Medgeneracijska solidarnost in starizem

V tokratnem prispevku o dolgoživi družbi se lotevamo razmerij med generacijami v družbi, s poudarkom na delovnih okoljih. Medgeneracijska solidarnost in starizem sta pravzaprav dva pola enega pojava, tj. odnosov v družbi. Gre na eni strani za pozitiven in na drugi za negativen odnos drug do drugega, za sodelovanje na eni strani in diskriminacijo na podlagi starosti na drugi strani. Predsodki na podlagi starosti prizadenejo tako mlade kot starejše, zato je ključnega pomena graditi skupnost medgeneracijskega spoštovanja. Zavzeti širši pogled na družbo, v kateri starost ni ovira, ampak še ena osebna okoliščina.

O uspešnih praksah mentorstva in prenosa znanja med generacijami smo že pisali in najbrž ni več treba izgubljati veliko prostora zanj. Gre predvsem za različne mentorske sheme, za prenos znanj in veščin, za sodelovanje in prehode, na eni strani v delovno okolje in na drugi iz njega.

Najprej pa je treba videti, kako zares razumemo tovrstne odnose.

Kaj je starizem?

Problematičen je zlasti tako imenovani starizem, ki ga v slovenskem jeziku pogosto enačimo z odnosom do starejših, v bistvu pa gre za pojav, ko nekoga drugače, pogosto neprimerno obravnavamo in diskriminiramo zaradi starosti, in to ne glede na to, ali je ta oseba starejša ali mlajša. Do zmede zlasti prihaja, ker je beseda starizem domači izraz za angleški ageism, kjer pa ageizem ne pomeni le odnosa do starejših. Za potrebe tega prispevka bomo tako izraz starizem uporabili za odnos do starejših, mladizem pa za odnos do mladih in oba označili za neprimerno ravnanje oziroma diskriminacijo.

Starizma »ne smemo iskati le v očitno žaljivih izjavah ali diskriminatornih dejanjih, temveč tudi v tem, kako razmišljamo, čutimo in ravnamo v odnosu do starosti in staranja«, so zapisali avtorji najnovejšega priročnika Nacionalnega inštituta za javno zdravje Pogovarjamo se o starizmu; dostopen je brezplačno na njihovi spletni strani in je nastal v okviru nacionalnega programa duševnega zdravja, imenovanega Mira. Od tam tudi povzemamo večino raziskav in analiz.

Kako razumemo solidarnost? 

Kar takoj naj razčistimo tudi pomen izraza solidarnost. Ta je v sindikalizmu osrednja vrednota in točka boja za skupno dobro socialne države ter pomeni upoštevanje različnih vidikov in podporo med ljudmi, s katero se gradi trdnost. Solidarni smo drug do drugega, ko si pomagamo in skrbimo drug za drugega, s čimer gradimo skupnost, v kateri vsak od nas lahko računa na solidarnost drugih. Na tem sistemskem pristopu temeljijo socialna država in naše socialne pravice. Solidarnosti zato ne smemo enačiti z dobrodelnostjo, ki je občasna in prostovoljna izbira. Solidarnost je temelj gradnje trdne skupnosti.

Povezovanje je temelj

Ko povežemo zgodbi starizma in solidarnosti, to ponuja razmislek o lastnih predstavah, odnosih in ravnanju, povezanih s starostjo, ne glede na to, kakšno število let življenja to pomeni. Staranje je namreč življenje; in to, da se nekdo stara, pomeni, da ima za to možnosti in priložnosti, kar pa ni samoumevno. V Svetovni zdravstveni organizaciji so, ker smo v Evropi na splošno kot družba vse starejši, pripravili regionalno strategijo staranja. Ta vključuje področja preventive skozi cel življenjski potek, oblikovanja okolij, prijaznih vsem starostim, spreminjanja sistema nege oziroma oskrbe, pa tudi spoprijemanja s pojavom starizma in težav, ki jih ta prinaša.

V kapitalistični družbi, ki malikuje storilnost, produktivnost ter s tem goji kult uspešnosti, mladosti, tudi lepote, se strah pred staranjem, minevanjem in smrtjo nemalokrat izrazi v starizmu. Ta se kaže v razmišljanju kot stereotipi, v čustvovanju kot predsodki ter v vedenju kot diskriminacija. Če na kateremkoli področju, tudi pri starosti, negujemo in dopustimo takšne pojave, ti škodijo tako telesnemu kot duševnemu zdravju posameznic in posameznikov; nemalokrat pa v družbi zaradi tega naraščajo tudi drugi stereotipi, predsodki in diskriminacije, recimo glede na spol, raso, narodnost, delazmožnost ipd.

Zgovorni podatki

Podatki zaznavajo slabšalna stališča, čustva in ravnanja do drugih ljudi zaradi starosti pri vsaki drugi osebi, pogosteje pri moških, mlajših osebah, nižje izobraženih in tistih, ki se panično bojijo smrti. Analize iz leta 2025 ocenjujejo, da v svetovnem merilu nastaja zaradi starizma na leto približno 46 milijard evrov škode.

Škodljivost starizma

Raziskave kažejo, da starizem pričakovano življenjsko dobo skrajšuje v povprečju za sedem let, verjetnost prezgodnje smrti pa je v naslednjih šestih letih za petino višja. Starizem namreč vpliva na splošno zdravstveno stanje osebe, pa tudi upočasni okrevanje po poškodbah skoraj za polovico. Zaradi soočanja s starizmom se osebe pogosteje vedejo tvegano, se nezdravo prehranjujejo, neredno jemljejo predpisana zdravila, popijejo več alkohola in več kadijo.

Nevidnost starejših

Nevidnost je sicer pogosta značilnost višje starosti. O starejših ne smemo govoriti le kot o ljudeh, ki potrebujejo oskrbo in so nemočni, krhki, ampak o ljudeh, ki imajo univerzalne človekove pravice. Ko je človek starejši, ob tem pa ima še kako drugo ranljivost (manjšina, invalidnost, bolezen, spolna identiteta, vdovstvo …), se nemalokrat sooča z revščino. Te specifične probleme je treba narediti vidne. Nujna so prizadevanja za mednarodno konvencijo za starejše.

Več je zaradi starizma tudi depresije, tesnobe, samomorilnih misli, zmanjšanja kognitivnih sposobnosti, izključevanja iz družbe (tudi digitalnega), kar povečuje osamljenost in slabša kakovost življenja. Vse to prispeva tudi h kratenju človekovih pravic, še posebej pravice do enake obravnave, dostojnega življenja, samoodločanja in avtonomije, pa tudi pravice do zdravstvene oskrbe. Starejši namreč nemalokrat doživljajo tudi mnenje, da so »prestari« za določeno obliko zdravljenja.

Prepoznajmo starizem in ga preprečimo

Bi se vam zdelo nekaj »običajnega«, da je starejša oseba  manj aktivna, maj samostojna in manj družabna? Ste kdaj pomislili, da je tako zaradi starizma, s katerim se lahko srečuje? Žal so zgodbe lahko tudi precej zgovorne in usodne, kot je recimo ta, da se za nekoga »ne splača« več potruditi, ker je že »star«. Starizma ni tako malo niti v takšnih sistemih, ki bi morali graditi na sočutju in sodelovanju, na primer v zdravstvu (pozne diagnoze, slabši zdravstveni izidi, podcenjevanje simptomov in manj agresivno zdravljenje) in skrbstvu (nasilje nad starejšimi), še več pa ga je pri zaposlovanju.

Prepoznamo starizme?

Diskriminatorni dogodki, s katerimi se nekdo srečuje zaradi svoje starosti, imajo lahko več obrazov. Lahko so recimo na prvi pogled videti tudi kot čisto »nedolžne« šale. Starejše osebe pa pogosto poročajo o ignoranci oziroma neupoštevanju njihovega mnenja, žaljivkah, pomanjkanju spoštovanja, pokroviteljstvu, slabši obravnavi, tudi o tem, da drugi domnevajo, da so naglušni, da slabše vidijo in da niso dovolj zavzeti za nekaj. Ni malo niti pripomb na račun starejših oseb, da ne ravnajo in ne živijo »letom primerno«, karkoli že to je.

Starejši nemalokrat ne morejo dobiti služb, ker zanje veljajo negativni stereotipi, da so neprožni, tehnološko manj podkovani, počasni, neproduktivni. Na delovnih mestih pa se starejši pogosto počutijo prikrajšani prav zaradi dostopa do usposabljanja in izobraževanja ter pri napredovanju. Starejšim delavkam in delavcem se pripisuje tudi manjša možnost okrevanja po bolezni ali poškodbi. To vpliva tako na njihovo vrnitev na delovno mesto kot na sam proces zdravljenja in rehabilitacije.

Tveganja zaradi umetne inteligence

Že večkrat je bilo dokazano, kar potrjujejo tudi v Svetovni zdravstveni organizaciji, da so obstoječi umetnointeligenčni podatkovni sistemi konservativni, torej da ohranjajo razmere in razmerja v družbi, kar velja tudi za starizem. Poleg tega pa lahko avtomatiziranost umetne inteligence vpliva na zmanjševanje medgeneracijskih stikov, ovire starejših do dostopanja do raznih sistemov pa še poglobi in ustvarja več nujne podpore in pomoči. Neustrezna uporaba umetne inteligence tako lahko škoduje pravicam starejših in jih izključuje.

Preventiva je ključ

Kot vsak negativen pojav in tveganje je tudi starizem bolje preprečevati kot pa odpravljati njegove škodljive posledice. Najbolj osnovna raven v družbi za to je zakonodaja, ki naj ne le prepoveduje tovrstno ravnanje, ampak tudi vključuje sprejemanje ukrepov in spremljanje stanja na vseh ravneh – to naj vključuje tudi možnosti vlaganja tožb zaradi diskriminacije zaradi starosti.

Zelo pomembno je tudi izobraževanje o tematiki staranja in medgeneracijskem sodelovanju, tudi o uporabi jezika v zvezi s starostmi. Ključ je v ozaveščanju na vseh ravneh šolstva, pomembno vlogo pa lahko odigrajo tudi mediji, ki pa danes pogosto počnejo ravno obratno in škodljive stereotipe le še utrjujejo, ko starejše prikazujejo kot žalostne, osamljene in krhke, tehnološko slabo pismene. To ne ustreza resničnosti, ki je veliko bolj pisana.

Kdo so starejši?     

Meje med starejšo in mlajšo populacijo se s spremembami v družbi spreminjajo. Pri nas zakonodaja mejo za starejše ponekod postavlja že pri 55 letih, drugod pa pri 65, z novo pokojninsko reformo smo prišli tudi že do številke 67.

Največji učinek pa ima prav ustrezno medgeneracijsko sodelovanje na več področjih v družbi. To pozitivno vpliva ne le na odnos do starejših, ampak tudi do mladih. Takšnih programov je v zadnjem času vse več, saj je tudi potreb zaradi starajoče se družbe veliko. V Sloveniji recimo nemalokrat otroci iz vrtca obiskujejo starejše v domovih za ostarele, na Portugalskem živi program, pri katerem študenti v zameno za nastanitev poskrbijo za manj osamljenosti starejših ipd. Pomembno pa je tudi, da v delovnih, lokalnih in družinskih okoljih vsi negujemo sodelovanje med generacijami, se spoznavamo med seboj in sodelujemo.

Starizem, s katerim se tako mladi kot starejši srečujemo v delovnih okoljih, je mogoče preprečevati s številnimi ukrepi, ki preprečujejo slabšo obravnavo ljudi na obeh polih starostne lestvice – starejši so obravnavani kot manj produktivni in manj prožni, mlajši pa kot neizkušeni in s tem manj sposobni samostojno odločati in ravnati.

O čem govorimo?

Pomembno je torej tudi, kako govorimo o medgeneracijskem sodelovanju, kako se izražamo o starejših in mlajših osebah in kako se izognemo starizmu v komunikaciji.

Spremembe v svetu dela

Delovna sila se stara, pokojninski sistem zapoveduje dopolnitev določenih starostnih pogojev, hkrati pa se mladi šolajo vse dalj časa in se posledično pogosto zaposlujejo kasneje, kot so se generacije pred njimi. S pomanjkanjem kadrov se tudi pri nas brišejo predsodki do starejših delavk in delavcev. Čeprav je ponekod še ukoreninjena miselnost, da se v delavke in delavce, ki so starejši od 50 let, ne splača več vlagati, pa tudi, da takšnih ni pametno zaposliti, vse več delodajalcev spoznava prednost tega, da starejše delavke in delavce zadržijo čim dlje oziroma jih pridobijo v svoje kolektive, saj s tem obdržijo njihove izkušnje in ohranijo lojalnost; starejši zaposleni so namreč lahko tudi dobri mentorji. So pa zato, da obdržijo starejše, delodajalci primorani storiti še korak več ter delovna okolja in procese prilagoditi prav njim, da bodo ohranili varnost in zdravje. S tem se ne bo izgubljal velik del potenciala gospodarskega razvoja, na kar opozarjajo tudi pri Svetovni banki.

Eden od pomembnih nasvetov je izogibanje posploševanju. Niti starejši niti mladi niso homogena skupina, za katero bi veljale neke posplošene enake lastnosti, kot je recimo tista, da naj bi bili starejši krhki, ranljivi in odvisni, mladi pa vihravi, neodgovorni in nezanesljivi. Pomembno pri tem je zlasti, kakšne izraze uporabljamo tudi javno; neprimerno je recimo ustrahovanje družbe s tem, da se ta stara, in govoriti npr. o »srebrnem cunamiju« ali »demografskem prepadu«. Jezik naj bo objektiven, nevtralen in ne grozeč; to, da se družba stara, samo pomeni, da živimo dlje, kar je dosežek in ne grožnja. Izogibajmo se tudi uporabi zaimkov, ki ločujejo, kot so »mi« in »oni«, ki lahko še poglabljajo razliko med generacijami.

Mladizem

Diskriminacija glede na starost najbolj prizadene tiste na obeh robovih starostnega spektra, mlajše in starejše. A v povezavi z mladimi je manj raziskana. Kot je pokazala nedavna študentska raziskava na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, mladi menijo, da so premalo spoštovani, in tudi za starejše menijo, da si zaslužijo več spoštovanja. Mladi so sporočali tudi, da so deležni več negativne kot pozitivne diskriminacije. Še največ so je zaznali v sferi dela, in to izjemno več kot drugod. Tam se jim zdi najbolj problematična. Izvajale so jo zlasti osebe srednjih let in tiste, ki so strukturno na višji ravni. Med glavnimi oblikami diskriminacije je bilo izkoriščanje, tudi zaradi stereotipov o vitalnosti mladih.

Zanimivo je, da se mladi z mladizmom srečujejo tudi v zdravstvu, zaradi podcenjevanja njihovih skrbi za zdravje, pa v športu, kjer je podcenjevanje nenehno, obravnava pa neresna.

Opazili so, da se starostna diskriminacija povezuje tudi z drugimi oblikami diskriminacije, recimo zelo tudi po spolu, tako da je včasih težko jasno, za katero diskriminacijo gre.

Zaznali so tudi pozitivno diskriminacijo, recimo strukturne prednosti, kot so bonitete v javnem prevozu. Izpostavljali so med drugim, da so imeli boljše možnosti zaposlitve, ampak občutki ob tem so bili pogosto negativni, počutili so se manjvredne. Pri tem je šlo za pričakovanja vitalnosti, višje tehnološke usposobljenosti ipd.

Mladi so pogosto žrtev izkoriščanja preko veriženja pogodb o zaposlitvi, študentskega dela, izvajanja prakse in pripravništva in podobno. Mnogi so prisiljeni v samozaposlovanje in prekarnost.

Med rešitvami so mladi v omenjeni raziskavi zlasti izpostavljali medgeneracijsko povezovanje in izobraževanje ter se niso izogibali individualni odgovornosti.

Za konec

Proti škodljivemu starizmu se borimo ravno s sodelovanjem generacij. Pogosti (strpni) medgeneracijski stiki, ustrezna vzgoja in izobraževanje, ozaveščanje in spodbujanje konstruktivnih odnosov so zaščitni dejavniki pred škodljivim starizmom. S tem je bolje vsem nam kot posameznicam in posameznikom, bolj vključujoča je tako tudi družba in delo v delovnih kolektivih je bolj kolegialno in nedvomno tudi bolj produktivno in prijetno.

Mojca Matoz