Proti interventnemu zakonu: Zakaj nižja stopnja DDV še ne pomeni tudi nižjih cen

12. 10. 2026

Interventni zakon prinaša nižjo stopnjo davka na dodano vrednost (DDV) za izbrana živila in začasno tudi za energente, točneje za električno energijo, zemeljski plin, daljinsko ogrevanje in les za kurjavo. Na prvi pogled gre za ukrepa, ki bi morala razbremeniti gospodinjstva oziroma ljudi na splošno. Toda zakon obenem ne vsebuje nobenega mehanizma, ki bi zagotovil, da bo razlika v davku dejansko pristala pri potrošniku in ne v maržah trgovcev.

Tako je med drugim predlagano znižanje stopnje DDV za izbrana živila z 9,5 na 5 odstotkov, ob tem pa se poraja vprašanje, kolikšen bo izpad za državni proračun; hkrati v predlogu ni nobenega ukrepa, s katerim bi odgovorni zagotovili, da korist od nižje stopnje ne bo pristala pri trgovcih. Tako ni zagotovila, da se bodo cene za potrošnika dejansko znižale – če pa bi se že, bi jih v nekaj letih znova dohitela inflacija. Če je namen ukrepa zaščititi potrošnika, je torej neučinkovit oziroma pomanjkljiv.

Znižana stopnja pri tem ne bi veljala za vso hrano, temveč zgolj za izdelke, ki jih zakon izrecno našteva:

• Na seznamu za znižanje na pet odstotkov so: pšenična moka, kruh in testenine; mleko, jogurt, poltrdi polmastni siri, maslo in jajca; mesa (govedina, svinjina, piščanec); sveže sadje in zelenjava, sončnično olje in beli sladkor; živila za posebne zdravstvene, presnovne ali fiziološke potrebe ter semena, sadike in gnojila.
• Na seznamu pa ni: riža in rib, oljčnega in drugega olja, drugih sirov, pripravljenih jedi ter mešanih in predelanih izdelkov.

Za nakup v vrednosti 100 evrov izbranih živil to pomeni največ 4,11 evra nižjo končno ceno – in še to le, če trgovec nižji DDV v celoti prenese v ceno:

Ravnanje trgovca	Cena za 100 evrov izbranih živil	Prihranek kupca
V celoti prenese znižanje v ceno	95,89 evra	4,11 evra
Prenese polovico znižanja	97,95 evra	2,05 evra
Ohrani enako ceno	100,00 evra	0,00 evra

 

Pri običajnem nakupu, kjer je do znižane stopnje upravičena približno polovica košarice, to pomeni naslednje: pri nakupu za 50 evrov približno evro manj, na mesečni ravni pa okoli tri evre prihranka. Seveda pa le v najugodnejšem scenariju.

Edini pravi »interventni« ukrep, a brez varovalke

Za obdobje od 1. julija 2026 do 31. marca 2027 pa je predlagan nižji DDV (9,5 namesto 22 odstotkov) za električno energijo, zemeljski plin, daljinsko ogrevanje in les za kurjavo. To je edini ukrep v zakonu, ki bi ga sploh lahko označili za interventnega, saj je začasen in zasnovan kot odgovor na cenovni šok pri energentih. Ukrep sicer ne velja samodejno – uporabi se lahko le na podlagi posebne odločitve vlade. Uporabiti ga je mogoče samo enkrat, za največ devet mesecev, po izteku obdobja se stopnja samodejno vrne na 22 odstotkov, brez posebne varovalke za ceno.

Tako kot pri znižani stopnji DDV na živila tudi tu manjka mehanizem, s katerim bi zagotovili, da se znižanje DDV ne prelije v dobičke dobaviteljev, temveč dejansko zavaruje potrošnike. Za 100 evrov porabljenih energentov to pomeni največ 10,25 evra nižjo ceno, vendar spet le, če dobavitelj znižanje v celoti prenese naprej.

Druga pomanjkljivost ukrepa je to, da ni ciljan. Predlagatelj sicer navaja, da želi z njim pomagati predvsem najranljivejšim, torej ljudem z najnižjimi dohodki, a to v besedilu zakona nikjer ni točno določeno.

Ukrep zato ni solidaren: enako bodo od njega imeli tudi tisti z visokimi dohodki, ki jih podražitve energentov relativno manj prizadenejo. Ker gre za splošen in ne ciljan ukrep, bo proračun v enaki meri subvencioniral prav vse prebivalce, medtem ko bi ciljan ukrep ob enakem strošku za proračun lahko bistveno bolj pomagal tistim, ki tovrstno pomoč najbolj potrebujejo. Ukrep enako obravnava osebe, ki so v bistveno neenakem položaju: za gospodinjstvo z nizkimi dohodki predstavljajo živila velik delež mesečnih izdatkov, za premožnejša gospodinjstva pa razmeroma majhnega. Učinek za posameznega potrošnika je zato minoren, hkrati pa ukrep zmanjšuje prilive v proračun, iz katerega se financirajo tudi ciljane oblike pomoči.

Hrvaška kot opomin

Pri tem je poveden primer sosednje Hrvaške, kjer za nekatere osnovne življenjske potrebščine sicer velja nižji DDV, a se cene zanje v zadnjem obdobju kljub temu niso znižale oziroma so, nasprotno, precej narasle. Izkušnja kaže, da nižja davčna stopnja sama po sebi ne zagotavlja nižje cene določenega živila, če v zakonu ni mehanizma, ki bi trgovce k temu zavezal.

Izpad prihodkov je nedvoumen, koristi pa nejasne

Znižanje DDV na izbrana živila naj bi proračun stalo do 100 milijonov evrov na leto. Če bi vlada aktivirala tudi ukrep za energente in ga izkoristila v celotnem devetmesečnem obdobju, bi to pomenilo dodatnih približno 130 milijonov evrov izpada. Edini gotov rezultat obeh ukrepov je torej izpad davčnih prihodkov v proračunu. Nižja cena za potrošnika pa ni zagotovljena, saj je v celoti odvisna od tega, ali in koliko davčne razlike trgovci in dobavitelji energentov prenesejo v končne cene.

Še tistih nekaj ukrepov iz zakona, ki bi jih dejansko lahko označili za interventne, torej ne seže dovolj daleč, da bi od njih običajni ljudje veliko imeli. Namesto splošnega in negotovega znižanja DDV bi ciljana pomoč gospodinjstvom z nizkimi dohodki ob podobnem strošku za proračun prinesla bistveno več.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta zapis je bil najprej objavljen v tematski številki z naslovom Interventni zakon za razkroj Slovenije – miti in resnice (september 2026) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Interventni zakon za razkroj Slovenije – miti in resnice pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: