Odgovor poiščimo skupaj! – Javno pismo SDPZ

20. 3. 2019

Vzrok večine nesreč, v katerih so udeleženi vozniki tovornjakov, je nepazljivost, utrujenost, stres, bolezen. Kako pride do tega, da voznik nenadoma trči v vozilo pred njim, v steber mostu, v ogrodje tunela? Kako neskončno utrujen, izčrpan, bolan mora biti?

Določene novice so take vrste, da šokirajo in pretresejo. Prisilijo nas, da se ustavimo in pomislimo na življenjske zgodbe, ki se skrivajo za njimi. Obstajajo pa tudi novice, ki so že tako pogoste, da se nanje sploh ne odzovemo normalno. Na primer, ali ste opazili, da se zadnje dni in mesece v novicah ponavljajo zgodbe o voznikih tovornjaka, ki umirajo na cesti? Morda ste ob branju pomislili na nevšečnosti, ki nastanejo zaradi dolgih ur zastojev in dolgih kilometrov kolon. Gotovo pa veliko od vas ni pomislilo na voznike tovornjakov, ki so v teh nesrečah izgubili življenje in na njihove družine, katerih življenje se je v trenutku spremenilo za vekomaj.

Težaško delo

Zaposleni v cestnem tovornem prometu nam omogočajo življenje, kot ga poznamo. Dostavljajo nam dobrine, ki jih potrebujemo in ki si jih želimo. Pri tem pa vozniki tovornjakov pogosto delajo v razmerah, ki niso vredne človeka. Si predstavljate pretežni del svojega življenja preživeti v kabini tovornjaka? Tam jesti, spati, delati in še kaj? Vsakodnevno v našem sindikatu spremljamo zgodbe ljudi, ki vozijo po 60 ur skupaj, ki po dva dni ne gredo niti jest. V trenutku, ko ustavi, že dobi klic svojega »gazde«, zakaj ne dela, češ da bo plačal kazen, če ne pripelje pravočasno. Vozniki delajo z dvema karticama (kar omogoča zlorabo pravil o obveznih počitkih in odmorih), prisiljeni so k nespoštovanju pravil glede upravljanja tahografov, pristajajo na plačilo na kilometer (kar pomeni, da nosijo riziko zastojev, čakanj na trajektih, mejah, pri razkladanjih …), obvezne počitke opravijo v kabini nekje na drugem koncu Evrope, ves čas pa jih preko GPS spremlja delodajalec, ki ima do delavca vse prej kot spoštljiv odnos …

V dejavnosti kopenskega prometa in cevovodnega transporta je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) zaposlenih 28 857 ljudi. Ti opravijo tisoče milijonov kilometrov in prepeljejo desetine milijonov ton  blaga. Pri tem, po podatkih Sursa, prejmejo plačo, ki je daleč pod slovenskim povprečjem in znaša med 800 in 900 evrov neto. Seveda je splošno znano, da se voznikom ponuja plačilo na kilometer, nato pa se računovodsko plačilo pretvori v minimalno plačo in dnevnice. Na zunaj je vse lepo in prav, izgublja pa zaposleni, ki ne bo prejemal človeka vredne pokojnine in nadomestila za bolniško, izgublja država, ki ne prejme prispevkov, in na koncu vsi mi. Zakaj? Da delodajalci lažje bogatijo? Komu v tej državi je to v interesu?

Treba je storiti veliko več

Na Sindikatu delavcev prometa in zvez (SDPZ) v okviru Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) rešujemo usode posameznikov. Vlagamo tožbe, prijavljamo kršitve inšpekciji, opozarjamo delodajalce … toda, treba je storiti veliko več!

Nujno je vprašati državo, ali ima interes, da se v panogi zopet vzpostavi red!

Nujno je vprašati delodajalce, ali imajo vest služiti na račun življenj in zdravja voznikov!

In nujno je vprašati delodajalska združenja, ali čutijo odgovornost za nastale razmere.

Več kot petnajst let mineva, odkar panoge ne ureja več kolektivna pogodba, ki je urejala vsaj minimalne standarde: plačo, delovni čas, dodatke, dopust, jubilejne nagrade, delovanje sindikata in še kaj. Dejstvo je, da od takrat urejenost panoge drastično pada. Dejstvo je tudi, da donosnost dejavnosti raste. Žal donos, kot še marsikje drugje, raste na račun poštenega plačila za delo. Bomo dopustili, da tudi na račun življenj voznikov?

Da bomo lahko brez skrbi sedli za volan

Kot velikokrat prej, ponovno pozivamo delodajalska združenja, da dvignejo pogled od finančnih rezultatov in pogledajo dejansko stanje. Vozniki tovornjakov so v tem trenutku najbolj iskan profil zaposlenega v Sloveniji. Upam si trditi, da predvsem zaradi pogojev dela. Kaj boste delodajalci storili? Si bomo skupaj prizadevali za boljše in bolj zdrave delovne pogoje zaposlenih in višje plače? Ali boste nadaljevali naraščajoči trend zaposlovanja delavcev, ki prihajajo k nam s trebuhom za kruhom? Za katere veste, da so pripravljeni delati čez vse meje, da zaslužijo za svojo družino. In ki bi jih radi z delovnimi dovoljenji in s pogodbenimi kaznimi prisilili, da ostanejo pri vas, četudi jim ne omogočate dostojnih razmer. Če želite dobro panogi in odličnosti svojega poslovanja, pri sebi veste, da to ni pravi odgovor.

Odgovor poiščimo skupaj, v socialnem dialogu. Da ohranimo spoštovanje zaposlenih in kakovost opravljenih storitev. Pa bo življenje vseh nas boljše. In bolj brez skrbi bomo sedli za volan.

Saška Kiara Kumer, generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije

*Javno pismo smo prevzeli s spletne strani SDPZ, objavljeno pa bo tudi v naslednji številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, ki izide ta teden.