konkretiziral: približno 50 tisoč zaposlenih naj bi se postopoma in »na mehak način« prelilo v gospodarstvo, in sicer domnevno brez odpuščanj. Minister za notranje zadeve in javno upravo Franci Matoz je v državnem zboru dodal, da se je število zaposlenih v javnem sektorju od leta 2015 povečalo za 17,1 odstotka in da nadaljnja rast ni vzdržna.
Na začetku oktobra je nato v javnost prišel osnutek zakona o izvrševanju proračunov za leti 2027 in 2028. Ta predvideva, da se dovoljeno število zaposlenih v javnem sektorju zmanjša za deset odstotkov v letu 2027 in še za deset odstotkov leta 2028. Po izračunu sindikatov, ki zastopajo pravice delavk in delavcev v javnem sektorju, bi to pomenilo okoli 37 tisoč delavk in delavcev manj. Vlada je nato dva dni pozneje sprejela proračunske dokumente brez te določbe. »Tega v predlogu proračuna ni,« je takrat dejal Janša. Številke v kadrovskih načrtih naj bi bile enake letošnjim, razlogov za paniko pa naj ne bi bilo.
Kdor primerja izjave z dokumenti, ugotovi, da je bila edina dejanska odločitev o zaposlovanju sprejeta že 16. julija. Takrat je vlada sklenila, da število zaposlenih, ki se financirajo iz javnih sredstev, v letih 2027 in 2028 ne sme preseči dovoljenega števila iz kadrovskih načrtov za leto 2026. Isti sklep je vsa ministrstva pozval, naj pripravijo »predloge zakonov in drugih predpisov ter ukrepov, s katerimi se bodo znižale finančne posledice za proračun« do obsega, ki ga zahteva njihov finančni načrt.
Okvir varčevanja je bil torej postavljen že julija. Napovedi o desettisočih odpuščenih so prišle pozneje in so ostale napovedi. A zakon o izvrševanju proračunov za prihodnji dve leti še ni sprejet. Odbor za finance ga bo obravnaval 14. novembra, državni zbor pa bo o proračunskih dokumentih glasoval predvidoma 16. novembra, zato ima koalicija še možnost, da te spremembe vključi v obliki amandmajev.
Zamrznitev zaposlovanja je v praksi blažja, kot se sliši. Kadrovski načrti, priloženi proračunu, za konec let 2027 in 2028 dovoljujejo skupaj 44.705 zaposlitev v državni upravi, pravosodju, javnih agencijah in skladih ter pri drugih neposrednih uporabnikih proračuna. To je le petnajst mest manj kot letos, a skoraj 2700 več, kot je bilo v teh organih dejansko zaposlenih konec leta 2025. Edino vidno znižanje je na ministrstvu za kulturo. V civilnem delu državne uprave, za katerega je predsednik vlade dejal, da za njegovo rast ni bilo »nobenih razlogov«, dovoljeno število presega dejansko stanje za skoraj 700 mest.
Predvsem pa kadrovski načrti zajemajo le okoli petino javnega sektorja. Šole, vrtci, bolnišnice, zdravstveni domovi, domovi za starejše in centri za socialno delo v njih niso zajeti. Tam pa dela velika večina javnih uslužbencev.
Je javni sektor res prevelik?
Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je v slovenskem sektorju država zaposlenih 16,8 odstotka vseh zaposlenih, kar je pod povprečjem OECD (18,4 odstotka) in daleč pod deležem nordijskih držav, kjer ta dosega od 25 do 30 odstotkov. Po merilu, na katero se vlada najpogosteje sklicuje, torej po številu ljudi, Slovenija ne izstopa. Tudi rast ni bila izjemna.
Med letoma 2019 in 2023 se je zaposlenost v sektorju država povečevala za 1,3 odstotka letno, enako hitro kot vsa zaposlenost v državi, zato je delež javnih uslužbencev med vsemi zaposlenimi ostal nespremenjen. Javni sektor torej v tem obdobju ni rasel hitreje od gospodarstva. V povprečju OECD je sicer zaposlenost v sektorju država rasla hitreje, za 1,6 odstotka letno.
Več pove podatek, kje se je zaposlenost povečevala. Od približno 28 tisoč novih delovnih mest v javnem sektorju med letoma 2015 in 2025 jih je skoraj 85 odstotkov v vzgoji in izobraževanju, zdravstvu ter socialnem varstvu. Rast je sledila večjim generacijam otrok, staranju prebivalstva in uvedbi dolgotrajne oskrbe, ne širjenju birokracije.
To priznava tudi Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. V jesenski napovedi, na kateri temelji proračun, za leti 2027 in 2028 predvideva približno 1,3-odstotno letno rast zaposlenosti v sektorju država, predvsem v zdravstvu in socialnem varstvu. Ožja državna uprava, torej ministrstva, organi v sestavi in upravne enote, šteje okoli 16.700 delavk in delavcev. Tudi če bi jo v celoti ukinili, številke 50 tisoč ne bi dosegli.
Vlada trditev o prevelikem javnem sektorju kljub temu utemeljuje z dvema podatkoma, ki zahtevata malo več pozornosti. Prvi je delež izdatkov za zaposlene v skupnih javnih izdatkih, ki je v Sloveniji višji od povprečja: okoli 24 odstotkov proti dobrim 20 odstotkom v članicah EU, ki so v OECD. Na tem podatku temelji proračunska logika, ki jo vlada zapiše v memorandumu: če plače pomenijo skoraj četrtino vseh izdatkov, je mogoče prav pri njih najlaže omejiti rast porabe.
Drugi podatek je razmerje med učenci in učitelji. Na učitelja v osnovni šoli in nižji sekundarni stopnji pride v Sloveniji 11 učencev, v povprečju OECD 13 do 14. Predsednik vlade je to razmerje uporabil že 10. septembra, ko je dejal, da je osnovna šola »od 13 učencev na učitelja prišla na 9,6«. S tem je razmerje med učenci in učitelji postalo statistično izhodišče za trditev, da je v šolah preveč učiteljev. Prav na teh podatkih verjetno temeljita tudi napovedana šolska reforma in proračunski rezi v šolstvu, o katerih pišemo v nadaljevanju.
Nobeden od obeh podatkov pa ne dokazuje, da je javni sektor prevelik. Višji delež izdatkov za zaposlene je predvsem posledica organizacije javnih storitev. Slovenija jih izvaja pretežno v javnih zavodih z lastnimi zaposlenimi. Drugod po Evropi so bolnišnice, domovi za starejše (in pogosto tudi šole) zasebne neprofitne ustanove, ki se financirajo iz javnih sredstev.
Marsikje po Evropi so bolnišnice, domovi za starejše (in pogosto tudi šole) zasebne neprofitne ustanove, ki se financirajo iz javnih sredstev.
Na Nizozemskem večino bolnišnic vodijo zasebne neprofitne fundacije, v Belgiji je takih 70 odstotkov splošnih bolnišnic. V Nemčiji je več kot polovica domov za starejše v rokah neprofitnih organizacij, dobri dve petini pa vodijo zasebni nosilci. Te ustanove se financirajo iz javnih sredstev ali obveznega zavarovanja. Njihovi zaposleni v statistiki niso javni uslužbenci, strošek njihovega dela pa se ne knjiži kot plače, temveč kot nakup storitev.
To razliko meri tudi kazalnik OECD o izdatkih države za storitve zunanjih izvajalcev. Podatki so iz publikacije Government at a Glance, ki izhaja vsaki dve leti; zadnja je izšla leta 2025 in prinaša podatke za leto 2023. Takrat so ti izdatki na Nizozemskem znašali 16,7 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), na Finskem 14,9, v Nemčiji 14,8 in v Belgiji 12 odstotkov. Povprečje članic EU, ki so v OECD, je bilo 11,2 odstotka, v Sloveniji pa le 8,9 odstotka. Ista medicinska sestra je tako v eni državi javna uslužbenka, v drugi pa ne.
Tudi razmerje med učenci in učitelji ni merilo preštevilnosti. Povprečni razred v osnovni šoli šteje 18 učencev, v državah OECD pa 21 učencev, kar je precej manjša razlika, kot jo nakazuje razmerje. V to razmerje so namreč vključeni tudi učitelji dodatne strokovne pomoči, ki jo potrebuje vse več otrok s posebnimi potrebami, in učitelji v mreži majhnih podružničnih šol na podeželju. Nizko razmerje med učenci in učitelji je zato v veliki meri posledica odločitev o tem, kakšno šolo želimo imeti, in ne dokaz o odvečnih zaposlenih.
Kjer primerjamo dejanske zmogljivosti, pa je slika drugačna. Slovenija ima 3,5 zdravnika na tisoč prebivalcev, povprečje EU je 4,3. Za splošne javne storitve, kamor sodita tudi javna in državna uprava, Slovenija porabi 4,6 odstotka BDP, povprečje OECD je 5,9 odstotka. Vprašanje, ali je javni sektor prevelik, je zato postavljeno napačno. Odgovor je odvisen od tega, kaj od javnega sektorja pričakujemo, ne od tega, koliko ljudi v njem dela.
Prestrukturiranje javnega sektorja na vidiku
Kadrovski načrti torej niso orodje varčevanja. To vlada v proračunskem memorandumu z dne 4. oktobra zapiše precej natančneje kot v javnih nastopih. »Zmanjšanje načrtovanih sredstev za plače v letih 2027 in 2028 izhaja iz postopnega prestrukturiranja javnega sektorja,« piše v dokumentu. Doseglo naj bi se z »ukrepi na področju kadrovskega načrtovanja, naravnega odliva zaposlenih, nenadomeščanja dela izpraznjenih delovnih mest ter optimizacije in reorganizacije delovnih procesov«.
Številke to potrjujejo. Sredstva za plače in prispevke pri neposrednih uporabnikih državnega proračuna so se v letu 2026 povečala za 13 odstotkov, v letu 2027 pa naj bi zrasla le za 2,1 odstotka. Ta znesek mora pokriti tako julijsko povišanje plač iz plačne reforme, celoletni učinek decembrskega povišanja, redna napredovanja in višjo minimalno plačo. Urad za makroekonomske analize in razvoj hkrati za leto 2027 napoveduje 6,5-odstotno rast povprečne bruto plače v javnem sektorju. Razlike med obveznostmi in načrtovanim ni mogoče pokriti drugače kot z manjšim številom zaposlenih ali s poznejšim rebalansom proračuna.
Za javne zavode predlogi kadrovskih načrtov v okviru zakona o izvrševanju proračuna vgrajujejo mehanizme, ki zgornjo mejo prenesejo navzdol. Stroški dela se morajo prilagoditi obsegu transferjev, ki jih zavodi prejmejo od ministrstva. Zavod, katerega finančni načrt ne sledi izhodiščem, prejme največ 80 odstotkov lanskih sredstev. Novost je, da se pri določanju izhodišč upoštevajo tudi presežki, ki jih je zavod privarčeval v preteklih letih. Odločitev o tem, koga ne nadomestiti, se tako prenese na direktorje agencij in zavodov, rektorje, dekane in ravnatelje v šolah.
Primerjava rebalansa za leto 2027 s proračunom, ki ga je za isto leto sprejela prejšnja vlada, pokaže, kam se denar dejansko premika. Celotno področje izobraževanja in športa izgubi 311 milijonov evrov oziroma skoraj deset odstotkov. Socialna varnost izgubi 157 milijonov evrov, od tega denarna socialna pomoč četrtino sredstev, čeprav je za marec 2027 predvidena uskladitev transferjev z inflacijo. Obramba pridobi 364 milijonov evrov, notranje zadeve 77 milijonov. Sredstva generalštaba Slovenske vojske se od leta 2025 do leta 2028 skoraj podvojijo, z 981 milijonov na 1,88 milijarde evrov.
Šolstvo kot prvo prizorišče varčevanja
Najbolj neposredno bo prizadeto šolstvo. Za izvajanje osnovnošolskih programov, kar so pretežno plače učiteljev, je v letu 2027 predvidenih 1,204 milijarde evrov. To je 8,6 odstotka manj, kot je za isto leto načrtovala prejšnja vlada, in manj, kot je bilo za ta namen porabljenega leta 2025. Šole bodo v letu 2027 dobile nominalno manj denarja kot pred dvema letoma, čeprav so se plače medtem zvišale v več obrokih plačne reforme, naslednji trije pa sledijo 1. decembra 2026, 1. julija 2027 in 1. januarja 2028.
Za srednje šole je predvidenih 82 milijonov evrov oziroma 14 odstotkov manj, kot je bilo načrtovano, za visoko šolstvo 53 milijonov evrov oziroma 10 odstotkov manj. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino je Komisiji Državnega sveta za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino dodatno pojasnilo, da ima po predlogu proračuna za leto 2028 101 milijon evrov oziroma tri odstotke manj kot letos, ob upoštevanju drugih zakonskih obveznosti (odprave plačnih nesorazmerij) pa naj bi razlika glede na letos znašala 602 milijona evrov oziroma 17 odstotkov.
Za izvajanje osnovnošolskih programov, kar so pretežno plače učiteljev, je v letu 2027 predvidenih 1,204 milijarde evrov. To je 8,6 odstotka manj, kot je za isto leto načrtovala prejšnja vlada, in manj, kot je bilo za ta namen porabljenega leta 2025.
Pri visokem šolstvu in znanosti je vlada sprva predložila tudi zakonsko podlago za varčevanje. Predlog sprememb zakona o visokem šolstvu se je izrecno skliceval na julijski sklep vlade in je za leti 2027 in 2028 zniževal letno povečanje deleža BDP za visoko šolstvo z 0,08 na 0,062 odstotne točke. Oba predloga sta bila pozneje umaknjena, sredstva v proračunu pa ostajajo na nižji ravni. Univerza v Ljubljani zato opozarja, da proračun ne sledi več veljavnemu zakonu.
Za javne univerze in koncesionirane študijske programe, ki so vključeni v sredstva za visoko šolstvo, je v letu 2027 predvidenih 447 milijonov evrov, po zakonu bi jih moralo biti okoli 517 milijonov. To je 20 milijonov evrov manj kot letos, delež v BDP pa se zniža z 0,61 na 0,55 odstotka, čeprav samo plačna reforma trem javnim univerzam v letu 2027 prinaša okoli 15 milijonov evrov dodatnih stroškov.
Zmanjšana rast odhodkov bo morala pokriti tudi višje plače iz naslova plačne reforme, zato bodo univerze primorane povišanje plač financirati iz manjšega prirastka novih visokošolskih učiteljev in sodelavcev. Vlada poudarja, da sredstev »ne zmanjšuje, temveč v dvoletnem prehodnem obdobju nekoliko upočasnjuje njihovo rast«.
Ministrstvo je septembra predstavilo izhodišča reforme vzgoje in izobraževanja, med njimi odpravo devetletke in prehod na osemletno osnovno šolo v šolskem letu 2028/29, krajše učne načrte in nižje izobrazbene zahteve za učitelje. Minister Borut Rončević je takrat zavrnil očitke strokovne javnosti, da je namen reforme »zmanjševanje števila učiteljev ali varčevanje na račun otrok«. Ministrstvo trenutno organizira strokovne razprave, finančnih učinkov reforme pa (še) ni predstavilo. Proračun sicer te učinke deloma že vsebuje, saj se rezi v šolstvo začenjajo še pred samo reformo.
Če povežemo znane elemente, se kaže verjeten vzorec, ki ga vlada ni nikjer zapisala. Po podatkih OECD je bilo leta 2024 v slovenskih osnovnih in srednjih šolah 23 odstotkov učiteljev starih 55 let ali več, leta 2015 jih je bilo 17 odstotkov. V prihodnjih letih se bodo upokojile precej številčne generacije učiteljev. Če šole za njihovo nadomeščanje ne bodo imele denarja, se bo število učiteljev zmanjševalo brez ene same odpovedi zaposlitve.
V prihodnjih letih se bodo upokojile precej številčne generacije učiteljev. Če šole za njihovo nadomeščanje ne bodo imele denarja, se bo število učiteljev zmanjševalo brez ene same odpovedi zaposlitve.
Osemletka bi to zmanjšanje strukturno utrdila, saj ena generacija manj v osnovni šoli pomeni okoli devetino manj učencev in s tem manjše število oddelkov. Nižje izobrazbene zahteve pa bi omogočile, da se vrzeli, ki jih pomanjkanje učiteljev že danes odpira pri posameznih predmetih, zapolnjujejo s cenejšim in manj usposobljenim kadrom.
To je seveda naša interpretacija in (zaenkrat še) ne vladni načrt. Vladno sklicevanje na racionalizacijo jo bolj potrjuje kot ovrže, saj manjše generacije prvošolcev v šole prihajajo postopoma, sredstva pa se znižujejo že leta 2027. Komisija Državnega sveta za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino je poročala, da ministrstvo ni jasno zanikalo napovedi o zmanjševanju števila zaposlenih v izobraževanju.
Ministrstvo bi interpretacijo lahko ovrglo le, če bi pojasnilo, na podlagi katerih normativov in s katerim številom učiteljev bodo šole leta 2027 poslovale z manj denarja kot leta 2025. Dokler tega pojasnila ni, je smiselno vzeti proračun resneje kot izjave ministra.
Se nam obeta novi ZUJF?
Primerjava z Zakonom za uravnoteženje javnih financ (Zujf) iz leta 2012 se tako ponuja kar sama. Takrat je bila na oblasti ista politična opcija, uporabljen je bil podoben jezik o preštevilnem javnem sektorju, ukrepi pa so bili podobni. Zujf je znižal plače, vsako novo zaposlitev pogojeval s soglasjem in prisilno upokojil tiste, ki so izpolnjevali pogoje.
Kljub temu se je število zaposlenih v javnem sektorju v treh letih zmanjšalo le za okoli 2,4 odstotka, raven pred Zujfom pa je bila spet dosežena v letih 2016 in 2017. Večji prihranek je država dosegla pri transferjih: z neusklajevanjem pokojnin, omejitvijo starševskega nadomestila in otroškega dodatka ter ukinitvijo brezplačnega vrtca za drugega otroka. Ti ukrepi so do leta 2017 skupaj prinesli »prihranek« okoli milijarde evrov.
Zujf je pustil sled varčevanja, ki je postala vidna šele po desetletju. V državni upravi je bil leta 2008 delež zaposlenih, starih 50 let ali več, 16,6-odstoten, leta 2023 pa že 41,4-odstoten. Po podatkih OECD je bilo leta 2023 v slovenski centralni javni upravi (ministrstva, organi v sestavi, vladne službe in agencije) le 8 odstotkov zaposlenih mlajših od 35 let, v povprečju držav OECD 19 odstotkov. Zaposlenih, starih 55 let ali več, je bilo 29 odstotkov, v celotnem gospodarstvu pa 19 odstotkov. Uprava se torej ni starala le zaradi demografije, ampak predvsem zato, ker se vanjo dolgo niso zaposlovali mladi.
Na generacijske vrzeli, ki so nastale, ker se mladi več let niso zaposlovali, že dalj časa opozarjajo tudi sindikati, ki zastopajo delavke in delavce v javnem sektorju. Sindikat vzgoje in izobraževanja Slovenije (SVIZ) je leta 2022 opozoril, da je več kot tretjina učiteljev starejših od 50 let, in vrzel pripisal varčevanju in omejitvam zaposlovanja v času krize. V sindikatu ocenjujejo, da se bo v prihodnjih desetih letih upokojila skoraj tretjina srednješolskih učiteljev. Nenadomeščanje odhodov v okolju, kjer je skoraj četrtina učiteljev starih 55 let ali več, bi te vrzeli ponovilo v večjem obsegu in v dejavnosti, kjer jih je najtežje zapolniti.
Občine kot podaljšana roka države
Del proračunskega bremena se prenaša tudi na občine. Povprečnina, s katero država financira zakonske naloge občin, je bila za leti 2026 in 2027 dogovorjena v višini 835 evrov na prebivalca. Predlog zakona o izvrševanju proračuna jo v enaki višini podaljšuje še na leto 2028. Po izračunu ministrstva za finance so povprečni tekoči odhodki in transferji občin na prebivalca že leta 2025 znašali 887 evrov. Skupnost občin Slovenije in Združenje mestnih občin opozarjata, da so se ti stroški v prvem polletju 2026 povečali za 8,7 odstotka, predvsem zaradi plačne reforme in višje minimalne plače. Z amandmaji predlagata povprečnino okoli 960 evrov za leto 2027 in nekaj več kot tisoč evrov za leto 2028, Združenje občin Slovenije pa okoli 970 evrov oziroma 1020 evrov. Ker so največji strošek občin vrtci, ki so prispevali pomemben del rasti zaposlenosti v vzgoji in izobraževanju, in ker šolska reforma predvideva prenos prvega razreda devetletke v obvezno malo šolo, lahko na tem področju pričakujemo nove zaplete. Če povprečnina ostane nespremenjena, bodo občine primorane izbirati med (veliko) višjimi doplačili staršev, nenadomeščanjem zaposlenih in zadolževanjem. Država bo tako varčevala, ne da bi odločitev sprejela sama.
Danes še ni zakona, ki bi zaposlovanje prepovedal ali nominalno znižal plače. Učinek proračunov za prihodnji dve leti pa bi lahko bil podoben, morda celo trajnejši. Takrat je bil varčevalni paket časovno omejen in politično izpostavljen. Tokrat je razpršen po proračunskih postavkah, izvajali pa ga bodo direktorji in drugi vodje z odločitvami, koga ne nadomestiti.
Še bolj zaskrbljujoč je enak vzorec pri socialnih transferjih: denarna socialna pomoč, družinski prejemki in štipendije so ponovno med postavkami, ki se krčijo. Zamrznitev pomoči ob rojstvu otroka in omejitev dodatka za veliko družino je vlada sicer umaknila iz proračunskega načrta, ki ga je poslala Evropski komisiji, rebalans pa za družinske prejemke in starševska nadomestila še vedno predvideva 72 milijonov evrov manj od sprejetega proračuna.
Zakaj je vsako varčevanje politično
Fiskalni pritisk ni izmišljen. Evropska komisija je junija ocenila, da je rast slovenskih neto izdatkov v letu 2026 tudi po upoštevanju izjeme za obrambo presegla dovoljeno pot za 1,2 odstotka BDP. To je dvakrat več, kot dovoljujejo pravila. O morebitnem postopku čezmernega primanjkljaja bo znova odločala aprila 2027. Država mora rast izdatkov upočasniti, kako in na čigav račun, pa ni tehnično vprašanje.
Nova evropska fiskalna pravila omejujejo rast skupnih izdatkov, povečanje obrambnih izdatkov nad raven iz leta 2021 pa do leta 2028 v obsegu do 1,5 odstotka BDP izvzemajo. Vlada načrtuje obrambne izdatke v višini 2,2 odstotka BDP v letu 2027 in 2,4 odstotka v letu 2028. Ko se izjema izteče, bo višja raven obrambnih izdatkov ostala v proračunu, prostor zanjo pa bo treba najti drugje. Urad RS za makroekonomske analize in razvoj v jesenski napovedi opozarja, da »ob omejenem fiskalnem prostoru večji obrambni izdatki prinašajo tudi tveganje izrivanja drugih razvojnih politik«.
Na prihodkovni strani vlada sočasno uveljavlja interventni zakon za razkroj Slovenije. Ta prinaša nižji davek na dodano vrednost za osnovna živila, razvojno kapico pri prispevkih, ugodnosti za normirance in odpravo prispevka za dolgotrajno oskrbo od pokojnin. Predlagatelji izpad prihodkov ocenjujejo na 550 do 570 milijonov evrov, Fiskalni svet na okoli 1,2 milijarde evrov v letu 2027.
Proračunske projekcije tega izpada še ne kažejo. Prihodki od davka na dodano vrednost naj bi v letu 2027 zrasli za šest odstotkov. Predsednik vlade je že napovedal, da bo po zakonodajnem referendumu 6. decembra, potreben ponoven rebalans. Načrtovani primanjkljaj državnega proračuna v letu 2027, 2,9 odstotka BDP, je torej izkazan brez največjega davčnega ukrepa vlade.
Finančni minister Andrej Šircelj je ob predstavitvi proračuna v državnem zboru navedel oceno Mednarodnega denarnega sklada, da bi Slovenija lahko izdatke znižala za okoli dva odstotka BDP, med drugim za 1,2 odstotne točke v izobraževanju in za 0,6 odstotne točke v zdravstvu. »To ni rez v storitve, to je več za enake storitve,« je dejal. Rebalans za leto 2027 kaže, da je vlada to usmeritev že začela uresničevati.
Prihodki se znižujejo z interventnim zakonom, izdatki za javne storitve s proračunom, obrambni izdatki pa se povečujejo z izjemo od pravil. Vsaka od teh odločitev je predstavljena posebej, fiskalno pravilo pa jih povezuje v eno samo postavko. Koalicija v predlogu posvetovalnega referenduma predlaga še, da bi v ustavi določili dovoljeni delež javne porabe v BDP. Takšna omejitev bi sedanjo razdelitev med obrambo, davčnimi razbremenitvami in javnimi storitvami zaklenila za dlje kot en mandat.
Slovensko varčevanje pod imenom »debirokratizacija«
Razprava o tem, ali je javni sektor prevelik, je v zadnjem mesecu opravila svojo nalogo. Pozornost se je usmerila v število zaposlenih in birokracijo, medtem ko se proračunske odločitve sprejemajo drugje.
Če bo državni zbor razpisal posvetovalni referendum o debirokratizaciji in racionalizaciji, ki so ga koalicijski poslanci predlagali 9. oktobra, bo vlada v kampanji tezo o prevelikem javnem sektorju – z izbirno rabo podatkov – skušala še okrepiti in približati volivkam in volivcem. Že referendumsko vprašanje odpravo »nepotrebnih birokratskih postopkov« neposredno povezuje s tem, da se »posledično racionalizira javni sektor«.
A dejstva govorijo drugače. Slovenski javni sektor po mednarodnih primerjavah ni prevelik, rast zadnjega desetletja je nastala v storitvah, ki jih potrebuje starajoča se družba, varčevanje pa kljub temu poteka. Izvaja se z manj denarja za plače, s pričakovanimi upokojitvami, ki jih ne bo nihče nadomestil, in z reformo šolstva, katere finančnih učinkov ni še nihče predstavil.
Javni sektor ni strošek, ki ga je preprosto mogoče prenesti v gospodarstvo, temveč infrastruktura, od katere je odvisno tudi gospodarstvo.
Lekcija iz leta 2012 ni v tem, da varčevanje ni mogoče, temveč v tem, da se njegove posledice pokažejo pozneje in drugje, kot je bilo napovedano. Prihranek pri zaposlovanju v enem mandatu se je pozneje pokazal kot manjkajoča generacija javnih uslužbencev. Javni sektor ni strošek, ki ga je preprosto mogoče prenesti v gospodarstvo, temveč infrastruktura, od katere je odvisno tudi gospodarstvo. Kdor ga zmanjšuje z nenadomeščanjem delavk in delavcev, ne odloča le o številu ljudi, temveč o tem, kdo bo čez deset let poučeval, zdravil in skrbel za bolne in starejše.
Miha Poredoš, tudi naslovna fotografija
*Članek temelji na proračunskih dokumentih, ki jih je vlada predložila 5. oktobra. Dopolnjeni predlog proračuna za leto 2028 mora vlada predložiti do 5. novembra, državni zbor pa bo o proračunih glasoval predvidoma 16. novembra.
Delavska enotnost
Ta članek je bil najprej objavljen v tematski številki z naslovom Proti varčevalnim rezom in zategovanju pasu (oktober 2026) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Proti varčevalnim rezom in zategovanju pasu pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko:
Nalagam ...