Interventni zakon samo po imenu in (skoraj) brez interventnih ukrepov

12. 10. 2026

Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS) je bil z izgovorom o nujnih ukrepih, ki jih prinaša, sprejet v manj kot mesecu dni, mimo ekonomsko-socialnega sveta in nasploh brez resne javne razprave. A njegova vsebina ne potrjuje nobenih izrednih razmer, ki bi zahtevale kakršnokoli intervencijo, prav tako pa zakon vsebuje bolj malo dejansko interventnih ukrepov.

Predlagatelji in podporniki interventnega zakona so se v njegovi obrazložitvi sicer (po)trudili prikazati prisotnost izrednih razmer v državi, toda iz podatkov, ki so jih sami ponudili, je jasno, da teh v praksi ni. Namesto tega so uporabili krizno retoriko, s katero so vnaprej opravičili posege v sisteme socialne države, socialnih blagajn, v javni sektor … Zakon obenem z uvajanjem trajnih sistemskih sprememb posega v deset različnih zakonov z različnih področij, kar se ne sklada z načeli interventnega urejanja, ki mora biti v osnovi časovno omejeno in restriktivno.

Vložen in sprejet v rekordnem tempu

Toda začnimo na začetku. Skupina poslank in poslancev s prvopodpisanimi Janezom Ciglerjem Kraljem (Nova Slovenija), Francem Križanom (Demokrati) in Zoranom Stevanovićem (Resni.ca) je 10. aprila 2026 v državni zbor vložila predlog Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Podpise so prispevali vsi poslanci in poslanke trojčka NSi-Slovenska ljudska stranka-Fokus, Demokratov in Resni.ce, v nadaljevanju postopka pa ga je podprla tudi Slovenska demokratska stranka. Državni zbor je zakon uradno sprejel 11. maja letos.

Zakon je nastal v času »vladanja brez vlade«: vložen je bil, ko nova koalicija oziroma vlada še nista bili formalno vzpostavljeni. S precejšnjo gotovostjo pa lahko rečeno, da se je koalicija ideološko oblikovala oziroma povezala ter strnila vrste prav okoli tega zakona. V postopku sprejema pa ga niso obravnavali niti na ekonomsko-socialnem svetu, niti ni bilo o njem organizirane resne javne razprave, saj naj bi se za to preveč mudilo.

31 dni namesto od 4 do 6 mesecev

Običajen redni zakonodajni postopek v državnem zboru v povprečju traja od štiri do šest mesecev. Obenem vključuje splošno razpravo, mnenje vlade praviloma pred sejo pristojnega parlamentarnega odbora ter vsebinsko obravnavo na ekonomsko-socialnem svetu, kjer je vzpostavljen prostor za dejanski socialni dialog.

Pri interventnem zakonu pa je bilo omenjeno »stisnjeno« v vsega 31 dni: po opravljeni splošni razpravi je do dokončnega sprejetja minilo le 12 dni. Na ekonomsko-socialnem svetu do vsebinske razprave ni prišlo, mnenje vlade o zakonu je bilo pripravljeno šele na dan seje matičnega parlamentarnega odbora (7. maja), druga in tretja obravnava v državnem zboru pa sta bili opravljeni na isti izredni seji. Postopek je bil tako formalno reden, dejansko pa več kot štirikrat hitrejši od običajnega, kar pomeni, da je bil čas za usklajevanje in odzive skrajšan na minimum.

Zloraba omnibus tehnike

Predlagatelji z interventnim zakonom posegajo v vrsto posameznih zakonov. Interventni zakon tako v enem zakonodajnem aktu posega v zakon o dohodnini, zakon o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, zakon o prispevkih za socialno varnost, zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zakon o dolgotrajni oskrbi, zakon o delovnih razmerjih, zakon o davku na dodano vrednost, zakon o zdravstveni dejavnosti, zakon o dodatnih interventnih ukrepih na področju zdravstva in v zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Z njim pa sta določena tudi začasna ukrepa na področju davka na dodano vrednost za omilitev dviga cen energentov in na področju uporabe zakona, ki ureja gostinsko dejavnost.

Predlagatelji s predlaganim interventnim zakonom torej posegajo v več posameznih zakonov z različnih področij družbenega urejanja, in sicer z zbirko novel, ki trajno oziroma sistemsko posegajo v posamezni področni zakon.

Poleg tega predlog zakona vsebuje t. i. interventne določbe, ki za določeno časovno omejeno obdobje določajo posebno ureditev oziroma drugače urejajo posamezna pravna vprašanja, kot to določajo posamezni področni zakoni. Tak pristop je specifičen, sicer v preteklosti že uporabljen, vendar ga je treba zaradi jasnosti in preglednosti zakonske ureditve in s tem načela pravne varnosti in pravne države uporabljati izjemoma in restriktivno ter ob podanih utemeljenih razlogih. Jasnost, preglednost, določnost in konsistentnost zakonske ureditve so namreč temeljni elementi načela pravne države. Zato bi bilo veliko bolj ustrezno ločeno pristopiti k urejanju v zakonu obravnavane problematike, in sicer v okviru posameznih zakonov. Na ta način bi zagotovili tudi ustrezno obravnavo na pristojnih matičnih delovnih telesih, v katerih delovno področje sodi vsebina posamezne predlagane zakonske spremembe.

Kje so interventni ukrepi?

Od vseh ukrepov in sprememb, ki jih uvaja interventni zakon, jih je le malo dejansko časovno omejenih in bi jih lahko ustrezno imenovali interventne. Tak je denimo ukrep za začasno znižanje davka na dodano vrednost za omilitev dviga cen energentov, kjer je predlagan nižji DDV (9,5 odstotka) za električno energijo, zemeljski plin, daljinsko ogrevanje in les za kurjavo. Z redkimi izjemami torej lahko večinoma govorimo o trajnih, sistemskih spremembah zakonov z različnih področij – od pokojninskega in zdravstvenega sistema do delovnih razmerij.

Predlagatelji zakona so z uvodno opredelitvijo stanja v samem besedilu zakonskega akta skušali prikazati prisotnost izrednih razmer, čeprav iz njihovih lastnih podatkov izhaja, kot rečeno, da teh v praksi ni.

Interventni zakon je »politično lepilo«

Pri pripravi in sprejemu zakona gre torej predvsem za jasno konsolidacijo novonastale politične koalicije v državnem zboru, ki se je okoli njega zbrala, povezala in poenotila. Da stranka Resni.ca formalno ni del vladajoče koalicije, je pravzaprav nepomembno, prav tako ni zares bistveno, da naj bi v SDS interventni zakon nekateri podpirali bolj s stisnjenimi zobmi, saj ta prinaša velik udarec za javne finance. Ko je bilo treba, so ga podprli vsi omenjeni.

Pri tem je nastalo nekaj zelo nevarnega in škodljivega: zakon, ki posega v več zakonskih predpisov, je bil vložen in na koncu tudi potrjen mimo ustaljenega načina dela, v času, ko še ni bilo niti formalno vzpostavljene vlade. To pa je nevaren precedens za naprej, saj so na tak način padle vse meje, da v prihodnosti kakšna druga parlamentarna koalicija ne bi na podoben način – mimo vsega in mimo vseh – vložila za delavke in delavce še bolj škodljivega in nevarnega zakona.

Sindikatov ne zanima dnevna politika, naše kritike so vsebinske

Sindikalni očitki interventnemu zakonu so povsem vsebinske narave. Odločno menimo, da zakon prinaša številne negativne posledice za ljudi in državo ter s svojimi nedomišljenimi in odkrito škodljivimi ukrepi ustvarja veliko tveganje za stabilnost družbenih podsistemov, predvsem pokojninskega in zdravstvenega. Gre za zakon, ki jemlje skupnemu dobremu – denimo z uvedbo t. i. socialne kapice oziroma z davčnim pokrovom za najbogatejše in z brisanjem meje med javnim ter zasebnim zdravstvom – ter z velikimi finančnimi posledicami za proračun in javne blagajne tlakuje pot novemu »zategovanju pasu«, torej rezom v plače, pokojnine, zdravstvo, javne storitve, socialno državo in v javno dobro nasploh.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta tekst je bil najprej objavljen v tematski številki z naslovom Interventni zakon za razkroj Slovenije – miti in resnice (september 2026) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Interventni zakon za razkroj Slovenije – miti in resnice pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: