S t. i. socialno kapico oziroma z davčnim pokrovom za najbogatejše bi pridobili samo najbolje plačani

12. 10. 2026

Predlog interventnega zakona uvaja tudi tako imenovano socialno kapico oziroma menedžerski pokrov ali še bolje rečeno, davčni pokrov za najbogatejše. Na videz nedolžen ukrep, ki v praksi pomeni, da se nad zneskom 7500 evrov bruto mesečno prispevki za socialno varnost ne bi več plačevali. Ukrep naj bi Sloveniji pomagal obdržati ključne, »razvojne« kadre, dejansko pa bi koristil zgolj dobremu odstotku zaposlenih z najvišjimi prejemki, medtem ko bi se izpad prilivov v pokojninsko, zdravstveno blagajno in blagajno dolgotrajne oskrbe poznal pri prav vseh drugih.

Predlog interventnega zakona določa, da se prispevki nad osnovo 7500 evrov mesečno ne bi več plačevali. Predlagatelji ukrep utemeljujejo z zadrževanjem ključnih kadrov, ki naj bi jih podjetja najbolj potrebovala za razvoj in inovacije, socialna kapica pa naj bi preprečevala njihov odliv v tujino.

Ne glede na to, da bi predlog zajel razmeroma majhno število zaposlenih, bi negativno vplival na prilive v vse tri socialne blagajne. Poleg tega bi uzakonitev socialne kapice pomenila poseg v načelo solidarnosti, na katerem sistem socialne države temelji: predlog se dotika samo najbolje plačanih delavk in delavcev, medtem ko nižji priliv v socialne blagajne prizadene vse, saj iz njih črpajo pravice prav vsi zavarovanci.

Majhen krog ljudi, a velik izpad

Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) bi se s kapico razbremenilo približno 1,1 odstotka zavarovancev, po oceni Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pa gre za približno 1,6 odstotka od 836.595 zaposlenih. Razlika izhaja iz tega, da prva številka zajema vse zavarovance, druga pa le zaposlene. Vendar velja, da  gre, ne glede na to, kateri vir uporabimo, za ozek krog ljudi: kar 98,4 odstotka delavk in delavcev v Sloveniji namreč zasluži manj kot 7500 evrov bruto mesečno in jim tovrstna kapica, ne glede na to, ali jo poimenujemo »socialna«, »razvojna« ipd., ne bi prinesla ničesar.

Izpad za socialne blagajne je kljub majhnemu deležu zajetih oseb nesorazmerno velik, saj so povprečne prispevne osnove teh zavarovancev bistveno višje od praga 7500 evrov – po podatkih ZPIZ so v letu 2024 v povprečju znašale 11.080,63 evra, kar se ujema tudi z oceno ZZZS, da povprečna plača teh približno 1,6 odstotka zaposlenih sedaj znaša okoli 11.080 evrov. Zaposleni sicer prispevke plačujemo od celotne plače, le za to ozko skupino bi po novem veljalo, da bi prispevke plačevali le od dela plače, do prej omenjenega praga.

Poseg v načelo solidarnosti

Pri visoko kvalificiranem kadru, ki naj bi mu bil predlog namenjen, povišanje že tako visoke plače praviloma ni ključno pri odločitvi za določeno zaposlitev ali za izbiro države, v kateri bodo delali. Bistveno večjo vlogo imajo splošna kakovost življenja, dostopnost in kakovost javnih storitev, ugled samega podjetja oziroma delovne organizacije ter možnost strokovnega razvoja. Večinoma gre prav za tiste dejavnike, ki jih kot družba težko vzdržujemo, če se odpovemo delu davkov in prispevkov, kot bi se z uvedbo socialne kapice.

Ta je obenem v nasprotju z večkrat izraženimi stališči ZSSS, saj njena uvedba krši načelo solidarnosti, da vsakdo prispeva po svojih zmožnostih in prejema po svojih potrebah. Po podatkih statističnega urada je povprečna mesečna bruto plača v Sloveniji januarja 2026 znašala 2629,71 evra, kar pomeni, da je predlagana kapica 2,85-kratnik povprečne plače. Minimalna plača v Sloveniji znaša 1481,88 evra, razmerje med minimalno plačo in kapico pa je tako ena proti pet. Za primerjavo: 36. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določa razmerje med najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo v višini ena proti štiri. Z uveljavitvijo socialne kapice bi bila torej porušena solidarnost celo v večji meri, kot jo dopušča sam pokojninski sistem, in sicer v škodo večine delavk in delavcev, ki bi jim bila naložena vsa solidarnost do najbogatejših.

Skoraj 246 milijonov evrov manj, in to vsako leto

Po podatkih ZPIZ bi socialna kapica v pokojninsko blagajno letno prinesla 150 milijonov evrov manj prispevkov, po podatkih ZZZS pa dodatnih 82,6 milijona evrov manj za obvezno zdravstveno zavarovanje in 13,2 milijona evrov manj za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Skupno gre torej za skoraj 246 milijonov evrov manj v treh blagajnah, iz katerih se financirajo pravice popolnoma vseh ljudi, ne le tistih z najvišjimi plačami.

Vedno večje razslojevanje

Zakon ne predvideva, da bi se znesek kapice kadarkoli usklajeval z rastjo plač. To pomeni, da bi se z leti – ob rasti povprečnih plač – krog ljudi s plačo ali dohodkom nad 7500 evrov le še širil, s tem pa tudi negativni učinek na socialne blagajne in na solidarnost.

Razbremenitev plač za vse

Zvišati je treba dohodek vseh zaposlenih, ne samo tistih z najvišjimi plačami, so prepričani v sindikalnih centralah, tudi v ZSSS. Zato so pred kratkim predstavili svoj predlog zvišanja zneska povračila stroškov za prehrano, najvišjega neobdavčenega povračila stroškov prevoza ter spremembo meja dohodninskih razredov in davčnih olajšav.

Sindikalne centrale predlagajo, naj se zneski splošne in drugih olajšav ter vrednosti davčnih razredov dvignejo vsaj za 10 odstotkov. V tem primeru bi se na primer splošna davčna olajšava dvignila s 5551,93 evra na 6107,12 evra. S tem bi v zelo kratkem času lahko zagotovili rast neto plač in realno rast razpoložljivega dohodka delavk in delavcev. Z njo bi med drugim prejemniki minimalne plače prejeli 419 evrov neto več na leto, prejemniki povprečne plače 242 evrov, prejemniki višjih plač pa več, tisti z najvišjimi do 1800 evrov.

Hkrati pozivajo vlado k uskladitvi neobdavčenih zneskov po uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Njihova višina se ni spremenila oziroma uskladila že vse od leta 2022. Zato sindikalne centrale predlagajo dvig večine zneskov po uredbi za 15 odstotkov, s čimer bi zagotovili ohranjanje njihove realne vrednosti ali vsaj minimalno realno povečanje. Uskladitev za 15 odstotkov bi po njihovem predlogu veljala za zneske prevoza, kilometrino za službeno potovanje, terenski dodatek, za nadomestilo za ločeno življenje ter za solidarnostne pomoči. Za neobdavčeni znesek povračila prehrane predlagajo 20-odstotno uskladitev, s čimer bi se ta dvignil s 7,96 evra na 9,55 evra.

Socialna kapica bi hkrati povečala breme zagotavljanja solidarnosti za tiste zaposlene, ki bi jim še naprej prispevke odmerjali od celotne bruto plače, medtem ko bi se najbogatejšim prispevki odmerjali le od dela plače.

Varnost za vse pomeni prispevek vseh

Pokojninska blagajna, zdravstvena blagajna in blagajna dolgotrajne oskrbe niso del državnega proračuna, temveč samostojne blagajne socialnega zavarovanja, v katere s prispevki vsak mesec vplačujejo delavke, delavci, samostojni podjetniki, kmetje in delodajalci, iz njih pa financiramo pokojnine, zdravstveno ter dolgotrajno oskrbo. Uvedba socialne kapice pa bi ta krog solidarnosti nevarno zožila. Njena uvedba bi torej koristila zgolj najbolje plačanim, in to na škodo običajnih ljudi, hkrati pa bi omenjeni ukrep le malo ali skoraj nič vplival na privabljanje tako imenovanih ključnih kadrov v Slovenijo.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

To besedilo je bilo v nekoliko spremenjeni obliki najprej objavljeno v tematski številki z naslovom Interventni zakon za razkroj Slovenije – miti in resnice (september 2026) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Interventni zakon za razkroj Slovenije – miti in resnice pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: