Srednja generacija pod pritiskom

Srednja generacija ljudi, ki hkrati skrbi za otroke in starejše starše, je pogosto razpeta med delom in zasebnim življenjem. Njen vsakdan močno zaznamuje usklajevanje dela, torej lastnih delovnih obveznosti, ter skrbi za otroke in starejše. Pa ima dovolj sistemske podpore in razumevanja? O čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o tako imenovani sendvič generaciji?

Zjutraj je treba v vrtec ali šolo odpeljati otroka, med odmorom v službi je nujno poklicati ostarelega starša in preveriti, ali je vzel zdravila, popoldne je treba z njim po različnih opravkih, potem je na vrsti pomoč otrokom pri domači nalogi, vmes pa se kopičijo različne službene obveznosti in denimo neodgovorjena elektronska sporočila … Utrinek iz (hipotetičnega) vsakdana pripadnika oziroma pripadnice sendvič generacije.

Izraz, poenostavljeno povedano, opisuje ljudi, običajno med okvirno 35, 40 in 60, 65 leti, ujete med skrbjo za manjše ali še odraščajoče otroke na eni strani in za ostarele starše na drugi, ob tem pa seveda normalno hodijo na delo oziroma v službo.

Pojav ni popolnoma nov, je pa z vedno bolj dolgoživo družbo, s poznejšim odločanjem mladih za naraščaj, podaljševanjem delovne aktivnosti, z vse večjimi potrebami po oskrbi starejših, ki najpogosteje ostajajo doma oziroma pod okriljem družine, vse bolj pogost in za marsikoga tudi pereč in naporen. A v nobenem primeru ne gre za nekakšno osebno težavo oziroma zadevo nekaj posameznikov ali posameznic, temveč za širše družbeno vprašanje usklajevanja dela, zasebnosti, družinskega življenja in skrbi za bližnje.

Koliko nas je stisnjenih »v sendviču«?

Sociologinja in raziskovalka Ana Jagodic je v okviru doktorske disertacije z naslovom Večgeneracijsko skrbstveno delo srednje generacije, ki jo je leta 2024 zagovarjala na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, analizirala podatke – za Slovenijo – modula Družina in spreminjanje spolnih vlog mednarodnega družboslovnega raziskovalnega programa (ISSP – International Social Survey Programme), izvedenega v letu 2022. Med drugim je ugotovila, da delež oseb srednje generacije, ki dnevno zagotavlja pomoč ali skrb otrokom ter starejšim družinskim članom, ki živijo v njihovem ali kakšnem drugem gospodinjstvu, znaša 8,3 odstotka. Med osebami srednje generacije, ki dnevno zagotavljajo skrb otrokom in starejšim družinskim članom, je največ oseb v starosti od 31 do 45 let (37,3 odstotka) ter od 46 do 60 let (28,9 odstotka). Med populacijo starosti do 30 let je tistih, ki dnevno zagotavljajo skrb otrokom in starejšim družinskim članom, 7,7 odstotka. Med tistimi v starosti od 46 do 60 let jih 9,6 odstotka dnevno zagotavlja skrb otrokom in starejšim družinskim članom, med osebami, starimi 61 let ali več, pa je takih 4,3 odstotka.

Zbrani podatki ne pokažejo večjih razlik med spoloma glede pogostosti dnevne vpetosti v skrb za obe generaciji – 8,1 odstotka moških v primerjavi z 8,4 odstotka žensk –, kar kaže, da so del sendvič generacije danes tudi moški, čeprav velja (to kažejo tudi druge raziskave), da v povprečju ženske opravijo več tovrstnega skrbstvenega dela. Razlika pa se pokaže pri obsegu opravljenega dela: osebe, ki dnevno zagotavljajo oskrbo otrokom in starejšim družinskim članom, ter osebe, ki dnevno zagotavljajo oskrbo samo otrokom, tem aktivnostim v povprečju namenijo skoraj dvakrat toliko časa tedensko kot osebe, ki oskrbo zagotavljajo samo starejšim družinskim članom (25,0 ure in 26,2 ure tedensko v primerjavi s 13,4 ure tedensko). Znotraj gospodinjstev pa ostaja izrazita spolna zaznamovanost: moški v povprečju namenijo več ur plačanemu delu, ženske pa precej več neplačanemu, gospodinjskemu in skrbstvenemu delu, tudi znotraj skupine sendvič generacije.

Izčrpavajoče nevidno delo

Skrbstveno delo si je mogoče predstavljati na več načinov, denimo kot vrsto praktičnih opravil, kot je prevoz otrok na različne aktivnosti, kuhanje, pospravljanje ipd., a je tako delo le ena plat medalje. Zelo obremenjujoče je tudi tako imenovano kognitivno delo, ki ves čas terja veliko pozornosti in odgovornosti – nenehno spremljanje in predvidevanje potreb otrok in starejših, usklajevanje urnikov, komuniciranje z različnimi podpornimi službami, nenehno iskanje različnih informacij in podobno. Ob vsem tem pa je prisotno še čustveno delo, ki prav tako poteka bolj ali manj neprenehoma, gre za prepoznavanje in uravnavanje lastnih čustev in čustev tistih, za katere skrbimo.

Obdobja najhujše obremenjenosti pri opisanem skrbstvenem delu prinašajo hude stiske, ki ljudi marsikdaj priženejo na rob zmogljivosti. Tako ni čudno, da posamezni pripadniki sendvič generacije kot strategijo za usklajevanje vseh vlog in nalog med drugim omenjajo nekakšno »metodo triaže«, ko vedno znova presojajo, katere potrebe, njihovih otrok, staršev, službe ipd., zahtevajo takojšnjo pozornost in angažma ter katere lahko nekoliko počakajo.

Prav postavljanje meja se pri tem kaže kot ena ključnih veščin. Kot sta pred časom v pogovoru za spletni portal N1 opozorila družinska psihoterapevtka Marija Marenk in sociolog Igor Škamperle, mnogi odrasli, ki so del sendvič generacije, nosijo globoko ponotranjen občutek dolžnosti do staršev, zato jim je pri tem težko postaviti mejo, tudi ko so že dodobra izčrpani. V takih primerih je nujen odkrit pogovor, v katerem morajo otroci staršem odkrito povedati, kdaj, kako, kje lahko pomagajo in kje ne, hkrati pa jim jasno pokazati, da jih imajo kljub temu radi. Igor Škamperle po drugi strani poudarja, da so današnji starejši v primerjavi s prejšnjimi generacijami pogosto manj pripravljeni »popustiti« mlajšim oziroma so do njih bolj zahtevni kot nekoč, kar lahko še dodatno poglobi pritisk na tiste, ki zanje skrbijo. Dandanašnje starejše generacije se v primerjavi s preteklimi tudi težje sprijaznijo s staranjem in umaknejo mlajšim, kar so včasih spontano storile, ocenjujeta Marenk in Škamperle.

Subjektivno doživljanje

Posledice takšnih napetosti so jasne: utrujenost, telesna in čustvena izčrpanost vseh vrst, pa tudi nesoglasja v medosebnih odnosih, denimo z drugimi družinskimi člani, s partnerjem, s sorojenci, s katerimi si človek na primer deli skrb za starše, ali celo z lastnimi otroki, ki so v obdobju naše intenzivne obremenjenosti pogosto deležni manj pozornosti in skrbi. Vseeno velja, da je doživljanje različnih obremenitev in obveznosti, povezanih s skrbstvenim delom, zelo subjektivno in je v veliki meri odvisno od kakovosti odnosa z osebo, za katero skrbimo. Kjer prevladujeta naklonjenost in medsebojno spoštovanje, lahko vpleteni skrbstveno delo pogosteje razumejo tudi kot izraz ljubezni in naklonjenosti, ki jim lahko kljub vsemu »napolni baterije«. Kjer pa so medsebojni odnosi tako ali drugače obremenjeni oziroma konfliktni, pa lahko osebe enako delo doživljajo popolnoma drugače, in sicer kot veliko breme.

Čaka nas še veliko dela

Prav na področju usklajevanja dela in zasebnosti je mogoče za sendvič generacijo narediti marsikaj, in sicer na različnih ravneh. Raziskovalki z Mirovnega inštituta Živa Humer in Mojca Frelih sta denimo pred časom v pogovoru za Delavsko enotnost opozorili, da je vloga delodajalcev pri usklajevanju dela in zasebnega življenja v Sloveniji pogosto podcenjena, saj sta v ospredju predvsem država z zakonodajo in neformalna mreža svojcev osebe, ki potrebuje skrb in oskrbo, medtem ko so delodajalci pri tem kar nekako odsotni oziroma od njih pri omenjenem usklajevanju niti ne pričakujemo tako veliko. A prav podjetja lahko z ustrezno organizacijo dela – s fluidnim delovnim časom, s hibridnim delom oziroma z možnostjo dela od doma, možnostjo krajšega delovnika ob polnem plačilu in podobno – delavkam in delavcem bistveno olajšajo usklajevanje delovnih in skrbstvenih obveznosti.

Humer in Frelih sta v okviru projekta Men In Care (Mic), Skrbstvene odgovornosti moških. Podporno delovno okolje za moške pri usklajevanju dela in skrbstvenih odgovornosti kot primere dobrih praks izpostavili Policijo, ki ima področje starševskega varstva razmeroma dobro urejeno s kolektivno pogodbo, komunalno podjetje Saubermacher Komunala Murska Sobota s certifikatoma družini prijazno podjetje in družbeno odgovoren delodajalec, podjetje Donar zaradi šesturnega delovnika ter mariborsko podjetje Mikro+Polo, ki je uvedlo neomejeno število dni plačanega dopusta. V vseh primerih se je pokazalo, da ključno vlogo igra zaupanje med vodstvom ter delavkami in delavci, z njim je pač usklajevanje dela in zasebnega življenja v praksi veliko lažje. Strokovnjakinji sta opozorili tudi, da ukrepi ne smejo veljati le za starše majhnih otrok, temveč morajo zajeti tudi oskrbo starejših in skrb zase. V obdobju dolgožive družbe, v katerem živimo, se bodo namreč potrebe po oskrbi starejših samo še povečevale, medtem ko naj bi bilo neformalne pomoči starejših, na primer babic in dedkov, ki danes pogosto razbremenjujejo starše majhnih otrok, zaradi podaljševanja delovne dobe načeloma manj.

Hrbtenica družbe pod pritiskom

Vse navedeno kaže, da sendvič generacija ni obroben pojav, temveč zajema precejšnje število ljudi, ki dan za dnem, pogosto brez širšega družbenega priznanja, opravljajo delo, aktivnosti in obveznosti, brez katerega bi bil sistem (neplačanega) skrbstvenega dela v Sloveniji v veliko hujši krizi. Prav zato je sendvič generacijo mogoče razumeti kot nekakšno hrbtenico dolgožive družbe: brez njenega vsakodnevnega, večinoma neplačanega dela bi bil pritisk na javne sisteme zdravstva in socialnega varstva še bistveno večji.

A vse to se lahko tudi poruši. Zato ni presenečenje, da različne analize kažejo na potrebo po celoviti podpori na treh ravneh: na ravni politik in zakonodaje (na primer širitev sistema dolgotrajne oskrbe, kar je še posebej pomembno ob načrtih aktualne vlade, ki, denimo z interventnim zakonom za domnevni razvoj Slovenije, spodkopava finančne temelje sistema, ki v praksi sploh še ni v celoti zaživel), na ravni delodajalcev (prožnejša organizacija dela, kultura zaupanja namesto nadzora) in na ravni posameznika oziroma posameznice (priznanje lastnih meja in pravice do skrbi tudi zase). Kot pravijo strokovnjaki, skrb zase namreč ni nikakršna sebičnost, temveč prvi pogoj, da lahko sploh lahko ustrezno (po)skrbimo za druge.

Sendvič generacija bo, glede na demografske trende in na vedno bolj dolgoživo družbo, v kateri živimo, v prihodnjih desetletjih le še številčnejša. Vprašanje torej ni, ali se bomo s tem izzivom soočili, temveč v prvi vrsti, kako bomo to storili, in sicer, kako bomo to naredili na različnih ravneh – od politik in ukrepov države ter spremembe miselnosti tudi pri delodajalcih.

Gregor Inkret