Dolgotrajna oskrba ni miloščina za starejše, temveč zavarovanje, v katero vplačujemo vsi, dokler zmoremo. In iz njega črpamo, ko zaradi starosti ali bolezni oslabimo. Prav zato je finančna varnost blagajne dolgotrajne oskrbe pomembno vprašanje solidarnosti in ne racionalizacije stroškov. Interventni zakon za razkroj Slovenije pa se v ta temelj zajeda ravno v trenutku, ko se sistem šele zares vzpostavlja.

Socialna država ne pomeni le pravice do pokojnine, brezplačnega zdravstva, starševskega dopusta, otroškega dodatka itn., temveč tudi zavezo, da v starosti ne bomo prepuščeni zgolj sreči (da smo dovolj agilni za samostojno življenje) ali debelini svoje denarnice.

Sistem dolgotrajne oskrbe je zadnji veliki steber socialne države, ki skrbi za tiste, ki brez tuje pomoči ne zmorejo več vsakdanjih opravil. Njegovo načelo je enako kot pri drugih socialnih zavarovanjih: vsak prispeva po svojih zmožnostih, pomoč pa prejme po svojih potrebah.

Medtem ko nam podporniki interventnega zakona prodajajo mit o reševanju pomanjkanja kadra s prvim ukrepom, v resnici želijo delodajalcem s prisilnim upokojevanjem omogočiti večjo moč odločanja o usodi starejših delavk in delavcev.

To pomeni nov pritisk na starejše delavke in delavce, delavstvu na sploh pa vse skupaj prinaša socialni damping in s tem pritisk na delavske pravice, vsem nam pa siromašenje pokojninske blagajne.