Nagovor predsednice ZSSS Lidije Jerkič ob prazniku dela

29. 4. 2019

Tokratni prvomajski nagovor naj bo namenjen vsem tistim, ki praznujete 1. maj, in tistim, ki ga ne. Morda slednjim še bolj. Brez prepričevanja in vsiljevanja, le v premislek. Vsako leto je podobno. Delavci, delavske pravice, sindikati; teme za okrogle mize, poročila, intervjuje, kritike in razglabljanja. Novinarjev seveda, pa kakšnega politika, če mu že ravno pride prav, da malo pljune. En dan pred praznikom in na dan sam. Potem to večinoma izgine iz naslovnic, prvih novic in medijev nasploh.

Praznik je mimo, ljudje se vrnejo z dopustov, ki bi jih delodajalci najraje skrajšali na pol, še bolje – ukinili. Mnenja so različna: Od tistih, ki so pozabili, zakaj sploh so doma in jih to preveč ne zanima, do tistih, ki sploh niso bili doma, ker delo (beri: delodajalec) kliče. Vedno jih je tudi nekaj vmes, ki se vsaj na ta dan zamislijo v vsebino praznika, o tem, od kod praznik izvira in kaj vse je sploh treba storiti, da se stvari kot so delo, plača, dopust, praznik (da ne naštevam) zdijo samoumevni.

Ni treba daleč nazaj, ali pa daleč od doma, da se perspektiva precej spremeni. So bile smrtne žrtve, protesti, krvave stavke, če hočete vojne, zaman? Je prav, da pozabimo, zakaj imamo 8-urni delavnik? Ali bolje, je prav, da pozabimo, da imamo 8-urni delavnik? Se je res tako lahko odpovedati vsemu, kar so delavci v zadnjih 130 letih dosegli z dvema korakoma naprej in enim nazaj? Je res, da mi ni treba storiti ničesar, ker bodo drugi zame? Bo treba izgubiti vse, da se bomo spomnili, da smo to že imeli? In kdo bo kriv, ko se bo to zgodilo? Sindikati? Kdor je odgovoril tako, naj premisli še enkrat.

Po naslednjem vrstnem redu:

Sem član oziroma članica? Če nisem, moram utihniti tisti trenutek. In mora me biti sram, da niti s članstvom ne prispevam, da bi mi bilo bolje ali drugače. Nimam pravice kritizirati nečesa, česar ne poznam, kjer ne sodelujem, ampak samo žanjem sadove. Te lahko tudi vrnem, vse, od plače do nadomestil, od dopusta do malice. Ali pa dam članu. On je prispeval k temu, da jih imam.

Drugi odgovor: Sem član. Potem lahko kritiziram. Lahko tudi pomagam. Imam slabega predsednika, vem, kako boljše. Pomagal bom, sodeloval bom. Vprašal bom. Pomagal bom svojemu zaupniku. Stavkal bom, ko se bomo zmenili.

Tretji odgovor: Sindikalist sem. Trudim se. Službe več ne bom dobil, ker delodajalcu nisem po godu. A vem, da delam za vse in trudim se, po najboljših močeh. Včasih ne znam, ne zmorem. Sam gotovo ne.

Razmislite, spoštovani in spoštovane. Spomnite se naslednjič, ko bo odgovor, da sindikat nič ne naredi. Morda je celo res: Naredite vi, pomagajte, sodelujte. Ker je vrag odnesel šalo. Kapital na drugi strani samo čaka, da vzame še tisto, kar je ostalo. In vam da, če vam da, kadar vam da in kolikor vam želi dati. Sami se boste trgali za to, če ne boste tega delali skupaj, združeni, močni. In to je vsebina 1. maja. Zmoremo, če smo skupaj, pademo, če smo sami.

Živel 1. maj! Pa 2. maj tudi, ohranili smo ga namreč sindikati!

Predsednica ZSSS, Lidija Jerkič

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletni strani Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI).