Sindikalist iz ljubljanskega zavoda za prestajanje kazni zapora opozarja: Kadrovska stiska je dolgotrajna

19. 10. 2026

Boštjan Zakrajšek vodi podružnico Sindikata državnih organov Slovenije (SDOS) v ljubljanskem Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). Je pravosodni policist s sedemindvajsetletnimi izkušnjami, predsednik sindikata ZPKZ Ljubljana pa je od protesta pravosodnih policistov februarja lani. Z njim smo se pogovarjali o aktualnih razmerah in o sindikalnemu boju v dejavnosti.

Sindikat že dalj časa opozarja na kadrovsko stisko. Kako dolgo brado ima problem pomanjkanja pravosodnih policistov? Je tako tudi pri drugih zaporskih kadrih?

Kadrovanje je zelo pomemben problem. Že poročilo Sveta Evrope je opozorilo, da je imel ljubljanski zapor na Povšetovi premalo pravosodnih policistov glede na sistemizirana mesta, nova, precej večja lokacija pa zahteva dodatne zaposlene, ki pa jih ni. Zaradi odhodov starejših pravosodnih policistov v pokoj nastaja velika kadrovska luknja, ki jo zaradi slabih plač, nezainteresiranosti in neprivlačnosti poklica sistem zelo težko zapolni. Odkrito povedano, v preteklosti država in vodstvena struktura Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) kljub opozorilom sindikata in posameznih delavcev (ki so kasneje zaradi tega padli v nemilost nadrejenih) ni za pravosodne policiste storila nič oziroma bore malo. Posledice so vidne danes, ko zaposlimo vsakega kandidata, ki pride vprašat za službo pravosodnega policista, in to ne glede na starost in druge pogoje, ki so veljali še pred časom.

Šele s prihodom dveh nekdanjih pravosodnih policistov na čelo URSIKS, mag. Denisa Peršeta in njegovega predhodnika mag. Bojana Majcna, so se začele zadeve v smislu novačenja in predstavitve poklica pravosodnega policista nekoliko premikati. A je že veliko zamujeno in zaradi sedanje kadrovske podhranjenosti lahko sistem dobesedno kolapsira.

V zaporu delujejo tudi druge službe, kot so: služba za tretma, tehnično-gospodarska služba in administrativna služba. V teh službah ni težav s kadrom in tudi ni odhodov iz sistema. Na nedavna razpisa za administrativno delovno mesto in mesto pravosodnega policista se je recimo za prvega javilo 45 oseb, za delovno mesto pravosodnega policista pa zanimanja skoraj ni bilo. 

Kaj je po vašem vzrok za to, da se premalo ljudi odloča za ta poklic oziroma delo v tej dejavnosti? So to plače, delovne razmere, nevarno delo …?

Velik del nezainteresiranosti za poklic pravosodnega policista poleg plače je tudi neurejeno izmensko delo, saj zaposleni le štiri dni prej izve, kako bo naslednji teden delal. Zaradi tega pri pravosodnih policistih prihaja do kronične utrujenosti, apatičnosti, konfliktnosti in psihosomatskih motenj. Posledično trpi tudi družinsko življenje, saj se partnerja zelo težko uskladita. Močno je prisoten tudi stres, kar nekaj je bilo tudi slabih potez vodilnih, ki niso znali motivirati svojih podrejenih, saj pogosto niso razumeli narave našega dela. Namesto da bi pravosodni policist ob tveganih dogodkih, ki jih ni malo, dobil podporo, se sooča s sumničenji in tudi kaznimi. Preveč zlahka se jemlje naše delo, vodilni kadri pa nimajo ustreznih kompetenc. Hkrati pa so si vodilni v preteklosti izplačevali velike nagrade za »uspešno delo«, mi pa smo dobili le drobiž. Nemalo pravosodnih policistov zato gre delat drugam, v petih letih je recimo od nas šla kar petina vseh – moti pa me predvsem to, da se z nikomer ni nihče od vodilnih pogovoril, ga skušal zadržati, izvedeti vzroke za odhod, analizirati razmere. 

Zaradi vsega tega je pritisk na nas, ki ostajamo, še večji. Vse večji problem pa postaja tudi to, da je pri nas zaprtih vse več tujcev iz daljnih dežel, s katerimi je zaradi kulturno-jezikovnih ovir težko vzpostaviti ustrezno komunikacijo. Pravila seveda zahtevajo, da smo pravosodni policisti spoštljivi do tistih, ki prestajajo zaporsko kazen. Našega truda pa nadrejeni ne razumejo in ne cenijo vedno.

Kako bodo k boljšim delovnim razmeram pripomogli novi prostori?

Novi zapor je sodobno zasnovan objekt. Omogočil bo bolj pregledno in varno delo, a le, če bo kadrovsko popolnjen. Ne pa da en pravosodni policist nadzira sto zaprtih oseb! V novem zaporu je tudi sodna dvorana, ki bo omogočala sodne postopke nevarnim in rizičnim zaprtim osebam. S tem bodo razbremenjeni pravosodni policisti, ki opravljajo spremstva zaprtih oseb na sodišča.

Dobrunje lahko bistveno izboljšajo fizične pogoje dela, ne rešijo pa avtomatično problema preobremenjenosti in pomanjkanja ljudi. Ta je bil predolgo zanemarjen in je zato vedno večji.

Kaj vse bi še bilo potrebno, da bi bile razmere v zaporskih poklicih boljše?

Marsikaj: plača mora ustrezati tveganju in odgovornosti, zapolniti je potrebno sistemizirana delovna mesta, potrebno je manj administracije za pravosodne policiste, psihološka pomoč mora postati normalen del sistema, organizacija izmenskega dela se mora izboljšati, prav tako morajo odnosi nadrejenih do podrejenih biti spoštljivi.

Je sindikat v dialogu z upravo slišan in upoštevan?

Sindikat ima dostop do odločevalcev in je v dialogu, vendar bi bilo pretirano reči, da je njegov glas pri ključnih kadrovskih in statusnih vprašanjih upoštevan. Dejstvo je, da smo zaradi tega morali zaposleni leta 2025 protestirati in smo za dve uri opozorilno prekinili delo v vseh slovenskih zaporih. Eden glavnih zahtev sindikata je sklenitev kolektivne pogodbe za URSIKS, vendar politične volje delodajalca ni. Če se primerjamo s policijo, ta ima celo dve kolektivni pogodbi! Ko je od našega sindikata to nedavno izvedel pristojni minister, se je zgrozil in upam, da se bo zaradi tega kaj premaknilo. 

Kako privabljate nove člane, ali mladi razumejo vlogo in pomen sindikata?

Težava pri vključevanju v sindikat je v tem, da nihče od vodstvenih delavcev noče biti včlanjen vanj. To je zelo jasno sporočilo na novo sprejetemu pravosodnemu policistu, saj je tako z morebitno včlanitvijo takoj postavljen na »drugo stran«. Torej ni naš, kot bi rekli. Tudi noben pedagog, sociolog, psiholog iz službe za tretma v ZPKZ Ljubljana ni včlanjen v sindikat, kljub večkratnim vabilom sindikata. Čeprav se ta sindikat bori tudi za njihove ekonomske in socialne pravice!

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta pogovor je bil, v nekoliko daljši obliki, najprej objavljen v redni številki (15. oktober 2026) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod te redne številke pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: