»Opravka imamo z revolucijo proti delovnim ljudem« – Pogovor s sociologom in sindikalistom Gorazdom Kovačičem

27. 10. 2026

Gorazd Kovačič je sociolog in sindikalist, visokošolski učitelj na ljubljanski Filozofski fakulteti in predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije. Z njim smo se med drugim pogovarjali o tem, ali je slovenski javni sektor res prevelik in kaj pomenijo napadi aktualne oblasti nanj in na javno dobro nasploh, čemur smo priča v zadnjih tednih.

Kovačič govori brez dlake na jeziku in si ne dela utvar – časi so izjemno resni in zahtevajo oziroma bodo zahtevali prizadevno ter angažirano sindikalno delovanje.

Kako velik je slovenski javni sektor – je res prevelik in preveč zbirokratiziran, kot se zadnje čase govori? Se določene naloge res podvajajo, vedno nove agencije pa rastejo kot gobe po dežju?

Ne. Podatki, če se primerjamo z drugimi razvitimi državami, denimo s članicami Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), s katerimi se želimo primerjati, kažejo, da slovenski javni sektor ni pretirano velik in da je v marsikateri državi še večji. Ravno tako je delež bruto domačega proizvoda (BDP), ki pomeni javne finance, namenjene javnemu sektorju, v nekaterih najrazvitejših državah konkretno višji kot v Sloveniji.

Pri nas lahko opazimo, če pogledamo sektorsko, da so nekatere dejavnosti pravzaprav izrazito podfinancirane, ko vzamemo pod drobnogled njihov delež v BDP. Tako je na primer s sredstvi za socialno zaščito, z visokošolskim izobraževanjem, tudi državna uprava ni nič kaj zelo obsežna. Zato je treba v osnovi razumeti, kaj javni sektor sploh je in čemu služi.

Kaj je potem v ozadju?

Javni sektor je deležen negativne propagande organiziranega kapitala in politične desnice že vrsto let, zato ga pogosto obravnavamo kot breme. Dosledno se govori o obremenitvah tistih, ki delajo, ustvarjajo, in ko nekaj opredeliš kot breme, s tem pravzaprav namigneš, da je to nepotrebno, da gre za nekakšen parazitski sistem, kar pa niti slučajno ne drži. Javni sektor predvsem izvaja storitve, ki pomenijo zagotavljanje enakih možnosti, zmanjševanje neenakosti, ki sicer nastajajo na trgu dela in na drugih trgih, kar prinaša tudi regulacijo družbenih sistemov v smeri večje pravičnosti in učinkovitosti.

Nenazadnje se javni sektor oziroma javna sredstva uporabljajo tudi za industrijsko politiko, za subvencije gospodarstvu. In ravno pri tem Slovenija po deležu BDP odstopa navzgor. Tako da, če nekdo trdi, da je javni sektor kot tak breme, potem je treba ljudem naliti čistega vina in povedati, do kakšnih posledic lahko pripelje tako sklepanje.

V kakšnem smislu?

Če res hočemo družbo, v kateri bodo davki in prispevki bistveno nižji, potem se je treba vprašati, ali hočemo družbo, v kateri plačujemo šolnine, ali hočemo družbo, v kateri imamo v celoti samoplačniške zdravstvene storitve in podobno. Ali hočemo družbo, v kateri niso zagotovljene pokojnine, ampak imaš na stara leta toliko, kolikor si uspel prihraniti. Ali hočemo družbo, v kateri bo treba plačati cestnino za vsak prevožen kilometer, tudi na državnih, regionalnih in lokalnih cestah. Če hočemo torej rezati stroške tistih storitev, ki jih zagotavlja država in se financirajo z davki in prispevki, potem so to posledice. Ali res hočemo živeti v taki družbi? Ugotovimo namreč lahko, da bi se taka radikalno neoliberalna, vitka država izplačala samo najbogatejšim, nikakor pa ne tistim, ki imajo podpovprečne dohodke.

Javni sektor torej zagotavlja enake storitve in uporabo infrastrukture za vse. Financiramo ga različno, odvisno od naših dohodkov in našega premoženja. To je bistvo zadeve in v Sloveniji javni sektor ni primerjalno gledano zelo razkošen, celo preskromen je v primerjavi z najrazvitejših državami. Če ga hočemo krčiti za to, da bomo najbogatejšim omogočili še večje neto dohodke, potem bo to vodilo v še bistveno hujše družbeno razslojevanje. To je tisto, kar je v igri, in to je pravzaprav tudi tisto, o čemer se bo odločalo na bodočem referendumu o tako imenovanem interventnem zakonu za razkroj Slovenije.

Kaj se potem skriva za opazkami predsednika vlade, da naj bi bilo v slovenskem javnem sektorju več deset tisoč ljudi preveč oziroma da naj bi v določenih sektorjih zaposlovanje v zadnjih letih res nevzdržno raslo …? Nismo v krizi, brezposelnost je nizka, dobički visoki ipd. – zakaj potem napad na javni sektor?

Drži, nobene krize ni. V času nastanka zakona za uravnoteženje javnih financ oziroma t. i. Zujfa smo imeli objektivno krizo, globok padec BDP in zlasti padec industrijske proizvodnje. Takrat je bil v visoki evropski politiki tudi trend, da se na krizo odgovarja s krčenjem javne porabe, kar je vodilo do poglobitve krize. Rezultat je bil velik upad dohodkov prebivalstva in dejstvo, da so z ukrepi še dodatno ubili kupno moč ljudi ter s tem storitveni sektor, ki predstavlja glavnino gospodarstva. Zaradi varčevalnih politik je bila v evrskem območju kriza izrazito dolga in je imela dvojno dno.

To so ekonomisti, politiki in tudi javnost potem ugotovili, v naslednji krizi, ki je nastopila ob izbruhu novega koronavirusa, pa je bil makroekonomski odziv visoke evropske politike popolnoma nasproten. Šel je v smeri, da je oblast tiskala denar in ga plasirala prek državnih proračunov v potrošnjo, v različna nadomestila za gospodarstvo, za prebivalstvo in s tem pospešila gospodarsko rast, preprečila družbeni kolaps ter povzročila tudi določeno stopnjo inflacije za nekaj let. Danes pa smo priča ideji o ponovitvi varčevalnih ukrepov, ko se vlada Janeza Janše igra z načrti o odpuščanju 50 tisoč javnih uslužbencev in uslužbenk, o zamrznitvi plačne reforme in podobno, kar pa nima nobene podlage v kakršnihkoli gospodarskih kriznih razmerah in tudi v pritiskih evropskih institucij ne.

Razlog je drugje, in sicer v izraziti sistemski korupciji sedanje oblasti. V tem, da se je aktualna oblast že pred marčevskimi državnozborskimi volitvami tesno povezala z domačim rentniškim kapitalom, ki je sesuval marsikaj, kar je počela prejšnja vlada. Sedanja oblast svojim predvolilnim sponzorjem vrača usluge. Popolnoma je spremenila glavne zunanjepolitične usmeritve države, s čimer vrača uslugo izraelski državi. Uslugo je vrnila Petrolu s tem, da je v času energetske krize, ki je nastala zaradi vojne Janševega sponzorja Benjamina Netanjahuja proti Iranu, dvignila maržo za pogonska goriva, in sicer za osem centov na liter dizla. Vsakič, ko gredo imetniki dizelskih motorjev na bencinsko črpalko, tako plačajo nekaj evrov preveč, ker vlada vrača uslugo podjetju Petrol.

Glavna bitka in stava tega mandata pa je, ali bo rentniškemu kapitalu uspelo doseči privatizacijo dela javnega sektorja oziroma javnih storitev in se priklopiti na zanesljiv denarni tok, kjer ni prave zunanje konkurence in so zaslužki ter dobički zagotovljeni. In to je mogoče narediti tako, da se izvajanje dela storitev za blaginjo prebivalstva, denimo v izobraževanju, zdravstvu in podobno, preprosto prenese na izbrane zasebne izvajalce in se jim zagotovi čim večje profite in večje izčrpavanje prebivalstva s poljubnim določanjem cen.

Je to tisto najbolj bistveno?

To je glavno. In samo v tej luči je mogoče razumeti in si nekako matematično pojasniti, kako neki bi vlada petdeset tisoč javnih uslužbencev napotila v zasebni sektor in kako neki bi vlada tako drastično skrčila obseg javnih sredstev v bruto domačem proizvodu. Torej, če denimo privatiziraš bolnišnice in obvezno zdravstveno zavarovanje, potem se seveda avtomatično zmanjšajo tako imenovana davčna bremena. Tudi delež BDP za javne storitve se avtomatično zmanjša, če zmanjšate število javnih uslužbencev za več deset tisoč ali če vpeljete šolnine. Ampak posledice za prebivalstvo so pa izjemno hude. Če torej hočemo takšno prestrukturiranje bruto družbenega produkta, ki bo pomenilo, da se bo prebivalstvo znašlo v na primer primežu peščice dobičkarjev v zdravstvu, ki ga bodo izčrpavali, potem je to treba transparentno povedati, saj bomo o tem tudi v resnici odločali na referendumu o interventnem zakonu.

Kako naj delavke in delavci – vsi, ne samo tisti, ki delajo v javnem sektorju in javni upravi – postopamo ob takih sodbah, opazkah in z njimi povezanih napovedih? Na eni strani aktualna vlada govori o prevelikem številu zaposlenih v javnem sektorju, pa je to ne ovira, da ne bi v isti sektor, v državne službe in na različne položaje, parkirala svojih ljudi, ignorirala pogajalski skupini sindikatov javnega sektorja, ki jo pozivata k pogajanjem in podobno.

Treba je reči bobu bob. Jedro vsega je sistemska korupcija sedanje oblasti in njena naveza z rentniškim kapitalom. To je del kapitala, ki se ni pripravljen spopadati z globalno konkurenco na dejanskem globalnem trgu, ampak išče priložnosti za zaslužek ter profit v lokalnem okolju, in sicer pod zaslombo politične oblasti. Ta kapital se je lotil napada na socialno državo in jo skuša privatizirati. To je bistveno. Pri vsem skupaj gre za korupcijo v škodo delovnih ljudi. Dimna zavesa pa je v tem, da vladni ministri gledajo v kamero in vas sprašujejo, ali hočete imeti v žepu več ali manj denarja. Seveda, povprečen človek bi imel v žepu več denarja, ampak za to bo imel tudi več stroškov. Nismo pa vsi povprečni ljudje. Peščica jih je nadpovprečnih po dohodkih, večina jih je podpovprečnih in tem se ta velika operacija ne izplača.

Predsednik vlade toži, da na račun domnevno preveč razbohotenega javnega sektorja trpi gospodarstvo, ki se spopada s pomanjkanjem določenega kadra, in da bi določen del zaposlenih v javnem sektorju bilo treba preusmeriti v gospodarstvo. Kam? V kateri del? Kako, s kakšnimi prekvalifikacijami? Kakšen družbeni eksperiment bi bil to?

Družbeni eksperimenti se dogajajo, a je ponavadi cena zanje strahovita. Treba je vzeti v obzir število mrtvih v kitajski kulturni revoluciji. Kakšno je bilo kulturno opustošenje, ko so izobražence poslali na prisilno delo na riževa polja? Treba je vzeti v obzir strahovito človeško ceno, ki jo je za seboj pustil eksperiment Rdečih Kmerov v Kambodži. S temi režimi in temi eksperimenti je treba primerjati Janševe fantazije o zmanjšanju števila javnih uslužbencev za eno četrtino oziroma o njihovi napotitvi na tako rekoč prisilno delo v zasebni sektor.

Tisto, kar sledi iz teh primerjav, je to, da imamo desno revolucionarno oblast. Nikakršne konservativne vlade nimamo. Ta bi s skrajno previdnostjo posegala v delovanje javnih podsistemov in se izjemno previdno lotevala uvajanja različnih novitet. To, s čimer imamo opravka, je desna revolucionarna oblast, ki skuša preurediti, podrediti in razdreti vse, da bi vzpostavila nove družbene mehanizme in centre moči, s pomočjo katerih bi si zagotovila zmago na naslednjih volitvah in sploh dolgotrajno vladavino. To, s čimer imamo opravka, ni nič drugega kot poskus revolucije proti delovnim ljudem.

Zato je mogoče vse, saj imamo opravka z revolucionarji. Te ljudi res treba razumeti kot revolucionarje, kar pomeni, da jim izredna sredstva in različne oblike administrativnega nasilja sploh niso tuje, temveč so temeljni način, na katerega izvajajo svojo oblast in svoj program. Zato sesuvajo različne regulatorne mehanizme ali pa od vlade relativno neodvisne institucije, ki pač opravljajo določeno funkcijo. In vse te družbene sisteme podrejajo vladi, največji stranki oziroma vladarju. Zato se moramo bati vztrajnosti, doslednosti, nepopustljivost aktualne oblasti tudi, ko se ta zaleti v dejstva.

Gre za kopičenje oblasti zaradi oblasti same. Zraven pa smo priča interesni spregi z rentniškim kapitalom, ki se skuša polastiti, s privatizacijo in s političnim blagoslovom oblasti, različnih delov javnih storitev.

Kako naj pri vsem skupaj postopamo in kaj naj naredimo delavke in delavci ter sindikati? Kakšne lekcije za sedanjost lahko vzamemo na podlagi zloglasnega Zujfa izpred dobrega desetletja, svojevrstnega napada na javno dobro in družbo nasploh?

Lekcija Zujfa je v socialnih, družbenih posledicah, ki jih je ta prinesel. Te so bile uničujoče za gospodarstvo in za družbeno kohezijo, saj so poglobile razslojevanje. To je eno. Sicer je pa temeljni taktični problem ta, da ima sedanja oblast izjemno domišljijo, da nas dobesedno vsak dan bombardira z novimi in novimi provokacijami. Težko je nanje sproti odgovarjati, ne da bi izgubili fokus in potrošili energijo. Po eni strani se je seveda treba na vse odzvati, po drugi strani pa je inflacija teh provokacij tolikšna, da bo očitno treba izbirati najpomembnejše boje. In v času, ki je pred nami, bo verjetno najpomembnejši boj ta, da preprosto moramo dobiti referendum o interventnem zakonu, sicer bo sledil masaker v javnem sektorju. Ne samo, da bo interventni zakon vodil na primer v dodatno privatizacijo javnega zdravstva, kar bi bil njegov neposredni učinek.

Mogoče je še pomembnejše to, da bi vlada dobila krila in videla, kako je pravzaprav nihče ne more ustaviti, in bi potem uveljavila še bistveno hujše ukrepe, ki jih bo še teže blokirati z referendumsko ali sindikalno oziroma državljansko akcijo. Tako da pozivam vse člane in članice sindikatov, da se res angažirajo v svojem delovnem, lokalnem, prijateljskem okolju. Vsakdo mora postati aktivist oziroma aktivistka. Vse napore moramo usmeriti v to, da zmagamo na referendumu proti interventnemu zakonu.

Če bo pa vlada seveda nadaljevala s konkretnimi načrti za rezanje javne porabe na podlagi proračunskih dokumentov in bi to pomenilo na primer zamrznitev plačne reforme, potem bomo pa morali javni uslužbenci in uslužbenke seveda iti v zelo močne sindikalne aktivnosti, vključno s splošno stavko v javnem sektorju.

Na kocki bo zares ogromno …

Ja, si pa moramo tudi v sindikalnem gibanju naliti čistega vina. Imamo dva glavna strukturna problema. Eden je fragmentacija sindikalnega delovanja, kar je sicer tudi del demokratičnih procesov in pluralizma na sceni. Nenazadnje, če določen sindikat zaspi in začne slabo delati, potem pač ljudem ne preostane drugega, kot da ustanovijo novega. Prejšnji bo lahko še obstajal, ampak nenadoma imate nekje dva sindikata. V težkih časih, v katerih smo, in bodo, kot kaže, še težji, pa bo treba intenzivno sodelovati. Morda bodo pa ti časi tudi priložnost za kakšno združevanje med sindikati oziroma med sindikalnimi centralnimi.

Bomo videli, če bo vlada vztrajala pri napovedani odpravi obveznosti delodajalca, da avtomatično odteguje sindikalno članarino. To bi sindikate izjemno obremenilo z administrativnim delom ter kontrolingom, kakšno plačo nekdo ima, kdo je plačal članarino za tekoči mesec in kdo ne, ali je bilo plačilo ustrezno visoko glede na višino določene plače in podobno. Mogoče pa bo ravno to sindikate prisililo ne samo v sodelovanje pri skupnih akcijah, ampak tudi v formalno združevanje. In mogoče bo to lahko pozitivna pridobitev tega napada na sindikalno gibanje, ki smo mu zdaj priča.

Druga strateška težava pa je v tem, da so se vodstva sindikatov v desetletjih socialnega partnerstva in tudi v času, ko je socialno partnerstvo v krizi, čeprav formalno še vedno funkcionira, navadila določenega načina delovanja, v okviru katerega so se izmojstrila predvsem v pogajanjih. Pri tem pa je premalo mobilizacije baze, premalo radikalnejšega nagovarjanja ljudi v okviru njihovih razrednih interesov. Zato je to mobilizacijo treba okrepiti, ker potrebujemo aktivno sodelovanje članstva pri množičnih sindikalnih aktivnostih, ki bodo očitno potrebne v razmerah, v katerih vlada sistematično ignorira socialni dialog. Izzivov bo nedvomno več. Ne gre torej samo za vprašanje včlanjevanja v sindikate, ki je koristno že v razmerah, ko vam grozi izguba pravic ali pa recimo množično odpuščanje oziroma potovanje iz pisarn na riževa polja ali za tekoči trak.

Problem je tudi v tem, da sindikalno članstvo na svoj sindikat gleda kot na storitveni servis, ko plača članarino, v zameno pa pričakuje na primer pravno pomoč ali pa mogoče še kakšne družabne aktivnosti. V resnici smo sindikat vsi člani ter članice. In članstvo bi moralo aktivno sodelovati pri sindikalnem organiziranju, ker iz tega v resnici izvira dejanska sindikalna moč.

Najnovejši napad na javni sektor pri nas, na javno dobro, ki smo mu priča, zakriva tudi nekaj drugega, in sicer onemogoča širšo razpravo različnih strani o tem, kakšno državo in javni sektor bi pravzaprav morali imeti. Kakšno državo, kako pametno in močno (ter pripadajoč javni sektor) pa pravzaprav sploh potrebujemo v zapletenih in negotovih časih, v katerih živimo?

Danes imamo spet opravka s propagando proti javnemu sektorju. Tokrat to propagando vodijo tisti, ki imajo apetit, da bi se ga polastili, ga privatizirali in pod državnim patronatom pridobili in zavarovali svoje rente. Težko je seveda argumentirano, z vsemi potrebnimi podrobnostmi, razpravljati. Pod pritiskom smo tudi zato, ker imamo na drugi strani opravka z izrazito populistično, poenostavljeno govorico, ki apelira na človeško nevednost in na zelo preprosta čustva, kot je na primer pohlep. Ko torej javni sektor prikažete, poenostavljeno povedano, kot skupek lenih parazitov, ki ničesar ne delajo in delovnim ljudem pobirajo denar iz žepov, potem je pravzaprav težko na kratko in na isti ravni odgovoriti nazaj.

Tisto, kar je med drugim naloga sindikatov in drugih, ki podpirajo javni sektor in se zavedajo njegove vloge, je predvsem osveščanje. Sindikati imamo danes med drugim za poslanstvo izvajanje nekakšne državljanske vzgoje. Tudi v šolah bi se pri državljanski vzgoji morali učiti še kaj drugega kot to, kako je videti slovenska zastava, koliko poslancev sedi v državnem zboru in podobno.

Otrokom bi morali predvsem razlagati, s čim se financirajo javne storitve, kako se financirajo pokojnine in kam gre denar od davkov in prispevkov. Če bi ljudje to razumeli, bi bili veliko bolj imuni in odporni proti populističnim poenostavitvam. Ljudje so denimo v lokalnem okolju prepričani, da njihova občina ne dela nič, da občinski funkcionarji in uradniki samo vlečejo plačo, od njih pa ni nobene koristi.

Treba jim je povedati, da razvitejše in večje občine četrtino svojega proračuna porabijo za sofinanciranje vrtcev, ne za gradnjo, ampak za sprotno dejavnost, za sprotne stroške vrtcev. Za to, da imamo v Sloveniji najboljše vrtce na svetu. Manjše, manj razvite občine pa porabijo za sofinanciranje vrtcev še bistveno večji delež proračuna. Ljudem je zato treba povedati, da če hočemo imeti najboljše vrtce na svetu, to pač stane. Lahko jih plačujemo iz lastnega žepa, pa naj si vsak izračuna, kaj bi to pomenilo zanj, lahko pa imamo občinsko sofinanciranje.

To je treba razložiti ljudem, da bodo nehali verjeti poenostavljenim floskulam, da je javni sektor samo breme, ki samo pobira denar in ga troši za korupcijo. Tisti, ki širijo take govorice, to počnejo zato, ker bi pravzaprav radi določene dele javnega sektorja potisnili v roke privatizatorjev, in sicer od vrtcev, šol, zdravstvenih domov do bolnišnic, domov za starejše, če hočete tudi policijo in vojsko. Da ne govorimo o zunanjem ministrstvu, ki so ga že prodali neki drugi državi.

Kakšen javni sektor in javne storitve pa danes kot družba pravzaprav potrebujemo?

Vsak del javnega sektorja ima svoje specifične izzive, ki jih je treba reševati in izboljšati. Ampak na različne načine – na primer v šolstvu je problem kriza avtoritete, več pedagoških izzivov je, prihaja do kadrovskega sesuvanja celotnega sistema. Tam je treba nekaj narediti verjetno na odnosu med učitelji in starši oziroma na pristojnostih učiteljev in pravicah staršev. Pri skrbi za starejše je temeljni problem pomanjkanje kadra. Plače so očitno nekonkurenčne glede na zahtevnost dela in glede na to, kar človek z nizkimi poklicnimi kvalifikacijami lahko dobi v zasebnem sektorju. Tam je treba urgentno začeti reševati kadrovsko krizo in pa končno urediti učinkovito digitalizacijo podpore pri dolgotrajni oskrbi, se pravi pri izdajanju odločb. Sistem dolgotrajne oskrbe je izjemna pridobitev, ki pa mora zares zaživeti v vseh svojih segmentih. Treba je razviti mrežo lokalnih dnevnih centrov za starejše občane, ki sicer živijo doma, a čez dan potrebujejo določeno animacijo oziroma aktivnosti.

Spet ločeno bi lahko našteval potrebne ukrepe za zdravstvo, pa za policijo, ki je premalo na terenu ter se preveč ukvarja z administracijo in tako naprej. Na vsakem področju lahko najdemo izzive, težave in disfunkcionalnosti, ki jih je treba urediti oziroma rešiti. Edino, kar je mogoče reči na splošno, je to, da kot državljan pričakujem od vsake vlade, da bo izboljševala učinkovitost posameznih delov javnega sektorja, zato da bodo nenazadnje tudi naši davkoplačevalski finančni prispevki deležni večjega zaupanja in legitimnosti.

Najnovejša oziroma zelo znana primera rezanja in stiskanja javnega sta ameriški predsednik Donald Trump oziroma njegov (nekdanji) pajdaš, manični Elon Musk, ki je vodil razvpiti urad za vladno učinkovitost (Doge), ter argentinski predsednik Javier Milei s svojo slavno motorno žago, s katero je simboliziral velike reze v argentinsko javno porabo. Kako misliti take družbene procese tudi na širši globalni ravni?

Smo v desničarski konjunkturi. Povsod v zahodnem svetu, v večini držav je v vzponu skrajna desnica, ki po eni strani s populističnimi floskulami spušča meglo in zavaja ljudi ter jih ščuva proti priročnim družbenim tarčam, po drugi strani pa sistematično deluje za interese bogatih in kapitala. In ljudem je to treba razlagati vsak dan. Hkrati pa seveda potem kot državljani lahko pričakujemo tudi od drugih političnih strank, da bodo ponujale pravo politično in družbeno alternativo, ne da bodo tekmovale v na primer samo bolj prijaznem slogu komuniciranja, a s podobnim neoliberalnim programom. Z učinkovito politično alternativo neoliberalizmu bi posrkali kisik iz požara populizma in populističnih floskul. Opozoril bi, da so programi, ki pomenijo resno levo alternativo, v zadnjem času v nekaterih državah dosegli izjemne in skoraj nepričakovane volilne uspehe.

En primer je aktualni newyorški župan Zohran Mamdani, ki se Trumpa ni lotil s kritiko njegove politične nekorektnosti, njegovega načina izražanja in tako naprej, ampak je ponudil konkretne, pogumne programe, s katerimi je mogoče rešiti stanovanjske stiske ljudi, težave z neučinkovitostjo javnega prometa in podobno. Pomembna je tudi nedavna zmaga nemške stranke Levica (die Linke) na lokalnih volitvah v Berlinu. Treba si je torej drzniti prizadevati za radikalnejše rešitve za resne družbene probleme. Ko dobiš priložnost za vladanje, pa je treba pokazati tudi učinkovitost in operativnost. Zato trdim, da se je s konkretnimi rezultati za blaginjo ljudi mogoče zoperstavljati populizmu.

Pomembna pa je tudi vsesplošna solidarnost, na primer med delavci in delavkami zasebnega ter javnega sektorja …

Sindikati, tudi tisti, ki delujejo v zasebnem oziroma v pretežno zasebnem sektorju, imajo dolžnost, da ljudem jasno razložijo, v čem je pomen javnega sektorja in zakaj je za ljudi, predvsem za tiste z nizkimi dohodki, koristno, da se sedanji obseg javnih storitev financira z davki in prispevki. Če bodo ljudje to razumeli, potem bodo te finančne obremenitve tudi sprejeli. Če pa ne razumejo pomena javnega sektorja, so lahko dojemljivi za demagogijo, ki jo širi kapital, češ, a ne bi vi rajši imeli v žepu nekaj deset evrov na mesec več. A jim je treba povedati, kaj to v resnici pomeni.

Vprašanje je torej, ali želimo živeti v popolnoma podivjani družbi, v kateri bo vsak gledal samo nase in ga bodo drugi izvrgli, ko bo na primer zbolel, ostarel … Ali pa vendarle želimo živeti v družbi, v kateri lahko računamo, da bo poskrbela za nas tudi v tistih življenjskih obdobjih, ko bomo najverjetneje nemočni. Ker vemo, da se to v življenju slej ko prej zgodi vsakemu.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta intervju je bil najprej objavljen v tematski številki z naslovom Proti varčevalnim rezom in zategovanju pasu (oktober 2026) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Proti varčevalnim rezom in zategovanju pasu pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: