Interventni zakon odpravlja ločevanje javnega in zasebnega zdravstva

12. 10. 2026

Med določbami interventnega zakona je tudi več sprememb zakona o zdravstveni dejavnosti, ki jim je bilo do zdaj namenjene manj pozornosti kot kakšnim drugim. Gre pa za spremembe, ki bi znova zabrisale mejo med javnim in zasebnim zdravstvom, olajšale poslovanje koncesionarjev na račun javne mreže in obenem zmanjšale odgovornost delodajalcev za poškodbe in poklicne bolezni zaposlenih.

Predlagatelji zakona v svoji analizi stanja ne predstavijo širše presoje razmer v zdravstvu, temveč se omejijo na kritiko prejšnje vlade in trditev, da so se čakalne vrste podaljšale. Pri tem je treba upoštevati, da zdravstvena reforma še ni v veljavi dovolj dolgo, da bi se njeni učinki v celoti pokazali v praksi. Digitalizacija zdravstva denimo še ni zaživela, novela zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pa je bila v okviru socialnega dialoga sicer usklajena, a čaka na zakonodajni postopek že od maja 2025.

Čeprav so primerjave zaradi spremenjene metodologije merjenja čakalnih dob otežene, ministrstvo za zdravje opozarja, da se je rast števila čakajočih upočasnila. Med avgustom 2024 in februarjem 2025 se je število nedopustno čakajočih na prve preglede zmanjšalo za 9,7 odstotka, kar pomeni 15.400 oseb manj, na nekaterih področjih, na primer pri terapevtskih postopkih, pa se je število nedopustno čakajočih v enem letu zmanjšalo za približno 4,7 odstotka.

Trditev predlagateljev ne podpira niti časovni pregled: čakalne dobe so se opazno poslabšale že med letoma 2011 in 2023, torej že pred zadnjo reformo, Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) pa ugotavlja, da večina preteklih ukrepov ni dosegla želenega rezultata. Novela zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N), ki je uveljavila ločevanje javnega in zasebnega zdravstva, je začela veljati šele 21. maja 2025, številne njene rešitve pa imajo prehodna obdobja in se začnejo uporabljati šele letos. Sprejeti interventni zakon pa bi te spremembe odpravil, še preden bi jih v celoti uvedli.

Sklicevanje na krizo v zdravstvu, ki naj bi jo povzročilo ločevanje zasebnega in javnega zdravstva, je zato, sploh na tako pavšalni ravni, neumestno. Namesto uveljavljanja interesov zdravniškega lobija in vrnitve olajšanega prehajanja iz javnega v zasebno zdravstvo bi se zakonodajalec moral posvetiti kakovostni izvedbi že sprejete reforme ter načeti vprašanje ustrezne organiziranosti javnih zavodov, spremljanja dela in nadzora.

Kaj se spreminja?

Predlog v zakon o zdravstveni dejavnosti posega na več mestih hkrati, večina sprememb pa gre v isto smer: olajšati poslovanje koncesionarjem in zasebnikom ter razrahljati njihove obveznosti do javne zdravstvene mreže.

• Odprava omejitve razpolaganja z dobičkom: črtano je določilo, da morajo koncesionarji svojo dejavnost v okviru javne zdravstvene službe izvajati na nepridobiten način, presežek prihodkov nad odhodki pa nameniti za razvoj dejavnosti – za prostore, opremo, usposabljanje, plače ali tekoče stroške. Predlog je v celoti v nasprotju s stališči ZSSS, da se sredstva, zbrana s prispevki iz bruto plač, smejo porabiti izključno za zdravstveno varstvo zavarovancev, ne pa za dobičke ali namene zunaj zdravstvenega varstva.
• Konec enotnega sodelovanja pri 24-urnem varstvu: ukinjene so določbe, da vsi izvajalci v javni zdravstveni službi prevzemajo svoj delež zagotavljanja 24-urnega zdravstvenega varstva po enotni ceni. V praksi to pomeni, da bi koncesionarje in zasebnike razbremenili te dolžnosti – ti bi lahko opravljali le toliko dela, kolikor bi sami želeli, in po ceni, ki bi jo sami določili. Zato lahko predvidevamo, da se bodo čakalne dobe podaljšale, zdravstvene storitve v javnem sektorju pa postopoma poslabšale.
• Direktorji javnih zavodov kot izvajalci pri koncesionarjih: ukinjena je omejitev, da direktor javnega zdravstvenega zavoda ne sme hkrati biti izvajalec zdravstvene dejavnosti pri koncesionarju ali imeti soglasja za delo s krajšim delovnim časom. Po dosedanjih izkušnjah tovrstno mešanje javnega in zasebnega vodi v nižjo storilnost zdravstvenih kadrov v času, ko delajo v javnem zavodu, saj več časa in energije namenijo zasebni tržni dejavnosti.
• Širši krog izvajalcev znotraj koncesijskih programov: črtano je pravilo, da koncesijski program izvajajo le zdravstveni delavci, zaposleni pri koncesionarju (z izjemo začasnega nadomeščanja). Po novem bi bile mogoče tudi podjemne pogodbe z delavci zunaj mreže javne zdravstvene službe, kar bi dodatno prispevalo k poseganju zasebnega zdravstva v javne storitve in podaljševanju čakalnih dob.
• Konec ločevanja javnega in tržnega dela: zakon o zdravstveni dejavnosti trenutno zdravstvenim delavcem, zaposlenim v javnem zavodu, prepoveduje delo v tržni zasebni dejavnosti. Po predlogu bi ta prepoved izginila, dopolnilno delo pa bi bilo omejeno le še na osem ur tedensko nad polnim delovnim časom. Podobno se v celoti spreminja tudi 53.c člen, ki sedaj dovoljuje podjemne pogodbe javnega zavoda z zdravstvenimi delavci le za netržno dejavnost – predlog te omejitve ne omenja več. Z vidika kakovostnega in dostopnega javnega zdravstva gre za korak nazaj, saj se odpravlja prav tisto ločevanje javnega in zasebnega zdravstva, ki se je uveljavilo z zadnjo spremembo zakona o zdravstveni dejavnosti.

Brisanje meja

Sedaj zdravstveni sistem sestavljajo tri vrste izvajalcev: javni zavodi, ki nosijo pretežni del urgentnih, 24-urnih in kompleksnih storitev; koncesionarji, ki so sicer zasebniki, a del javne mreže in izvajajo pogodbeni program Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije; ter čisti zasebniki, ki brez programa ZZZS delujejo zunaj mreže in so praviloma samoplačniški. Formalna mreža bi po predlogu ostala enaka, spremenila pa bi se pravila, po katerih med temi tremi vrstami izvajalcev prehajajo kader, pogodbe in presežki – lažje in standardizirane storitve postanejo tržno zanimive, javni zavodi pa ostanejo zadolženi za dežurstva, zahtevne primere in urgence.

Poleg tega zakon ne prinaša nobenih novih določb o organizaciji in nadzoru dela – ne ločenega razporeda ur med redno zaposlitvijo in delom drugje ne beleženja, koliko, kje in v katerem časovnem oknu zdravstveni delavec dela, ne preverjanja, ali se pacienti morda preusmerjajo v lastno zasebno dejavnost, in ne merjenja, ali premik kadra dejansko izboljša dostop do zdravstva za vse. Med drugim pa je predlagan tudi ukrep, da bi se pisno soglasje delodajalca za dodatno delo štelo za pritrdilno, če direktor v 30 dneh nanj ne bi odgovoril.

Interventni zakon je škodljiv

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je za zdravstvene storitve v letu 2025 namenil 3,954 milijarde evrov, kar znaša 1855 evrov na prebivalca; 86 odstotkov tega denarja je šlo javnim zavodom, največ zanj pa je bilo porabljenega za bolnišnično in specialistično zdravljenje. Po oceni ZZZS bi interventni zakon zdravstveni blagajni odvzel približno 113 milijonov evrov letno, hkrati pa ne bi ustvaril niti enega novega zdravnika, dodatne delovne ure ali dodatnega denarja za zdravstvo.

Sprostitev dela zdravnikov pri zasebnikih bi jim po predlogu omogočila do osem ur dela na teden pri drugem izvajalcu – a ura, porabljena drugje, hkrati pomeni, da ni porabljena v javnem zavodu. Izkušnje zadnjih let kažejo, da je prav možnost dela zdravnikov izven javnih zavodov povečala čakalne dobe; odprava omejitev opravljanja dela pri zasebnikih zato ne bo prinesla njihovega skrajšanja, temveč kvečjemu obratno.

Korak nazaj

Skupni imenovalec vseh opisanih sprememb – odprave omejitve dobička za koncesionarje, ukinjanja obveznosti enotnega sodelovanja pri 24-urnem varstvu, sproščanja tržnega dela zdravnikov iz javnih zavodov – je ponovno zabrisovanje meje med javnim in zasebnim zdravstvom, ki smo jo šele pred kratkim natančneje določili. Namesto da bi zakonodajalec dal reformi čas, da pokaže učinke, in se posvetil resničnim težavam sistema – organizaciji dela, nadzoru in odpravljanju nepotrebnih storitev – zakon pomeni velik korak nazaj.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v tematski številki z naslovom Interventni zakon za razkroj Slovenije – miti in resnice (september 2026) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Interventni zakon za razkroj Slovenije – miti in resnice pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: