Priporočila - Zveza svobodnih sindikatov Slovenije

Priporočila za implementacijo direktive (eu) 2024/2831 o izboljšanju delovnih pogojev v platformnem delu

SDDP konzorcij – ZSSS, ÖGB, CGIL, OPZZ, ABVV-FTB, v sodelovanju z ETUC, februar 2026

Povzetek

Ta dokument vsebuje priporočila za prenos Direktive (EU) 2024/2831 (v nadaljevanju: direktiva) o izboljšanju delovnih pogojev v platformnem delu v nacionalne zakonodaje držav članic EU. Priporočila je pripravil konzorcij projekta Establishing and Strengthening Social Dialogue in Digital Platforms (SDDP) (ZSSS, ÖGB, CGIL, OPZZ, ABVV-FTB, v sodelovanju z ETUC) na podlagi dvoletnega projekta, ki se je izvajal v petih partnerskih državah (Slovenija, Avstrija, Italija, Belgija, Poljska). Dokument pokriva deset tematskih poglavij: obseg in definicije, pravna domneva zaposlitve (‘legal presumption of employment’), algoritmično upravljanje (‘algorithmic management (AM)’), varstvo osebnih podatkov in zasebnost, kolektivne pravice in socialni dialog, uveljavljanje direktive, širša veljavnost ter izzive implementacije. Rok za prenos v nacionalno zakonodajo je 2. december 2026.

Rdeča nit dokumenta je socialni dialog kot most med sprejetjem direktive in njenim dejanskim uveljavljanjem. Pet kritičnih elementov, brez katerih prenos ne bo dosegel namena direktive, predstavljajo: (1) pravna domneva zaposlitve brez dodatnih kriterijev; (2) okrepljeni delovni inšpektorati (‘labour inspectorates’) z dostopom do algoritmičnih sistemov v dejanskem času; (3) mehanizem začasne kolektivne zaščite za čas postopka ugotavljanja zaposlitvenega statusa; (4) obvezna solidarna odgovornost (‘joint liability’) platform za obveznosti podizvajalcev in posrednikov; (5) kolektivni postopki za uveljavljanje pravic brez individualne privolitve posameznega delavca.

10 ključnih priporočil

Ta dokument vsebuje 44 priporočil, razporejenih v deset tematskih poglavij. Spodnji seznam povzema ključnih deset, brez katerih prenos direktive ne bo dosegel svojega namena – ne glede na to, kako primerno bo besedilo zakona. Gre za priporočila, ki zapolnjujejo največje strukturne vrzeli med besedilom direktive in njenim uveljavljanjem v praksi. Vsako je podrobneje razloženo v ustreznem poglavju.

1. Pravna domneva zaposlitve brez dodatnih kriterijev (Priporočilo 3.1)

Pravna domneva zaposlitve je osnova na kateri temelji direktiva. Nacionalni zakoni ne smejo zahtevati izpolnitve dodatnih kriterijev, zadostuje en t. i. dejstveni indikator, saj direktiva temelji na dajanju prednosti dejstvom (‘primacy of facts’). Če je dejstvo, da se nad delavcem izvaja nadzor in da prejema navodila, to zadostuje za sprožitev postopka uveljavljanja zaposlitve. Kakršnikoli dodatni kriteriji bodo platformam omogočali, da uberejo pot nejasnosti in sodnih postopkov namesto spoštovanja direktive.

2. Inšpektorat kot osnovna pot – ne sodišče (Priporočilo 3.2)

Ugotavljanje delovnopravnega statusa mora biti mogoče prek upravnega postopka pred delovnim inšpektoratom (‘labour inspectorate’) – hitro, dostopno in brez predhodnih stroškov delavca. Delavec, ki je prisiljen v dolgo sodno pot, je že izgubil bitko, ne glede na izid.

3. Začasna kolektivna zaščita med izpodbijanjem zaposlitve (Priporočilo 6.5)

Ko inšpektorat ugotovi, da je platforma delodajalec, platforma to lahko izpodbija na sodišču. Sodni postopki v večini držav trajajo leta. V tem času delavci ne smejo ostati brez zaščite: plačila in prispevki se morajo odvajati skladno z zakonodajo, ki določa pravice iz zaposlitve, dokler sodišče ne odloči drugače. Tveganje napačne ugotovitve nosi država – ne delavec. Brez tega mehanizma je vsaka pravna domneva zgolj mrtva črka na papirju.

4. Kolektivno uveljavljanje brez individualne privolitve (Priporočilo 3.5)

Sindikat mora imeti možnost sprožiti postopek ugotavljanja delovnopravnega statusa ali uveljavljati kršitev direktive v imenu skupine delavcev – brez obveznosti pridobiti pisno soglasje vsakega posameznika. Platformni delavci, ki se bojijo deaktivacije računa in posledične izgube dela, ne bodo podpisali pritožb oz. soglasij za začetek postopkov. Individualnost kot procesni pogoj ne predstavlja zaščite, ampak le mehanizem izogibanja za platforme.

5. Solidarna odgovornost kot obvezna, ne možnost (Priporočilo 3.4)

Formulacija direktive ‘kjer je to primerno’ mora biti minimalni standard, ne omejitev pri implementaciji. Solidarna odgovornost (‘joint liability’) platforme za izplačilo plač, plačilo prispevkov in zagotavljanje pravic delavcem v celotni podizvajalski verigi, ki se je platforma poslužuje, mora biti obvezna določba zakona – ne diskrecijska. Flotni sistem (‘fleet system’) in slamnata podjetja (‘shell companies’) so danes primarno orodje izogibanja.

6. Kazni, vezane na prihodke, ne na abstraktni maksimum (Priporočilo 7.1)

Fiksna zakonska meja globe (npr. 50.000,00 EUR) je za platformo z milijardnimi prihodki nekredibilna grožnja. Kazni morajo biti izračunane kot odstotek letnih prihodkov platforme v zadevni državi: 2 % za kršitve algoritmičnega upravljanja, 4 % za kršitve iz naslova delovnopravnih statusov, do 6 % za sistemske, ponavljajoče se kršitve. Šele v tem primeru bodo kazni opravljale svojo funkcijo odvračanja od kršitev.

7. Resnični človeški pregled – ne potrditev algoritma (Priporočilo 5.4)

Zakon mora določiti, da pregled po členu 11 direktive ni le formalni postopek, v katerem bo zaposleni platforme potrdil algoritmični izid. Pregled mora opraviti usposobljena oseba, ki ima dejansko pooblastilo za spremembo odločitve in ne more biti sankcionirana, ker jo je spremenila. Hkrati mora biti nadzor po členu 10 kontinuiran – ne le dveletni pregled, ki ga platforma izvaja kot administrativno obveznost.

8. Varstvo pred povračilnimi ukrepi z obrnjenim dokaznim bremenom (Priporočilo 7.2)

Povračilni ukrepi po uveljavljanju pravic bodo najverjetneje nižje ocene delavcev v aplikacijah, manj dodeljenih naročil oz. dela in okrepljeni nadzor– in zakon jih mora tako opredeliti. Dokazno breme (‘burden of proof’) mora biti obrnjeno: delavec izkaže verjetno vzročno zvezo med uveljavljanjem pravic in škodljivim ukrepom, platforma pa mora dokazati, da je ukrep posledica objektivnih dejavnikov in ne delavčevega uveljavljanja pravic. Brez tega bo vsaka formalna zaščita ostala neuresničljiva v praksi.

9. Razkritje algoritmov v sodnih in inšpekcijskih postopkih (Priporočilo 7.4)

Sodišča in inšpektorati morajo biti zakonsko pooblaščeni za vpogled v algoritmične parametre, zgodovino odločitev in nadzorne podatke, ki jih aplikacije zbirajo. Sklicevanje na poslovno skrivnost ne sme biti absolutna obramba. Zakon mora predvideti mehanizme zaupnega pregleda („in camera“ postopki). Brez tega bodo platforme strukturno v informacijski prednosti pred vsemi drugimi udeleženci postopkov.

10. Prepoved tretjega statusa: binarni test zaposlitve (Priporočilo 9.1)

Zakon ne sme uvajati vmesnih statusov med delavcem in samozaposlenim – t. i. ‘ekonomsko odvisnih delavcev’, ‘parasubordiniranih’ ali podobnih kategorij s parcialnimi pravicami. Direktiva temelji na binarnem testu: bodisi zaposlitev bodisi samozaposlitev. Tretji status, ki platformam zagotavlja skladnost z direktivo brez upoštevanja njene vsebine, je s strani platform najpogosteje priporočena regulatorna pot za izogibanje – in jo je treba zatreti že v zakonu, ki prenaša direktivo.

Vsa nadaljnja priporočila v tem dokumentu so bodisi razlage in operacionalizacije zgornjih desetih, bodisi ambicioznejši predlogi, ki presegajo minimalne zahteve direktive. Hierarhija je namerna: država, ki implementira vsaj teh deset, bo prenos izvedla tako, da bo direktiva dejansko spremenila pogoje dela na platformah v prid delavcem ter dosegla namen direktive.

Predgovor

Ta dokument je rezultat projekta SDDP (Establishing and Strengthening Social Dialogue in Digital Platforms), financiranega iz programa Evropske komisije za socialni dialog (SOCPL-2022-SOC-DIAL) in sofinanciranega iz Evropskega socialnega sklada (ESF). Projekt je potekal od aprila 2023 do marca 2026.

Konzorcij sestavljajo: ZSSS – Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (koordinator), ÖGB – Avstrijska zveza sindikatov, CGIL – Splošna italijanska konfederacija dela, OPZZ in ABVV-FTB v sodelovanju z ETUC.

Dokument temelji na prispevkih partnerjev projekta, treh kolektivnih pogodbah sklenjenih s platformnimi podjetji, poročilu strokovne skupine Evropske komisije za prenos direktive (januar 2026) in razpravah vmesne konference v Ljubljani maja 2025.

Priporočila so naslovljena na ministrstva za delo držav članic EU in na socialne partnerje. Predstavljajo stališča konzorcija SDDP in ne nujno stališč Evropske komisije ali posameznih držav članic.

Ljubljana, februar 2026

Poglavje 1: Uvod

Direktiva (EU) 2024/2831 o izboljšanju delovnih pogojev v platformnem delu je bila sprejeta 23. oktobra 2024, države članice pa jo morajo prenesti v nacionalno zakonodajo do 2. decembra 2026. Je prvi zakonodajni odgovor Evropske unije na poslovni model, ki je v petnajstih letih ustvaril novo obliko prekarnega dela. Za več kot 28 milijonov ljudi v EU je delo organizirano s pomočjo algoritmičnega upravljanja (‘algorithmic management (AM)’) prek digitalnih platform, a brez temeljnih zaščit: brez minimalnega plačila, brez prispevkov za socialno varnost, brez pravice do pojasnila odločitev algoritmičnih modelov. Projekt SDDP (Establishing and Strengthening Social Dialogue in Digital Platforms) je v dveh letih, v petih partnerskih državah (Avstrija, Italija, Belgija, Slovenija, Poljska) in v sodelovanju z ETUC raziskal, kako direktivo v nacionalne zakonodaje prenesti tako, da dejansko spremeni in izboljša delovne pogoje delavcev v platformnih podjetjih. Ta dokument je rezultat tega dela: priporočila za ministrstva za delo in socialne partnerje, utemeljena na izkušnjah iz petih partnerskih držav ter v dialogu s primerjalnimi partnerji iz Španije (Observatorio de trabajo algorítmico y sociedad – Observatorio TAS) in Nemčije (Lieferando Workers Collective).

Direktiva od držav članic zahteva tri stvari. Prvič, vzpostavitev pravne domneve zaposlitve za platformne delavce: če dejstva kažejo, da delavec za delo prejema navodila in je pod nadzorom, se razmerje obravnava kot zaposlitev, platforma pa je tista, ki mora v primeru nestrinjanja dokazati nasprotno.

Drugič, regulacijo algoritmičnega upravljanja (‘algorithmic management (AM)’): platforme morajo razkriti, kako deluje algoritem v delih, ki razporeja naloge, določa plačilo in sankcionira delavce. Absolutno prepovedano je zbiranje podatkov o čustvenem stanju, sindikalnem članstvu ali zasebnih pogovorih.

Tretjič, zagotovitev pravnih sredstev in kolektivnih pravic: sindikati smejo sprožiti postopke brez soglasja vsakega posameznega delavca, delavci pa morajo imeti dostop do komunikacijskih kanalov, ki so neodvisni od platforme. To je minimum. Če ga država članica zgolj prepiše v nacionalno zakonodajo, ne da bi predvidela izvedbene mehanizme, bo ponovila belgijsko izkušnjo, kjer je zakon o platformnem delu od leta 2023 ostal neučinkovit, ker ministrstvo za delo ni imelo postopkov za njegovo uveljavitev.

Ta dokument priporoča, da države članice presežejo minimum na petih ključnih področjih:

Prvič, pri prenosu pravne domneve ne smejo dodajati lastnih kriterijev, ki bi platformam omogočili, da se jim formalno izognejo: standard mora temeljiti na dejstvih, ki nakazujejo na navodila in nadzor pri opravljanju dela (prima facie), brez dodatnih pogojev.

Drugič, postopki za ugotavljanje pravilnega zaposlitvenega statusa morajo biti učinkoviti in primarno upravni, ne sodni: sodne bitke bodo trajale leta, delavci pa potrebujejo določitev statusa zdaj – okrepljeni inšpektorati za delo morajo imeti pristojnost in obveznost, da status ugotovijo z odločbo, brez čakanja na sodno pot.

Tretjič, vzpostaviti morajo mehanizem začasne kolektivne zaščite: ko delovni inšpektorat ugotovi, da je platforma delodajalec, se najkasneje v petnajstih dneh – ali v krajšem roku, ki ga dopušča nacionalni pravni red – vzpostavi obvezni tripartitni dialog, ki zagotovi minimalno plačilo in socialno varnost za čas sodnega postopka – sicer bodo delavci leta čakali na pravnomočno sodbo brez kakršnekoli zaščite.

Četrtič, solidarna odgovornost po celotni verigi posrednikov mora biti obvezna, ne le dopuščena: flotni sistem (‘fleet system’), pri katerem platforme prenašajo tveganje na podizvajalce in slamnata podjetja (‘shell companies’), je prisoten v skoraj polovici analiziranih platform in je zasnovan ravno zato, da onemogoči uveljavitev pravic delavcev neposredno pri platformi, platformo pa v primeru kršitev zakonodaje odreši sankcij.

Petič, transparentnost algoritmov in vse druge pravice direktive morajo biti podprte z izvedbenimi mehanizmi: okrepljeni in za algoritmične sisteme usposobljeni inšpektorati za delo, jasne sankcije in možnost kolektivnih postopkov, ki jih v več državah članicah zakonodaja trenutno ne dopušča.

Rdeča nit dokumenta ni posamezno priporočilo, temveč vloga socialnega dialoga s proaktivno vlogo države in institucij kot mostu med sprejetjem direktive in njenim dejanskim uveljavljanjem. Izkušnje iz vseh partnerskih držav kažejo, da zakon sam po sebi ne spremeni prakse: španski zakon o dostavljavcih (‘Ley Rider’) ni preprečil, da bi Glovo prestrukturiral celoten model poslovanja v sistem izključno s podizvajalci; avstrijska kolektivna pogodba za dostavljavce ni preprečila, da bi Lieferando marca 2025 odpustil skoraj tisoč zaposlenih in jih pretvoril v proste pogodbenike brez zaščite; belgijska pravna domneva zaposlitve ni spremenila zaposlitvenega statusa niti enega delavca, ker zakon ni imel postopkov, s katerimi bi ga bilo mogoče uveljaviti.

V vseh teh primerih bi socialni dialog kot strukturni del implementacije – z državo kot aktivnim mediatorjem in garantom, ne le pasivnim opazovalcem – gotovo doprinesel k bolj učinkovito zapisanim zakonskim predlogom, ki bi bili v praksi uveljavljeni tako, da bi v največji meri dejansko zaščitili delavce. Socialni dialog ne sme biti le povabilo k pogajanjem, temveč obveznost platforme, da pristopi k dialogu, s sankcijami za zavračanje in z začasno zaščito delavcev, dokler dialog ne obrodi sadov. Zato ta dokument predlaga Protokol SDDP – okvir socialnega dialoga, ki lahko služi kot most med sprejetjem direktive in njenim dejanskim uveljavljanjem. Direktiva to v členu 25 spodbuja, v členu 29 pa izrecno dopušča, da države članice implementacijo zaupajo socialnim partnerjem prek kolektivnih pogodb. Ta dokument nudi argumente, zakaj bi to morala biti prednostna pot.

Rok za prenos je 2. december 2026. Vsak mesec zamude pomeni mesec, v katerem delavci delajo brez minimalnega plačila, brez prispevkov za socialno varnost in brez pravice do pojasnila, zakaj jim je algoritem ukinil račun. Zamuda ne škodi platformam – platforme jo aktivno iščejo, ker vsak mesec brez regulacije pomeni mesec brez stroškov. Predvsem pa škodi delavcem samim, ki v tem času prevzemajo odgovornost, nevarnosti in stroške, ki bi jih moral nositi delodajalec: gorivo, vzdrževanje vozila, zavarovanje, bolniško odsotnost. Škodi tudi poštenim podjetjem, ki zaposlujejo in plačujejo prispevke svojim delavcem, saj jim platforme predstavljajo nelojalno konkurenco. Projekt SDDP s tem dokumentom ponuja konkretna, v preteklih praksah preverljiva priporočila in ostaja na razpolago vsaki državi članici, ki želi prenos direktive izvesti tako, da dejansko zaščiti tiste, ki jih zakon naslavlja.

Poglavje 2: Obseg in definicije

Direktiva EU 2024/2831 o platformnem delu se ne začne z opredelitvijo pravic – začne z vprašanjem, kdo sploh spada pod njeno zaščito. Členi 1, 2 in 3 postavljajo temelje celotnega normativnega okvira: določajo namen in področje uporabe, opredeljujejo ključne pojme ter urejajo položaj posrednikov. Ker so ta besedila bolj odprta od nekaterih drugih delov direktive, so hkrati del, kjer platforme iščejo in bodo iskale vrzeli. Robustna implementacija zahteva, da države članice definicije prenesejo ozko in konkretno.

2.1 Zahteve direktive

Člen 1 določa dvojni namen direktive: izboljšanje delovnih pogojev platformnih delavcev in varstvo osebnih podatkov vseh oseb, ki opravljajo platformno delo. Ti dve dimenziji sta neločljivo povezani – algoritmično upravljanje je hkrati delovnopravno vprašanje in vprašanje varstva podatkov – in ni jima dopustno dati različne teže. Direktiva na podlagi členov 1(2) in 1(3) velja za vsako osebo, ki opravlja platformno delo v Evropski uniji, ne glede na to, ali ima formalno pogodbo o zaposlitvi in ne glede na to, kje ima platforma sedež podjetja.

Ozemeljski doseg direktive je jasen: člen 1(3) določa, da se direktiva uporablja za vse digitalne delovne platforme, ki organizirajo delo na območju Unije – ne glede na to, kje ima platforma sedež ali katero pravo se po pogodbi sklenjeni med delavcem in platformo uporablja. Strokovna skupina Evropske komisije (EK) je to potrdila: tuja platforma, ki organizira dostave v Ljubljani ali Varšavi, je v celoti zavezana k direktivi. Pogodbena določba o izbiri tujega prava te zaščite ne odvzame, ker gre za kogentna pravila mednarodnega zasebnega prava.

Platforme s sedežem zunaj EU, ki ne organizirajo dela znotraj Unije, niso zajete. Manj obravnavano, a prav tako resno vprašanje pa je, kaj se zgodi, ko evropska platforma deluje v državah zunaj EU in tam delavce izkorišča v razmerah, ki bi bile v Evropi prepovedane. Člena 1 in 26 direktive tega vprašanja ne naslavljata – to je vrzel, ki jo obravnavamo v priporočilu 2.6.

Člen 2 uvaja definicije pojmov, ki se uporabljajo v direktivi. Osrednja je definicija digitalne delovne platforme (‘digital labour platform (DLP)’), ki mora kumulativno izpolniti štiri pogoje:

storitev se zagotavlja vsaj delno na daljavo prek elektronskih sredstev (splet ali aplikacija);
storitev se zagotavlja na zahtevo prejemnika storitve – enkratno ali ponavljajoče se;
organizacija dela posameznikov za plačilo je nujna in bistvena sestavina storitve – ne le postransko opravilo;
storitev vključuje uporabo avtomatiziranih sistemov za nadzor ali sprejemanje odločitev (ali obeh).

Vsi štirje pogoji morajo biti izpolnjeni hkrati. Ocenjuje se konkretna storitev, ne celotno podjetje – isto podjetje je lahko DLP za eno svojo storitev, za drugo pa ne. Strokovna skupina EK je izrecno potrdila: noben sektor ni izključen, presoja je vedno konkretna, od primera do primera. Začasne agencije za zagotavljanje dela so DLP, če izpolnjujejo vse štiri pogoje. Platforme, ki zgolj objavljajo ponudbe izvajalcev brez aktivne vloge pri organizaciji dela, niso DLP.

Oseba, ki opravlja platformno delo (‘person performing platform work (PPPW)’), je vsak posameznik, ki opravlja platformno delo – ne glede na to, kako je njegovo pogodbeno razmerje poimenovano oz. pravno opredeljeno. Podkategorija platformni delavec označuje tistega PPPW, ki ima ali se na podlagi dejstev šteje, da izpolnjuje pogoje za zaposlitev. Razlikovanje je ključno: pravice iz poglavja II direktive (pravna domneva) in nekatere pravice iz poglavja III (algoritmično upravljanje pri delodajalcu) se nanašajo izključno na platformne delavce, medtem ko se prepovedi obdelave podatkov in preglednost algoritmov nanašajo na vse PPPW.

Posrednik je v členu 2(1)(e) opredeljen kot fizična ali pravna oseba, katere namen je platformi ali prek nje omogočati opravljanje platformnega dela, bodisi z vzpostavitvijo pogodbenega razmerja z obema stranema, bodisi z umestitvijo v podizvajalsko verigo. Definicija je namerno široka. Strokovna skupina EK je pojasnila: posredniki so lahko fizične osebe: najem računa (‘account subletting’) je posredništvo, kadar je namen tega najema opravljanje platformnega dela. Cilj takšne definicije je preprečiti izogibanje določilom direktive prek tretjih oseb. Flotni sistemi (‘fleet systems’) – v katerih platforma sklene pogodbo s flotnim operaterjem, ta pa z dostavljavci – so paradigmatičen primer posredništva, ki ga direktiva izrecno ureja.

Člen 3 zahteva, da osebe, ki opravljajo platformno delo prek posrednika, uživajo popolnoma enako raven zaščite kot tiste z neposrednim pogodbenim razmerjem s platformo. Države članice morajo vzpostaviti ustrezne mehanizme, ki vključujejo, kjer je to ustrezno, solidarno odgovornost (‘joint and several liability’). Besedna zveza ‘kjer je to ustrezno’ je odprta klavzula: direktiva solidarne odgovornosti ne nalaga brezpogojno, temveč jo prepušča presoji držav članic. To je ena od ključnih pomanjkljivosti, ki jo je treba odpraviti pri prenosu.

2.2 Ugotovitve iz prakse

Izkušnje iz partnerskih držav projekta SDDP razkrivajo tri strukturne vzorce izogibanja določilom, ki so opredeljena tudi v direktivi in so neposredno relevantni za razlago in prenos členov 1 do 3.

Sektorska klasifikacija kot orodje izogibanja. Pri tem je zelo nazoren belgijski. Takeaway.com se je za določen čas registriral kot oglaševalsko podjetje in ne kot platforma za dostavo hrane, s čimer je skušal preprečiti, da bi se zanj uporabljale delovnopravne obveznosti, ki izhajajo iz sektorske razvrstitve. Direktiva to strategijo onemogoča: ker presoja konkretno storitev in ne sektor, v katerega je podjetje uradno vpisano, pravna oblika ali razvrstitev v poslovnem registru ne more biti odločilna. Zakoni, ki bi dopuščali izogibanje prek registrske klasifikacije, direktivi ne sledijo.

Flotni sistem kot strukturni mehanizem posredništva. Analiza 91 platform v partnerskih državah kaže, da je flotni sistem prisoten pri vsaj 41 od njih – to ni izjema, temveč del poslovnega modela. Uber Eats v Nemčiji je nazoren primer: dostavljavci delajo prek podizvajalcev, ki si prisvajajo do 35 % njihovega zaslužka poleg pristojbine do 500 evrov. Hrvaške in srbske izkušnje s slamnatimi podjetji (‘shell companies’) so skrajni primer tega vzorca, ko podizvajalec zapre podjetje, delavci ostanejo brez pravnega varstva in brez brez načina preko katerega bi lahko uveljavljali pravice. Španska izkušnja po uveljavitvi Zakona o dostavljavcih (‘Ley Rider’) leta 2021 je pokazala, da so platforme prav po uvedbi regulacije množično prešle na flotni sistem. Direktiva bo podoben odziv verjetno sprožila tam, kjer posredniški sistemi niso ustrezno urejeni.

Najem računov v sivem območju. V praksi se dogaja, da imetnik računa pri platformi ta račun prepusti drugemu, pogosto migrantskemu delavcu brez urejenih dokumentov. Strokovna skupina EK je pojasnila, da kadar je namen tega najema prav opravljanje platformnega dela in platforma za to ve ali to dopušča, gre za posredništvo, kot ga definira direktiva. Kadar pa platforma za najem ne ve in ga ne dovoljuje, se podnajemnik formalno ne šteje za PPPW, direktiva pa spodbuja države, da z lastnimi ukrepi zaščitijo tudi te posameznike.

Na vmesni konferenci projekta SDDP v Ljubljani maja 2025 je bila skupna ugotovitev vseh partnerjev, da so definicije v direktivi dovolj široke, da zajamejo vse relevantne primere, a prav ta širina zahteva, da jih nacionalne zakonodaje natančno operacionalizirajo, sicer bodo platforme prostor zapolnile s svojimi razlagami, preko katerih se bodo poskušale izogniti odgovornosti.

Posebej velja izpostaviti še trditve, ki jih platforme same širijo v pogajanjih s socialnimi partnerji in v postopkih pred nacionalnimi organi. Uprave nekaterih platform – med njimi npr. Wolt v pogajanjih s slovenskimi sindikati – redno zatrjujejo, da določene zaveze iz direktive zanje ne veljajo ali da določeni organi niso pristojni za presojo njihovega poslovnega modela. Direktiva takšnih argumentov ne dopušča: pristojnost izhaja iz kraja opravljanja dela, ne iz kraja sedeža platforme.

Ostaja pa vrzel, ki je direktiva ne naslavlja: kaj se zgodi, ko evropska platforma vzpostavi dvojne standarde: v EU spoštuje pravila, zunaj nje pa jih ne. Glovo, katerega večinski lastnik je Delivery Hero s sedežem v Nemčiji, deluje v več državah v razvoju: Maroku, Gani, Kazahstanu, Peruju in drugod. Delovni pogoji tamkajšnjih dostavljavcev pogosto bistveno zaostajajo za standardi, ki bi jih direktiva zahtevala v EU. Ker je platforma v evropski lasti in financirana z evropskim kapitalom, se zastavlja vprašanje, ki ga sedanja direktiva ne ureja: ali bi morala EU uveljaviti vsaj minimalne standarde za delavce, ki delajo za evropske platforme zunaj njenega ozemlja? To je pristojnost, ki je trenutna direktiva ne opredeljuje.

2.3 Priporočila

Naslednja priporočila so naslovljena na ministrstva, pristojna za implementacijo direktive,držav članic EU in na socialne partnerje v okviru prenosa direktive. Izhajajo iz normativnih zahtev direktive ter izkušenj partnerskih držav projekta SDDP. Vsako priporočilo je označeno z ravnjo ambicije: [DIREKTIVA] pomeni, da gre za zahtevo, ki jo direktiva nalaga in jo mora zakon prenesti; [PRESEGA MINIMUM] pomeni, da priporočilo presega minimalne zahteve direktive, a je pravno dopustno po členu 26(2); [AMBICIOZNO] pomeni, da priporočilo presega okvir direktive za še višjo raven zaščite delavcev, ali pa je naslovljeno na revizijo leta 2029.

Priporočilo 2.1 [DIREKTIVA]: Sektorsko nevtralna opredelitev digitalne delovne platforme

Nacionalni zakoni morajo definicijo DLP prenesti brez sektorskih izjem ali omejitev. Nobena panoga – prevoz, dostava, čiščenje, IT, zdravstvo ali mikroopravila – ni in ne sme biti vnaprej izključena. Ocena, ali subjekt izpolnjuje definicijo DLP, mora temeljiti na konkretni storitvi in njeni vlogi pri organiziranju dela, ne pa na sektorski razvrstitvi v poslovnem registru ali davčni kategorizaciji. Ministrstvom priporočamo, da v zakon vključijo izrecno določbo, ki prepoveduje sklicevanje na registrsko razvrstitev kot razlog za izključitev iz področja uporabe direktive.

Ozadje: Belgijski primer Takeaway.com kaže, kako registrska kategorija oglaševalskega podjetja postane izgovor za izogibanje delovnopravnim obveznostim. Strokovna skupina EK je potrdila: presoja je vedno po storitvi, ki jo podjetje nudi, ne po sektorju, v katerem uradno deluje.

Priporočilo 2.2 [DIREKTIVA]: Izrecna ureditev flotnega sistema in posredniških verig

Nacionalni zakoni morajo definicijo posrednika konkretizirati tako, da izrecno zajame vse oblike flotnega sistema, vključno z večstopenjskimi podizvajalskimi verigami. Zakon mora določiti, da je vsak subjekt, fizična ali pravna oseba, katerega namen je organizirati ali posredovati platformno delo, posrednik. Najem računa, ki ga platforma dovoljuje ali dopušča, se šteje za posredništvo. Ministrstvom priporočamo, da vzpostavijo javno dostopen register posrednikov, ki delujejo v imenu platform.

Ozadje: Flotni sistem je prisoten pri vsaj 41 od 91 analiziranih platform. Uber Eats Nemčija, izkušnje s slamnatimi podjetji na Hrvaškem in v Srbiji ter španska izkušnja po zakonu o dostavljavcih (Ley Rider) so dokumentirani primeri, kako platforme s pomočjo posrednikov prenašajo pravno tveganje na delavce in/ali na podjetja posrednike.

Priporočilo 2.3 [PRESEGA MINIMUM]: Solidarna odgovornost kot pravna zahteva, ne le možnost

Člen 3 direktive zahteva, da delavci, ki delo pravljajo prek posrednikov, uživajo enako raven zaščite. Za dosego tega cilja je nujno orodje solidarna odgovornost platforme in posrednika. Formulacija ‘kjer je to primerno’ je minimalni standard in ne ovira za strožjo ureditev. Ministrstvom priporočamo, da solidarno odgovornost uveljavijo kot pravno domnevo: platforma in posrednik sta solidarno odgovorna za vse obveznosti iz direktive, razen če platforma dokaže, da obstoj flotnega razmerja leži zunaj njenega vpliva. Solidarna odgovornost mora kriti vsaj plačilo, prispevke, ki izhajajo iz dela, in pravico do organiziranja.

Ozadje: Strokovna skupina EK je pojasnila, da solidarna odgovornost ni obvezna v vseh primerih, a je ustrezna vsakič, ko bi bil delavec brez nje prisiljen uveljavljati pravice od subjekta, s katerim nima neposredne pogodbe. Izkušnje s slamnatimi podjetji dokazujejo, da ob zaprtju podizvajalca delavci ostanejo brez vsakršne zaščite. Osnutek kolektivne pogodbe ZSSS/Sindikat Mladi plus za Wolt Slovenija vsebuje pogodbeno-pravno prepoved flotnega sistema s kazensko določbo 5.000 EUR na delavca – to je model, ki ga je treba normativno podpreti.

Priporočilo 2.4 [PRESEGA MINIMUM]: Realni časovni nadzor posredniških verig prek ELA

V skladu s Protokolom socialnih partnerjev SDDP priporočamo, da države članice platformam naložijo vzpostavitev digitalnega dostopa za nadzorne organe in Evropsko agencijo za delo (‘European Labour Authority (ELA)’), ki v realnem času in anonimizirano prikazuje število aktivnih delavcev, prisotne podizvajalce in agregirane podatke o izplačilih. Platforma naj predloži začetni register v 60-ih dneh od uveljavitve prenosnega zakona in ga posodablja mesečno. Inšpektorat naj potrdi delovanje dostopa v 15 dneh; brez potrditve se socialni certifikat zadrži. Podatki morajo biti anonimni in v skladu z uredbo o varstvu osebnih podatkov (GDPR). Namen ni nadzor posameznih delavcev, temveč odkrivanje skritih podizvajalskih razmerij in sistematičnega prenašanja tveganj. Dostop do zbirnih podatkov naj imajo tudi sindikati v okviru kolektivnih pogajanj. ELA naj deluje kot mediator pri čezmejnih primerih in usklajuje skupne inšpekcijske nadzore (Uredba (EU) 2016/679 (GDPR), zlasti čl. 5 (načela obdelave) in čl. 25 (vgrajena in privzeta zaščita podatkov). Anonimizacija in agregacija podatkov sta pogoj za združljivost registra z GDPR.)

Ozadje: Protokol socialnih partnerjev SDDP (III. steber) predvideva realnočasovni register kot orodje za preprečevanje podizvajalskih zlorab. Brez neodvisnega vira podatkov so sindikati in inšpektorati v pogajanjih strukturno v slabšem položaju. ELA že ima pooblastila za čezmejno izmenjavo informacij – ta mehanizem bi jo neposredno vključil v preventivni nadzor.

Priporočilo 2.5 [DIREKTIVA]: Jasna ureditev ozemeljske pristojnosti

Ministrstva morajo v zakon o prenosu vključiti izrecno določbo, ki pooblašča in obvezuje delovni inšpektorat k ukrepanju zoper vsako platformo, ki organizira delo na območju države, ne glede na sedež platforme ali uporabo pravnega sistema, ki ga določajo pogodbe. Sklicevanje na tuj sedež ali izbiro tujega prava kot razlog za nepristojnost ni dopustno. Platforme, ki nimajo sedeža v EU, morajo imeti zastopnika v Uniji. Ministrstvom priporočamo, da v zakon vključijo izrecno prepoved, da bi platforma v pogajanjih ali postopkih pred organi uveljavljala tuj sedež kot razlog za omejitev obveznosti (Uredba (EU) 2022/2065 o digitalnih storitvah (DSA), čl. 13: ponudniki posredniških storitev, ki nimajo sedeža v EU, morajo imenovati pravnega zastopnika v Uniji.)

Ozadje: Člen 1(3) direktive v kombinaciji z Uredbo Rim I ustvarja trden pravni okvir za ozemeljsko pristojnost. Trditve nekaterih platform, da določene zaveze zanje ne veljajo ali da določeni organi niso pristojni, so v nasprotju z direktivo in jih je treba izključiti že v besedilu zakona (Uredba (ES) št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), člen 8: pogodbena določba o izbiri tujega prava delavcu ne sme odvzeti zaščite, ki mu jo zagotavljajo kogentne določbe prava države, v kateri ali iz katere delavec habitualno opravlja delo.)

Priporočilo 2.6 [PRESEGA MINIMUM]: Socialni dialog kot orodje za ugotavljanje področja uporabe

Ministrstva naj v zakon o prenosu vključijo mehanizem, ki socialnim partnerjem omogoča formalno pobudo za ugotovitev, ali določen poslovni model izpolnjuje kriterije DLP. V okviru tega mehanizma naj pristojni organ v določenem roku (npr. 60 dni) poda zavezujoče stališče, ki je osnova za nadaljnje postopke. Takšne ugotovitve temeljijo na socialnem dialogu med ministrstvom, sindikati in delodajalci, in so hitrejše, cenejše ter pravičnejše od individualnih tožb, ki jih posamični delavci pogosto ne zmorejo financirati.

Ozadje: Rdeča nit tega dokumenta je, da bo socialni dialog tisti most, ki zapolni prostor med sprejetjem direktive in njenim dejanskim uveljavljanjem. Kolektiven mehanizem za razrešitev vprašanj obsega je učinkovitejši od individualnih sodnih postopkov.

Opomba za implementacijo

Definicije iz tega poglavja so temelj, na katerem stojijo vsa nadaljnja poglavja tega dokumenta. Pravna domneva zaposlitve (pogl. 4) bo učinkovita le, če je pojem DLP prenesen brez sektorskih vrzeli. Algoritmično upravljanje (pogl. 5) bo ščitilo le tiste, ki so PPPW v smislu direktive. Kolektivne pravice (pogl. 7) bodo dostopne le, če je posredniška veriga jasno urejena. Natančnost pri prenosu členov 1–3 ni formalna zahteva – je pogoj za vso ostalo zaščito, ki izhaja iz direktive.

Poglavje 3: Pravna domneva zaposlitve in ugotavljanje delovnopravnega statusa

3.1 Zahteve direktive

Direktiva EU 2024/2831 o platformnem delu vprašanju zaposlitvenega statusa posveča II. poglavje (členi 4–6), ki ga poročilo strokovne skupine Evropske komisije upravičeno označuje za osrednje področje celotne direktive. Brez učinkovite rešitve vprašanja, ali je oseba, ki opravlja platformno delo, delavec ali samozaposleni, ostajajo vse preostale določbe direktive skorajda brez pomena.

Ugotavljanje pravilnega zaposlitvenega statusa (člen 4) zahteva, da države članice vzpostavijo primerne in učinkovite postopke za ugotavljanje pravilnega delovnopravnega statusa oseb, ki opravljajo platformno delo. Člen uvaja načelo primata dejstev (‘primacy of facts’): ko se ugotavlja obstoj zaposlitve, morajo dejstva vedno prevladati nad voljo strank ali pogodbeno ureditvijo razmerja. Z drugimi besedami, platforma ne more s sklicevanjem na pogodbo, ki jo je sama enostransko zasnovala in ponudila v podpis, izključiti obstoja zaposlitve, ki ga kažejo dejanske okoliščine dela. Člen 4 zahteva tudi jasno identifikacijo delodajalca, kar je posebej zahtevno v razmerah, ko je med platformo in delavcem vrinjena veriga posrednikov ali podizvajalcev.

Pravna domneva zaposlitve (člen 5) je ključno orodje direktive. Vzpostavlja izpodbojno pravno domnevo, da je pogodbeno razmerje med digitalno delovno platformo in osebo, ki prek nje opravlja delo, zaposlitev, kadar so ugotovljena dejstva, ki kažejo na navodila in nadzor (‘direction and control’). Direktiva ta pojem razume široko: zajema ne le neposredna navodila, temveč tudi posredno usmerjanje vedenja prek algoritmičnih sistemov, kaznovalne prakse in pritiske (Uvodna izjava 30). Pri prenosu je ključno, da se nacionalni pojem ‘navodil in nadzora’ (npr. v slovenskem ZDR-1, člen 4) razlaga tako, da zajame tudi te posredne oblike podrejenosti.

Dokazno breme (‘burden of proof’) za izpodbijanje te domneve se prenese na platformo. Ta, če domneve ne sprejme, mora dokazati, da pogodbeno razmerje ni zaposlitev. Direktiva tega standarda ne zaostruje z zahtevo po dopolnilnih kriterijih, kot je pojasnila strokovna skupina EK, člen 5 ne zahteva od držav članic, da v prenosnih ukrepih določijo kriterije. Zadostuje ugotovitev dejstev, ki kažejo na navodila in nadzor. Zahtevan standard dokazovanja je primerljiv z načelom prima facie v zakonodaji EU o prepovedi diskriminacije: zadostuje, da dejstva napravijo podrejenost vsaj verjetno ali možno. Direktiva ne zahteva polnega dokaza.

Pravna domneva se smiselno bere skupaj z Uvodno izjavo 30, ki poudarja, da navodila in nadzor v platformnem delu pogosto nista neposredna, temveč posredna – prek algoritmičnih sistemov, kaznovalne prakse in pritiskov, ki spodbujajo določeno vedenje. Platforme razpolagajo z vsemi podatki o naravi razmerja, zlasti z algoritmi, prek katerih upravljajo delavce. Prav to upravičuje prenos dokaznega bremena.

Direktiva predvideva, da pravna domneva velja v vseh relevantnih upravnih in sodnih postopkih za ugotavljanje zaposlitvenega statusa. Ne velja avtomatično v davčnih, kazenskih in socialnovarstvenih postopkih, čeprav jo države članice smejo razširiti tudi nanje. Aplikacija domneve ni retroaktivna: za razmerja, ki so obstajala pred 2. decembrom 2026 in so bila tedaj že sklenjena, se pravice iz naslova redefiniranega statusa priznavajo le za obdobje po tem datumu.

Posebej pomembni sta dve določbi o sprožitvi postopkov. Po členu 5(4) imajo pravico do sprožitve postopka delavci in njihovi predstavniki. Po členu 5(5) imajo pristojni nacionalni organi obveznost sprožiti ustrezne ukrepe ali postopke, kadar menijo, da je oseba morda napačno razvrščena – in to ne glede na soglasje delavca. Poleg tega ima po členu 19 direktive delavsko zastopstvo pravico, da nastopa v postopkih v imenu enega ali več delavcev, kar odpira vrata za kolektivno uveljavljanje pravic.

Okvir podpornih ukrepov (člen 6) zavezuje države članice, da vzpostavijo celovit okvir ukrepov za učinkovito izvajanje pravne domneve. Ta okvir mora vključevati razvoj smernic in praktičnih priporočil za platforme, delavce in socialne partnerje; vzpostavitev postopkov, s katerimi pristojni organi proaktivno prepoznavajo, ciljno obravnavajo in preganjajo platforme, ki kršijo pravila o zaposlitvenem statusu; učinkovite nadzore in inšpekcije, zlasti nad platformami, pri katerih je bila zaposlitev že ugotovljeno; ter ustrezno usposabljanje inšpekcijskih organov, vključno s tehničnim strokovnim znanjem na področju algoritmičnega upravljanja.

3.2 Ugotovitve iz prakse

Praznina med pravico in stvarnostjo

Izkušnje iz partnerskih držav projekta SDDP kažejo, da je vprašanje pravne domneve in ugotavljanja statusa zaposlitve najkompleksnejše in politično najbolj občutljivo področje implementacije direktive. Hkrati je ključno za vse preostale pravice: brez zaposlitvenega statusa nimajo sindikati pravice zastopati delavca, brez zaposlitvenega statusa kolektivna pogodba za delavca ne velja, brez zaposlitvenega statusa ni delavskih in socialnih pravic.

Vmesna konferenca projekta SDDP (Ljubljana, maj 2025) je to nedvoumno potrdila: brez zaposlitvenega statusa ostajajo vse preostale pravice iz direktive nedostopne.

Španija: od ignoriranja zakona do grožnje zaporno kaznijo

Španija nudi najbolj celovito izkušnjo – tako uspehov kot nevarnosti. Po sodnih zmagah sindikatov je španska vlada leta 2021 sprejela t. i. Zakon o dostavljavcih (‘Ley Rider’), ki za sektor dostave hrane vzpostavlja domnevo zaposlitve. Odziv platform je bil zelo zgovoren in se je odvijal v treh fazah.

V prvi fazi je Glovo – največja španska platforma z okrog 12.000 dostavljavci – napovedal zaposlitev le okrog 2.000 oseb (20 %). Ponujene pogodbe o zaposlitvi so bile oblikovane z minimalnim tedenskim fondom ur in pogoji, ki so bili bistveno slabši od prejšnjega zaslužka, tako da jih večina dostavljavcev ni sprejela. Hkrati je Glovo spremenil algoritmične parametre tako, da je ustvarjal videz avtonomije – prosta prijava brez izbiranja terminov, možnost zavrnitve naročil – s čimer je skušal izpodbiti elemente podrejenosti delavcev.

V drugi fazi so sledila leta sporov. Španski delovni inšpektorat je Glovu izrekel rekordno globo 79 milijonov evrov, uprava za socialno varnost pa je zahtevala skupno okrog 450 milijonov evrov glob in neplačanih prispevkov. Sodišča so dosledno odločala v korist delavcev. Leta 2022 je Španija spremenila kazenski zakonik tako, da je navidezno samozaposlovanje postalo kaznivo dejanje.

Odločilni obrat je nastopil šele v tretji fazi, ko je bil soustanovitelj in izvršni direktor Glova Óscar Pierre kazensko preganjan. Dan pred nastopom pred sodiščem – decembra 2024 – je Glovo objavil, da bodo zaposlili vse dostavljavce. Ta izkušnja nedvoumno kaže, da jasna zakonska določba o pravni domnevi zaposlitve sama po sebi ne zadostuje – nujno je učinkovito izvrševanje, ki presega le finančne sankcije in vključuje kazensko odgovornost odgovornih oseb.

Hkrati španska izkušnja razkriva sistemsko omejitev: zakon o dostavljavcih velja le za dostavo hrane, ne pa za vse platformne delavce. Uber Eats je po sprejetju zakona prestrukturiral celoten model poslovanja v sistem izključno s podizvajalci, t. i. flotni sistem (‘fleet system’), in tako formalno izpolnil zahtevo po zaposlitvi, a prek posrednikov reproduciral prekarnost. To kaže, da je vsaka sektorsko omejena regulacija neučikovita.

Belgija: domneva brez izvršbe

Belgijska izkušnja kaže zaskrbljujoč vzorec. Belgijska zakonodaja vsebuje variacijo pravne domneve zaposlitve, a v praksi ni spremenila ničesar. Na konferenci v Ljubljani je belgijski sindikalni predstavnik povedal, da obstoj pravne določbe o domnevi brez ustrezne inšpekcijske zmogljivosti in sankcij pomeni mrtvo črko na papirju: »Belgija ima seznam kriterijev za zaposlitev, toda izvrševanje zakona ni.« Primer Takeaway, registriranega kot oglaševalsko podjetje, da bi se izognil boljše plačanim sektorskim kolektivnim pogodbam prevozniškega sektorja, ilustrira, da platforme izkoriščajo vsako pravno luknjo – od pogodbene oblike do sektorske klasifikacije.

Italija: tretji status kot past

Italija se sooča s posebnim izzivom: poleg klasičnega razlikovanja med delavcem in samozaposlenim obstajata dve vmesni kategoriji. Sindikati svarijo, da bi direktiva, nepazljivo implementirana, legalizirala tretji status (‘para-subordinate workers’), ki ga platforme predlagajo kot ‘rešitev’. Izkušnja JustEat, ki je edinstveno med velikimi platformami sklenil dejanske pogodbe o zaposlitvi, kaže, da je to možno – a politični kontekst skrajno desne vlade implementacijo direktive blokira. Sindikati se zato osredotočajo na regionalne sporazume in kolektivna pogajanja.

Slovenija: čakanje na ministrstvo

V Sloveniji Wolt dominira trg platformne dostave z modelom samozaposlenih. Sindikati so se soočili z ambivalenco med samimi delavci: delavci prepoznavajo svojo podrejenost platformi, a hkrati pričakujejo, da bo ministrstvo rešilo problem – ne kolektivna pogajanja. Po parlamentarnih volitvah marca 2026 je politična volja za ambiciozno implementacijo direktive negotova. Slovenija tradicionalno čaka na zadnji trenutek pri prenosu evropskih direktiv. Hkrati ZSSS v svojih smernicah za implementacijo aprila 2025 predlaga, da Slovenija direktivo izkoristi za uveljavljanje sistemske spremembe: vzpostavitev splošne domneve delovnega razmerja oz. zaposlitve za vsa dela v Sloveniji, ne le za platformno delo.

Problem podizvajalcev

Skupna ugotovitev vseh partnerskih držav je, da podizvajalstvo (‘subcontracting’) postaja najpogostejši mehanizem za izogibanje pravni domnevi zaposlitve in odgovornosti plaform nasploh. V Nemčiji sindikati na podlagi izkušenj z zakonodajo v poštnem sektorju (omejevanje podizvajalskih verig pri dostavi paketov) ugotavljajo, da platforme pospešeno prehajajo na modele z verigami podizvajalcev, kjer delavci formalno niso zaposleni pri platformi. V Španiji so platforme, kot so Glovo, Uber Eats in Just Eat, po uveljavitvi zakona Ley Rider, prešle na podizvajalske modele, zaradi česar sindikati pogosto sploh ne vedo, kdo je dejanski delodajalec delavca.

Direktiva o platformnem delu ta problem naslavlja v 3. členu, ki zahteva, da delavci, ki delajo prek posrednikov, uživajo enako raven zaščite kot tisti v neposrednem razmerju s platformo, vključno z mehanizmi solidarne odgovornosti. Dejanska implementacija tega določila pa bo ključna preizkušnja.

Skupna strukturna ugotovitev: kdo bo sprožil postopek?

Na konferenci je Tea Jarc (ETUC) poudarila ključni praktični izziv: za uveljavljanje pravne domneve mora nekdo sprožiti postopek. Delavci ga pogosto ne sprožijo, ker se bojijo izgube zaslužka. Sodišča so počasna in draga. Zato je ETUC-ov ključni poudarek na upravnih postopkih, inšpektoratih za delo, ki imajo obveznost sprožiti postopek, kadar opazijo znake napačne razvrstitve brez soglasja delavca. Direktiva to obveznost vsebuje v členu 5(5), a njena učinkovita implementacija zahteva, da so inšpektorati kadrovsko in strokovno ustrezno opremljeni.

3.3 Priporočila

Na podlagi analize zahtev direktive, izkušenj iz prakse in razprav strokovne skupine Evropske komisije oblikujemo naslednja priporočila za države članice pri prenosu II. poglavja direktive.

Priporočilo 3.1 [DIREKTIVA]: Pravna domneva zaposlitve brez dodatnih kriterijev

Države članice naj pri prenosu člena 5 ne vpeljejo dodatnih kriterijev ali seznamov kazalnikov, ki bi morali biti izpolnjeni, preden se pravna domneva zaposlitve aktivira. Strokovna skupina EK je to nedvoumno pojasnila: direktiva ne zahteva kriterijev, temveč le ugotovitev dejstev, ki kažejo na navodila in nadzor, pri standardu, ki je primerljiv z načelom prima facie v protidiskriminacijski zakonodaji EU. Zadostuje, da dejstva kažejo na to, da je podrejenost možna, ne zahtevajo se gotovi dokazi. Belgijska izkušnja kaže, da dolgi seznami kriterijev koristijo platformam, ne delavcem: platforme preprosto prilagodijo pogodbe in delovno organizacijo tako, da formalno nobeden od kriterijev ni izpolnjen, ali pa jih je izpolnjenih premalo.

Priporočilo 3.2 [DIREKTIVA]: Upravni postopki kot primarna pot do ugotavljanja statusa

Države članice naj pri implementaciji člena 5 vzpostavijo ali okrepijo upravne postopke pred inšpektorati za delo kot primarno pot za ugotavljanje delovnopravnega statusa platformnih delavcev, vzporedno s sodnimi postopki. Upravni postopki so hitrejši, cenejši in dostopnejši za delavce v prekarnem položaju. Izkušnje iz prakse kažejo, da je privolitev delavca v sodni postopek pogosto nemogoče pričakovati – delavci se bojijo izgube dostopa do platforme oz. zaslužka, zato je ključnega pomena, da so postopki lahko sproženi brez njih. Po členu 5(5) direktive ima inšpektorat obveznost sprožiti postopek brez soglasja delavca, kadar zazna znake napačnega delovnopravnega statusa delavcev. To obveznost je treba izrecno vnesti v nacionalne prenosne zakone.

Priporočilo 3.3 [PRESEGA MINIMUM]: Okrepitev inšpektoratov za delo s kadri in algoritmično strokovnostjo

Člen 6 direktive zahteva učinkovite inšpekcijske nadzore ter ustrezno usposobljenost pristojnih organov za področje algoritmičnega upravljanja. Vse partnerske države poročajo, da inšpektorati nimajo ne zadostnega kadra ne tehničnega znanja za razumevanje in presojo algoritmično posredovanega nadzora. Priporočamo, da vlade pri prenosu direktive namenijo konkretna proračunska sredstva za: zaposlitev novih inšpektorjev s specializacijo za digitalne delovne modele, vzpostavitev ali razširitev t. i. enot za platformno ekonomijo znotraj obstoječih inšpektoratov ter zagotovitev dostopa do tehničnih strokovnjakov za algoritmično upravljanje za potrebe posameznih primerov. Španski primer kaže, da intenzivna inšpekcijska dejavnost v kombinaciji z grožnjo kazenske odgovornosti – ne le finančnih sankcij – prinese odločilni preobrat v ravnanju platform.

Priporočilo 3.4 [PRESEGA MINIMUM]: Solidarna odgovornost celotne verige posrednikov

V celoti glej Priporočilo 2.3. V kontekstu pravne domneve zaposlitve poudarjamo: podizvajalstvo je postal najpogostejši mehanizem izogibanja pravni domnevi. Brez obvezne solidarne odgovornosti bo vsaka pravna domneva zaposlitve izigrana s preprosto postavitvijo podizvajalca med platformo in delavca.

Priporočilo 3.5 [DIREKTIVA]: Kolektivno uveljavljanje pravne domneve s strani sindikatov

Člen 19 direktive zagotavlja delavskim predstavnikom pravico do nastopanja v postopkih v imenu enega ali več delavcev. Države članice naj ta mehanizem okrepijo z vzpostavitvijo jasnih postopkovnih pravil, ki sindikatom omogočajo sprožitev kolektivnih ali skupinskih postopkov za ugotavljanje delovnopravnega statusa brez potrebe po individualni privolitvi vsakega delavca posebej. Na konferenci v Ljubljani v sklopu projekta SDDP je bila to skupna zahteva vseh partnerskih sindikalnih organizacij, ki jo podpira tudi ETUC. V državah, kjer kolektivne tožbe niso mogoče (npr. Nemčija, Slovenija), je zakonska vzpostavitev te možnosti predpogoj za učinkovito implementacijo direktive.

Priporočilo 3.6 [PRESEGA MINIMUM]: Socialni dialog kot vzporedna pot – ugotavljanje statusa brez čakanja na sodišča

Direktiva v členu 29(3-4) omogoča, da socialni partnerji s kolektivnimi pogodbami implementirajo določbe direktive, pri čemer morajo biti zagotovljeni splošni cilji direktive. To odpira priložnost, da se obstoječe kolektivne pogodbe v sorodnih sektorjih (npr. poštni sektor, transportni sektor) razširi na delavce platform, ki opravljajo primerljivo delo. Tak model ‘kolektivnih pogodb kot mostu’ je temeljni element tega dokumenta: socialni dialog ne čaka na potencialno dolgotrajno sodno odločbo, ki bo pravno opredelila status, temveč delavcem zagotavlja konkretne pravice takoj. Vlada naj aktivno spodbuja tovrstne sporazume prek mehanizmov mediacije in finančnih spodbud za platforme, ki prostovoljno pristopijo k kolektivnim pogajanjem.

Priporočilo 3.7 [AMBICIOZNO]: Splošna domneva zaposlitve za vsa dela

Države članice naj direktivo izkoristijo kot priložnost za sistemsko spremembo pri omejevanju razširjanja prekarnosti na trgu dela: vzpostavitev splošne pravne domneve, da se vsako delo opravlja na podlagi delovnega razmerja oz. zaposlitve, razen če delodajalec vnaprej izkaže, da v posameznem primeru ne obstajajo elementi delovnega razmerja oz. zaposlitve. ZSSS v svojih smernicah za implementacijo direktive (april 2025) predlaga ta pristop za Slovenijo, kot primer dobre prakse ga priporočamo tudi drugim državam članicam EU, saj prinaša obrnjeno dokazno breme za vse atipične oblike dela, ne le za platformno delo.

Vzporedno naj bo vzpostavljena evidenca atipičnih oblik dela z vpisanimi razlogi, ki izključujejo elemente delovnega razmerja oz. zaposlitve, ki bi nadzornim organom omogočila sistematičen nadzor in pridobitev pristojnosti za ugotavljanje obstoja delovnih razmerij z odločbo, ki bi bila neposredna podlaga za vpis v socialna zavarovanja oz. za sklenitev delovnega razmerja. Takšen pristop bi odpravil temeljno slabost obstoječe ureditve – delavec danes nosi celotno dokazno breme in tvega dolgotrajen sodni postopek, medtem ko delodajalec, ki je takšno razmerje ustvaril, udobno čaka. Direktiva takšen ambicioznejši pristop ne le dopušča, ampak ga v duhu člena 26 in člena 6 (okvir podpornih ukrepov) izrecno spodbuja.

Viri: Poročilo strokovne skupine za prenos Direktive (EU) 2024/2831 (januar 2026); Zapiski vmesne konference SDDP, Ljubljana, maj 2025; Smernice ZSSS za implementacijo Direktive EU 2024/2831 (april 2025, sprejete na 13. seji Predsedstva ZSSS).

Poglavje 4: Algoritmično upravljanje in človeški nadzor

4.1 Zahteve direktive

Direktiva algoritmičnemu upravljanju posveča celotno III. poglavje (členi 7–15), kar odraža razumevanje, da je avtomatizirano vodenje delavcev osrednja značilnost platformnega dela in hkrati eden njegovih največjih izzivov. Direktiva vzpostavlja tri stebre regulacije algoritmičnega upravljanja: omejitve obdelave osebnih podatkov, zahteve po transparentnosti ter pravice do človeškega nadzora in pregleda odločitev.

Omejitve obdelave podatkov (člen 7) predstavljajo absolutne prepovedi, ki jih platforme ne smejo kršiti v nobenem primeru. Platformam je izrecno prepovedano:

avtomatizirano obdelovanje podatkov o čustvenem ali psihološkem stanju delavcev,
dostopanje do zasebnih pogovorov med delavci ali med delavci in njihovimi predstavniki,
zbiranje osebnih podatkov izven delovnega časa (ko delavec ne ponuja ali ne opravlja dela),
obdelovanje podatkov za napovedovanje uveljavljanja temeljnih pravic (vključno s sindikalnim združevanjem in stavko) ter sklepanje o rasnem ali etničnem poreklu, zdravstvenem stanju, sindikalnem članstvu ali drugih posebnih kategorijah podatkov na podlagi drugih osebnih podatkov.

Kot je pojasnila strokovna skupina EK za prenos direktive, te prepovedi veljajo širše od splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR) in širše od Akta o umetni inteligenci (‘AI act’). Pokrivajo vse avtomatizirane sisteme, ne le sisteme umetne inteligence, in ne dopuščajo izjem na podlagi privolitve delavca, saj privolitev v kontekstu razmerja moči med platformo in delavcem ne more biti svobodna.

Člen 9 (Transparentnost) zahteva, da platforme delavcem, njihovim predstavnikom in pristojnim organom razkrijejo podrobne informacije o delovanju avtomatiziranih sistemov nadzora in odločanja. To vključuje kategorije podatkov, ki jih sistemi obdelujejo, parametre, ki vplivajo na odločitve ter relativno pomembnost posameznih parametrov. Posebej pomembna je zahteva po razkritju razlogov za odločitve o omejitvi, začasni ukinitvi ali ukinitvi računa delavca ter za zavrnitev plačila opravljenega dela. Informacije morajo biti podane v jasnem in razumljivem jeziku, delavci pa jih morajo prejeti najkasneje prvi delovni dan ter pred vsako spremembo, ki vpliva na delovne pogoje.

Člen 10 (Človeški nadzor) zavezuje države članice, da zagotovijo redni nadzor in ocenjevanje vpliva avtomatiziranih sistemov na delovne pogoje, vključno z oceno tveganja diskriminacije. Platforme morajo zagotoviti zadostne človeške vire za nadzor, pri čemer morajo imeti osebe, ki opravljajo nadzor, ustrezno usposobljenost in pooblastila za razveljavitev avtomatiziranih odločitev. Vsaka odločitev o omejitvi ali ukinitvi računa mora biti potrjena s strani človeka.

Člen 11 (Pravica do človeškega pregleda) daje delavcem pravico do obrazložitve in pregleda vsake odločitve avtomatiziranega sistema, ki bistveno vpliva na njihove delovne pogoje. Platforma mora brez nepotrebnega odlašanja, najkasneje na dan začetka veljavnosti odločitve, zagotoviti obrazložitev. Delavec ali njegovi predstavniki lahko zahtevajo ponovni pregled odločitve s strani človeka, platforma pa mora odgovoriti z utemeljeno odločitvijo brez nepotrebnega odlašanja.

Člen 12 (Varnost in zdravje) izrecno prepoveduje uporabo algoritmov, ki izvajajo nesorazmeren pritisk na delavce ali ogrožajo njihovo telesno ali duševno zdravje. To vključuje prepoved sistemov, ki spodbujajo nevarno vedenje (npr. prehitro vožnjo pri dostavljavcih) ali preprečujejo potrebne odmore.

4.2 Ugotovitve iz prakse

Algoritem kot »šef v stroju«

Praksa platformnega dela razkriva, da algoritmično upravljanje ne predstavlja le tehničnega orodja za organizacijo dela, temveč celovit sistem nadzora, ki prevzema vse klasične funkcije vodenja – razporejanje nalog, ocenjevanje uspešnosti, nadzorovanje, sankcioniranje in odpuščanje – pogosto brez kakršnegakoli človeškega posredovanja.

Avstrijski primer nazorno opisuje mehanizem tega nadzora skozi tri ravni: Na prvi, podatkovni ravni, platforma prek pametnega telefona neprekinjeno beleži podatke, ki jih človeški vodja nikoli ne mogel spremljati: GPS-lokacijo, pospeševanje, čas neaktivnosti, hitrost odziva na naročila …

Na drugi, procesni ravni, se ti podatki pretvorijo v netransparentne metrike uspešnosti, ki odločajo o preživetju delavca na platformi. Značilen primer je t. i. ‘ocena odličnosti’, ki jo uporablja npr. Foodora – gamificirana metrika od 0 do 100, izračunana na podlagi ocen strank, učinkovitosti in razpoložljivosti v času povečanega povpraševanja. Višja ocena omogoča prednostni dostop do urnika in donosnih izmen, nižja ocena delavca dejansko kaznuje za koriščenje prostega časa.

Na tretji, izvršilni ravni, sistem ne le priporoča, temveč samostojno izvršuje odločitve – vključno s tako imenovanim ‘robotskim odpuščanjem’ (‘robo-firing’), ko je delavčev račun samodejno deaktiviran, če njegove metrike padejo pod vnaprej določen prag (npr. 20-odstotna stopnja preklica naročil pri Uberju), pogosto brez kakršnegakoli človeškega pregleda ali možnosti pojasnila. Ta sistem ustvarja okolje stalnega ‘tehnostresa’, kjer strah pred algoritmom poganja nevarne vedenjske vzorce, od prehitre vožnje pri dostavljavcih do opuščanja odmorov, ter kronično tesnobo delavcev.

Izkušnje iz držav partneric projekta

V Avstriji se je leta 2020 podpisala prva panožna kolektivna pogodba za platformne dostavljavce, sklenjena je med sindikatom VIDA in delodajalskimi združenji. Pogodba je zagotovila minimalne plače (do leta 2023 nad 1.730 evrov) in nadomestila za opremo, a je bila bistveno manj uspešna pri reguliranju samega algoritma – ne vsebuje namreč primerljivih določb o transparentnosti podatkov, kot jih poznajo sporazumi v Španiji ali na Danskem. Osrednji konflikt na avstrijskem trgu dela ostaja status ‘prostega pogodbenika’ (‘Freier Dienstnehmer’), hibridni status med zaposlenim in samozaposlenim, ki ga platforme kot Foodora in Lieferando agresivno izkoriščajo. Reforma, ki bo začela veljati januarja 2026, prinaša zakonske odpovedne roke in možnost vključitve prostih pogodbenikov v kolektivne pogodbe, kar odpira vrata za pogajanja o algoritmičnih zaščitah tudi za to kategorijo delavcev.

Strukturni izziv v Avstriji ostaja definicija ‘delovnega mesta’ (‘Betrieb’): avstrijska zakonodaja za ustanovitev sveta delavcev zahteva fizično poslovalnico, kar platformam, ki jih centralno upravljajo iz Berlina ali drugod, omogoča izogibanje delavskemu soupravljanju. Medtem ko so kurirji Foodore uspešno ustanovili svet delavcev, je Lieferando podobne poskuse pravno izpodbijal.

Slovenija se sooča z značilno dominacijo ene platforme, Wolt, pri kateri delavci delajo kot samozaposleni brez dostopa do informacij o delovanju algoritma. Konferenčna razprava je razkrila, da delavci pogosto niti ne razumejo, da je algoritem tisti, ki določa njihove delovne pogoje – od razporejanja nalog do dejanskega zaslužka. Organiziranje je dodatno oteženo, ker velik delež delavcev predstavljajo migranti, ki delajo prek študentskih vizumov in ne poznajo svojih pravic in so v še bolj prekarnem položaju. Ključna ugotovitev za Slovenijo je, da številni delavci pričakujejo, da bo njihove težave rešilo ministrstvo ali konkurenca, ne kolektivna pogajanja, kar kaže tudi na pomanjkanje zavedanja o vlogi socialnega dialoga pri regulaciji algoritmičnega upravljanja.

Italija izstopa z izkušnjo kolektivne pogodbe z JustEat, ki omejuje pritisk algoritma s določenim maksimumom dostav, štiri na uro. Ta pristop daje prednost človeški varnosti pred algoritmično optimizacijo in zagotavlja, da stremljenje k učinkovitosti ne preglasi fizičnih omejitev delavca.

Španija predstavlja vodilni primer tako uspehov kot pasti. Po sprejetju zakona o dostavljavcih so sindikati CCOO in UGT sklenili kolektivno pogodbo z JustEat España, ki ne ureja le plač, temveč vzpostavlja skupno komisijo za spremljanje algoritma – telo, ki se redno sestaja za preverjanje pravičnosti algoritmičnih parametrov, vključno z vprašanjem, ali usmerjevalni algoritem diskriminira določena območja ali demografske skupine. Vendar pa španska izkušnja razkriva tudi ključno past: zakon zahteva dostop do algoritmičnih parametrov, a ne predvideva posledic za nespoštovanje te zahteve.

Glovo je po sprejetju zakona prestrukturiral celoten model poslovanja. Namesto zaposlitve večine dostavljavcev je ponudil le minimalne pogodbe z nizkim tedenskim fondom ur, ki jih večina ni sprejela, hkrati pa spremenil algoritmične parametre tako, da je ustvarjal videz avtonomije. Šele grožnja kazenske odgovornosti – ne zahteva po transparentnosti – je prisilila platformo v skladnost z zakonom.

Danska ponuja inovativen model odgovornosti: sporazum med sindikatom 3F in čistilno platformo Hilfr določa, da platforma ostaja pravno odgovorna za vsako avtomatizirano odločitev. Ključno je, da se breme dokazovanja prenese na platformo: če algoritem deaktivira delavca ali skrije njegov profil in platforma ne more v razumljivem jeziku pojasniti zakaj, je odločitev samodejno neveljavna. To učinkovito prepoveduje neutemeljeno sankcioniranje.

Skupne ugotovitve

Iz primerjalne analize izhajajo trije ključni vzorci:

Prvič, informacijska asimetrija ostaja temeljni problem. Platforme razpolagajo z vsemi podatki, delavci pa so vodeni prek sistema, v katerega ne morejo vpogledati. Brez dostopa do podatkov ni mogoče niti prepoznati kršitev niti se o njih pogajati.

Drugič, transparentnost brez sankcij je neučinkovita. Španska izkušnja to dokazuje nedvoumno: pravna zahteva po razkritju algoritmičnih parametrov brez predvidenih posledic za kršitev platformam omogoča, da zahtevo preprosto ignorirajo.

Tretjič, algoritmično upravljanje presega platformno delo. Kot poudarja avstrijski prispevek, se prakse digitalnega taylorizma hitro širijo v klasična delovna okolja – logistiko, maloprodajo, gostinstvo, zdravstvo. Regulacija, ki bo omejena le na platforme, bo v nekaj letih zastarela.

4.3 Priporočila

Na podlagi analize zahtev direktive, izkušenj iz prakse in razprav strokovne skupine Evropske komisije oblikujemo naslednja priporočila za države članice pri prenosu III. poglavja direktive v nacionalno zakonodajo.

Priporočilo 4.1 [PRESEGA MINIMUM]: Avtomatična neveljavnost nepojasnjenih algoritmičnih odločitev

Kot nadgradnjo transparentnosti predlagamo uvedbo mehanizma, po katerem vsaka algoritmična odločitev (npr. o blokadi računa ali znižanju plačila), ki je platforma ne more obrazložiti v razumljivem jeziku, postane samodejno neveljavna. Ta pristop, ki sledi danskemu modelu, obrne procesno breme dokazovanja: namesto da delavec dokazuje nepravilnost, mora platforma dokazati razumljivost in zakonitost odločitve, sicer se ta izniči.

Priporočilo 4.2 [PRESEGA MINIMUM]: Algoritmična soodločba prek svetov delavcev in sindikatov – skupne komisije

Transparentnost je le prvi korak, povezava z aktivnim soupravljanjem mora biti učinkovita. Priporočamo, da države članice razširijo pravice svetov delavcev in sindikalnih predstavnikov tako, da vključujejo pravico do soglasja (ali vsaj pravico do posvetovanja s suspenzivnim učinkom) pred uvedbo ali bistveno spremembo algoritmičnih parametrov, ki vplivajo na plačilo, intenzivnost dela ali razporejanje nalog. Avstrijski predlog pravice veta glede algoritmičnih parametrov – po analogiji z obstoječo zahtevo po soglasju za uvedbo videonadzora – predstavlja konkreten model za prenos člena 13 direktive v učinkovito prakso soodločanja.

Priporočilo 4.3 [DIREKTIVA]: Klasifikacija algoritmičnega pritiska kot psihosocialnega tveganja

Člen 12 direktive izrecno prepoveduje uporabo algoritmov, ki izvajajo nesorazmeren pritisk na delavce. Priporočamo, da države članice v nacionalni zakonodaji o varnosti in zdravju pri delu izrecno opredelijo algoritmični pritisk – vključno z gamificiranimi razvrstitvami, odštevalniki časa, stalnim digitalnim nadzorom in sistemi, ki preprečujejo potrebne odmore – kot psihosocialno tveganje. To bi inšpektoratom za delo omogočilo, da toksičen algoritem obravnavajo z enako strogostjo kot fizično nevarnost na delovnem mestu, vključno z izrekanjem glob in odredb za prenehanje uporabe sistema. Takšno delovanje algoritma namreč predstavlja fizično nevarnost na delovnem mestu.

Priporočilo 4.4 [PRESEGA MINIMUM]: Kolektivni dostop do podatkov za sindikate

Posamični zahtevki za dostop do podatkov (po členu 15 GDPR) so neučinkoviti, ker razkrijejo le delček slike in so za posameznega delavca preobremenjujoči. Priporočamo, da države članice pri prenosu pravic iz členov 9 in 15 direktive vzpostavijo zakonsko pravico sindikatov do kolektivnega dostopa do agregatnih podatkov o delovanju algoritmičnih sistemov.

Financiranje neodvisnih strokovnjakov, ki sindikatom pomagajo analizirati te podatke, mora biti zagotovljeno iz nacionalnega sklada za neodvisni pregled algoritmov (glej priporočilo 6.1). To bi sindikatom omogočilo, da z združevanjem podatkov tisočev delavcev statistično rekonstruirajo logiko sistema in razkrijejo skrite vzorce diskriminacije ali kršitev plačil – pristop, ki ga ETUC priporoča kot ‘obratno inženirstvo šefa’. Pravica do kolektivnega dostopa do podatkov naj bo izrecno ločena od ščitenja poslovne skrivnosti, ki jo platforme pogosto zlorabljajo za preprečevanje vsakršnega vpogleda.

Priporočilo 4.5 [PRESEGA MINIMUM]: Posodobitev pojma ‘delovno mesto’ za digitalno dobo

Za učinkovito uveljavljanje pravic do obveščanja in posvetovanja iz člena 13 direktive morajo države članice zagotoviti, da nacionalna zakonodaja priznava digitalno infrastrukturo platforme kot delovno mesto. Če platforma izvaja funkcije nadzora in upravljanja prek aplikacije, mora ta digitalna infrastruktura pravno zadostovati za ustanovitev delavskega predstavništva. Brez te posodobitve bodo platforme lahko nadaljevale s sklicevanjem na decentralizirano naravo dela za zavračanje delavskega soupravljanja – kar je v neposrednem nasprotju z namenom direktive.

Viri: Avstrijski prispevek SDDP »The Boss in the Machine« (2025); Poročilo strokovne skupine za prenos Direktive (EU) 2024/2831 (januar 2026); Zapiski vmesne konference SDDP, Ljubljana, maj 2025; Priročnik ETUC za algoritmično upravljanje.

Priporočilo 4.6 [DIREKTIVA]: Visoki standardi človeškega pregleda za vse PPPW, ne glede na zaposlitveni status

Izkušnje kažejo, da platforme spodbujajo delavce k prehodu v samozaposleni status, da bi se izognile strožjim zahtevam algoritmičnega upravljanja, ki veljajo za delavce v zaposlitvi. Direktiva (členi 7-11) visoke standarde človeškega pregleda avtomatiziranih odločitev zagotavlja vsem PPPW, ne glede na zaposlitveni status, zlasti prepoved popolne avtomatizacije odločitev o omejitvi ali prekinitvi dostopa do platforme (člen 10(5)) in pravico do vsebinskega pregleda s strani usposobljene osebe (člen 11). Države članice naj pri prenosu izrecno potrdijo, da te pravice ni mogoče pogojno izvzeti s sklicevanjem na status samozaposlenega ali poslovnega uporabnika.

Kar zadeva poslovne uporabnike, ki sicer spadajo pod Uredbo P2B (člen 11(5) direktive), direktiva v členu 26(2) izrecno dopušča, da države članice zagotovijo višje standarde zaščite od minimalnih. Ministrstva naj razmislijo o smiselni razširitvi zahtev po človeškem pregledu, ki zdaj veljajo za PPPW, na vse fizične osebe, ki so ekonomsko odvisne od platforme, ne glede na pogodbeno obliko dela.

Viri: Direktiva (EU) 2024/2831, členi 10(5), 11, 26(2), člen 11(5) in Uredba (EU) 2019/1150 (P2B); Poročilo strokovne skupine (januar 2026), str. 48–52.

Poglavje 5: Varstvo podatkov in zasebnost

Algoritmično upravljanje ni le organizacijska tehnika, je sistem nadzora, ki deluje prek zbiranja podatkov. Vsak klik v aplikaciji, vsaka sekunda zamude, vsako zavrnitev naročila platforma beleži in interpretira. Členi 7 do 11 direktive urejajo, kaj platforma s temi podatki sme in česa ne sme početi. Gre za enega najprodornejših delov direktive: tam, kjer GDPR postavlja splošna pravila, direktiva uvaja strožje in bolj specifične prepovedi, ki se jih ne da zaobiti niti s privolitvijo delavca. Varstvo podatkov pri platformnem delu ni le vprašanje zasebnosti, je pogoj za enakopravni socialni dialog.

5.1 Zahteve direktive

Člen 7 uvaja absolutne prepovedi obdelave osebnih podatkov prek avtomatiziranih sistemov. Gre za prepovedi, ki so strožje od Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR) in ki jih tudi privolitev delavca ne more izničiti. Direktiva namreč v uvodni izjavi 39 jasno razlaga, da privolitev pri platformnem delu ne more biti prostovoljna: delavec, ki se boji posledic, se ne more svobodno odločiti. Platforme torej ne morejo pridobiti veljavnega soglasja za prepovedano obdelavo podatkov.[1]

Konkretne prepovedi so:

prepoved zbiranja in obdelave podatkov o čustvenem ali psihološkem stanju delavca (člen 7(1)(a)),
prepoved dostopa do zasebnih pogovorov med delavci, vključno s pogovori s sindikalnimi predstavniki (člen 7(1)(b)),
prepoved zbiranja podatkov o lokaciji ali dejavnosti delavca, kadar ta ni prijavljen v aplikacijo, torej izven delovnega časa (člen 7(1)(c)),
prepoved obdelave podatkov za napovedovanje uveljavljanja temeljnih pravic, vključno s pravico do stavke ali sindikalnega organiziranja (člen 7(1)(d)),
prepoved sklepanja o posebnih kategorijah podatkov – rasnem izvoru, zdravstvenem stanju, sindikalnem članstvu, spolni usmerjenosti – iz drugih podatkov (člen 7(1)(e)),
prepoved biometrične identifikacije; biometrična verifikacija (primerjava z lastno shranjeno biometrijo) je še vedno dovoljena (člen 7(1)(f)).

Člen 7(2) razširja prepovedi že na postopek zaposlovanja, torej še preden posameznik postane PPPW. Člen 7(3) pa razširi materialni obseg: prepovedi ne veljajo le za AMDMS (kot sta opredeljeni v direktivi), temveč za vse avtomatizirane sisteme, ki na kakršen koli način vplivajo na delavce.

Člen 8 uvaja obvezno oceno učinka na varstvo podatkov (‘Data Protection Impact Assessment (DPIA)’) za vsako obdelavo podatkov prek AMDMS. To je strožje od GDPR, ki zahteva DPIA le, kadar obdelava ‘verjetno povzroči visoko tveganje’. Direktiva to tveganje za vse AMDMS v platformnem delu predpostavlja brezpogojno. Platforma mora pri izvedbi ocene pridobiti mnenje delavcev in njihovih predstavnikov, končna DPIA se posreduje predstavnikom delavcev.[2]

Člen 9 ureja preglednost algoritmov. Platforma mora delavcem in njihovim predstavnikom brez zahteve proaktivno zagotoviti informacije o vsakem sistemu za nadzor in odločanje: katere podatke zbira, kako deluje, kateri so ključni parametri in kako vplivajo na odločitve, na kakšnih podlagah je mogoča omejitev ali prekinitev računa. Direktiva zahteva jasnost in dostopnost, zato morajo biti te informacije posredovane v jeziku, ki je delavcem razumljiv. Člen 9(6) uvaja pravico do prenosljivosti podatkov (‘data portability’): delavec ima pravico pridobiti vse podatke, ki so nastali pri opravljanju dela – vključno z ocenami in mnenji – v strojno berljivi obliki in jih prenesti drugam.

Člen 10 vzpostavlja okvir za stalni človeški nadzor nad avtomatiziranimi odločitvami. Platforma mora neprekinjeno – ne le periodično – nadzirati učinek posamičnih odločitev AMDMS na delavce. Vsaki dve leti mora izvesti formalno oceno. Osebe, ki v platformi opravljajo nadzor, morajo imeti ustrezno usposobljenost, pooblastila in pristojnost razveljaviti avtomatizirano odločitev. Ključna določba je, da platforma teh oseb ne sme odpustiti ali sankcionirati zaradi opravljanja nadzorne funkcije (člen 10(2)). Vsaka odločitev o omejitvi, prekinitvi ali zaprtju računa mora biti sprejeta s strani človeka, ne algoritma (člen 10(5)).

Člen 11 ureja pravico do človeškega pregleda posamičnih avtomatiziranih odločitev. Delavec ima pravico do razlage vsake odločitve sprejete ali podprte z ADMS. Za resnejše odločitve – omejitev računa, zavrnitev plačila, prekinitev pogodbenega razmerja – je platforma dolžna brez zahteve in najkasneje na dan, ko odločitev začne učinkovati, zagotoviti pisno utemeljitev odločitve. Delavec ima nato pravico zahtevati pregled, platforma pa mora v dveh tednih odgovoriti z vsebinsko utemeljenim pisnim odgovorom. Kadar odločitev krši delavčeve pravice, jo mora platforma v dveh tednih popraviti ali, če to ni mogoče, plačati odškodnino.

5.2 Ugotovitve iz prakse

Avstrijska izkušnja kaže osrednjo napetost, ki jo direktiva poskuša razrešiti: avstrijska kolektivna pogodba za dostavljavce (prvotno sklenjena leta 2020, obnovljena za obdobje 2023–2025) je uspela urediti področje plač, delovnega časa in varnosti, ni pa naslovila algoritmičnega upravljanja. Platforme se zavedajo, da je algoritmični nadzor njihov najbolj pomemben vzvod moči – in ravno glede tega se niso pripravljene pogajati. Pojem ‘digitalnega taylorizma’ opisuje, kako sistemi, kot je ocena odličnosti pri Foodori, delo razčlenijo na merljive enote in na podlagi teh podatkov sprožijo samodejno odpuščanje (t. i. ‘robo-firing’).

Poročilo strokovne skupine EK dokumentira ključni problem dvojne pristojnosti: varstvo podatkov pri platformnem delu sodi tako v pristojnost organov za varstvo podatkov (DPA) kot delovnih inšpektoratov, ti dve instituciji pa praviloma ne sodelujeta. V praksi to pomeni, da delavec, ki mu platforma beleži lokacijo zunaj delovnega časa, ne ve, ali mora vložiti prijavo pri informacijskem pooblaščencu ali pri delovnem inšpektoratu, oba organa pa sta verjetno naklonjena stališču, da je to pristojnost drugega.

ZSSS je v svojih smernicah za implementacijo direktive (april 2025) predlagala, da se Informacijski pooblaščenec RS vključi v postopek vpeljave vsakega avtomatiziranega sistema na delovnem mestu – ne le kot organ, ki po kršitvi ukrepa, temveč kot preventivni sogovornik socialnih partnerjev. To je dobra praksa, ki bi jo kazalo razširiti na vse države članice: organ za varstvo podatkov kot strukturni akter v socialnem dialogu o algoritmičnem upravljanju, ne le reaktivni nadzornik.

Na konferenci projekta SDDP v Ljubljani maja 2025 so predstavniki vseh partnerskih držav potrdili skupno ugotovitev: pravica do razlage algoritmičnih odločitev na papirju obstaja, v praksi pa je brez vsebine. Delavci prejmejo splošna pojasnila, ki ne razkrijejo dejanskih parametrov, odgovorna oseba za pregled pa pogosto ni usposobljena za vsebinsko oceno, njen odgovor zgolj potrdi odločitev algoritma. Člen 11 direktive to eksplicitno naslavlja, a implementacija mora biti natančna: zahtevati je treba vsebinski pregled, ne le formalen.

Posebej v kontekstu sindikalnega organiziranja je bila izpostavljena prepoved iz člena 7(1)(d): platforme bi namreč z analizo vzorcev obnašanja delavcev – na primer, kateri delavci zavračajo naročila ob določenih urah, kateri so v stiku med seboj – lahko napovedovale sindikalno aktivnost. Direktiva to prepoveduje. Privolitev delavca ne more spremeniti te prepovedi.

5.3 Priporočila

Naslednja priporočila so naslovljena na ministrstva za delo in organe za varstvo osebnih podatkov držav članic EU.

Priporočilo 5.1 [DIREKTIVA]: Absolutne prepovedi iz člena 7 prenesti brez izjem in brez soglasja

Nacionalni zakoni morajo prepovedi iz člena 7 prenesti kot brezpogojne – brez možnosti, da bi platforma katerokoli od njih zaobšla s privolitvijo delavca. Zakon mora izrecno določiti, da privolitev ni veljavna pravna podlaga za prepovedano obdelavo podatkov pri platformnem delu. Priporočamo, da zakon vključuje konkretne primere prepovedanih ravnanj: zbiranje lokacijskih podatkov med odmori, analizo komunikacije med delavci z namenom odkrivanja sindikalne dejavnosti, sklepanje o zdravstvenem stanju iz vzorcev obnašanja. Pristojni organi morajo biti pooblaščeni, da prepovedi uveljavljajo proaktivno, ne le po pritožbi.

Ozadje: Strokovna skupina EK je potrdila: privolitev pri platformnem delu ni svobodna, ker je delavec ne more zavrniti brez tveganja za izgubo dela. Prepovedi iz člena 7 so zato absolutne in to mora biti jasno zapisano v zakonu, ne le povzeto iz direktive.

Priporočilo 5.2 [DIREKTIVA]: DPIA kot pogoj za vpeljavo vsakega AMDMS – vključno z obstoječimi sistemi

Ministrstva morajo v zakonu, ki prenaša direktivo, določiti, da je ocena učinka na varstvo podatkov (DPIA) obvezna pred vsako vpeljavo novega AMDMS in za vse obstoječe sisteme, ki jih platforma že uporablja ob uveljavitvi zakona. Rok za izvedbo ocene za obstoječe sisteme ne sme biti daljši od šest mesecev po uveljavitvi zakona. Predstavniki delavcev morajo biti vključeni v pripravo ocene, ne le obveščeni o njenem obstoju. Končna DPIA se jim posreduje brez zahteve.

Ozadje: Člen 8 je strožji od GDPR čl. 35: direktiva tveganje pri platformnem delu predpostavlja brezpogojno. To pomeni, da ocene ne more nadomestiti splošna politika varstva podatkov podjetja. Posvetovanje z delavci med pripravo DPIA je pogoj, ki ga morajo nacionalni zakoni operacionalizirati.

Priporočilo 5.3 [DIREKTIVA]: Prenosljivost ocen in mnenj kot delavčeva ‘lastnina’

Zakon mora izrecno določiti, da so ocene in mnenja, zbrani med opravljanjem platformnega dela, osebni podatki delavca in so podvrženi pravici do prenosljivosti po členu 9(6) direktive. Platforma mora zagotoviti brezplačna orodja za prenos v strojno berljivem formatu. Delavec mora imeti možnost prenesti podatke na drugo platformo ali jih predložiti v postopku ugotavljanja delovnega statusa. Zakon mora prepovedati, da platforma ocene ob izstopu delavca iz platforme izbriše ali skrije.

Strokovna skupina EK je prav tako potrdila, da ima delavec pravico določiti, katere kategorije podatkov se prenesejo, a ne more zahtevati izbire znotraj kategorije.

Priporočilo 5.4 [DIREKTIVA]: Stalni človeški nadzor in resnični pregled – ne le formalni

Zakon mora določiti, da je nadzor po členu 10 kontinuiran, ne le periodičen pregled vsaki dve leti. Platforma mora imenovati konkretne osebe, odgovorne za nadzor, z opredeljenimi pooblastili, ki vključujejo pravico razveljaviti avtomatizirano odločitev. Te osebe ne smejo biti odpuščene ali sankcionirane zaradi izvajanja nadzorne funkcije – zakon mora to določati izrecno, skupaj s pravnimi posledicami za platformo, ki bi ga kršila. Priporočamo, da o nadzornih ugotovitvah platforma sindikate obvesti vsakič, ko odkrije kršitev pravic, ne le v okviru dveletnega poročila.

Ozadje: Člen 10(2) direktive varstvo nadzornih oseb pred odpovedjo že določa, a v splošni obliki. Brez konkretne določbe v nacionalnem zakonu bo platforma to obveznost razlagala ozko. Avstrijska izkušnja (ocena odličnosti, samodejno odpuščanje) kaže, da so prav odločitve z najtežjimi posledicami za delavce tiste, ki so bile v celoti avtomatizirane.

Priporočilo 5.5 [PRESEGA MINIMUM]: Informacijski pooblaščenec kot strukturni sogovornik v socialnem dialogu

Ministrstva naj skupaj z organi za varstvo podatkov vzpostavijo postopek, v katerem informacijski pooblaščenec (ali drug pristojni organ DPA) sodeluje pri uvajanju vsakega novega AMDMS v platformnem delu – ne le kot nadzorni organ po kršitvi, temveč kot preventivni sogovornik v socialnem dialogu. Priporočamo, da zakon sindikalnim predstavnikom zagotovi pravico do strokovne pomoči informacijskega pooblaščenca pri ocenjevanju algoritmičnih sistemov. V Sloveniji ZSSS to vlogo predlaga izrecno: priporočamo, da jo vse države članice uzakonijo v enakovredni obliki.

Ozadje: ZSSS smernice (april 2025) predlagajo vključitev Informacijskega pooblaščenca RS pri vpeljavi AM/AI sistemov. Strokovna skupina EK je potrdila, da so organi DPA pristojni za zadeve varstva podatkov, obenem pa ugotavlja, da je koordinacija z inšpektorati nujna, kar je eden od strukturnih problemov, ki jih implementacija mora rešiti.

Priporočilo 5.6 [PRESEGA MINIMUM]: Reševanje dvojne pristojnosti: koordinacija med DPA in delovnim inšpektoratom

Ministrstva morajo v zakonu o prenosu določiti, kateri organ je pristojen za uveljavljanje katerega dela direktive: člen 7-9 (varstvo podatkov pri AMDMS) sodi primarno v pristojnost organa za varstvo podatkov (DPA), člen 10-11 (človeški nadzor, pregled odločitev) sodi v pristojnost delovnega inšpektorata, pri čemer je morda potrebno koordinirano delovanje obeh. Zakon mora vzpostaviti obvezni protokol sodelovanja med DPA in delovnim inšpektoratom pri zadevah platformnega dela. Delavec ali sindikat, ki vloži prijavo, ne sme biti napoten med organi brez vsebinske obravnave.

Ozadje: Strokovna skupina EK je ugotovila, da sta za zadeve iz poglavja III direktive pristojna tako organi DPA kot delovni inšpektorati, odvisno od tega, ali gre za vprašanje varstva podatkov ali delovnih pogojev. Brez jasne razmejitve se bo vzpostavljal institucionalni ping-pong, ki je izredno zamuden in neučinkovit.

Opomba za implementacijo

Varstvo podatkov pri platformnem delu ni ločena tehnična tema, je predpogoj za verodostojni socialni dialog. Dokler platforma nadzira, kateri delavci komunicirajo med seboj in katere pravice uveljavljajo, sindikati nimajo enakopravnega položaja pri pogajanjih. Členi 7-11 direktive to strukturno neravnovesje naslavljajo z zahtevami po preglednosti, prenosljivosti in človeškem nadzoru. Implementacija mora biti natančna: formalne določbe brez vsebinskih standardov ne zadostujejo.

[1] Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (GDPR). Direktiva EU 2024/2831 na področju platformnega dela uvaja strožje posebne določbe.

[2] GDPR, člen 35(1): ocena učinka je obvezna, kadar je obdelava verjetna, da bo povzročila visoko tveganje. Direktiva to tveganje za vsako obdelavo prek AMDMS v platformnem delu šteje za samoumevno.

Poglavje 6: Kolektivne pravice in socialni dialog

6.1 Zahteve direktive

Direktiva EU 2024/2831 o platformnem delu kolektivnim pravicam in socialnemu dialogu neposredno posveča dve določbi (člena 25 in 29), eno posredno (člen 28) ter vrsto mehanizmov, ki so pogoj za delovanje socialnega dialoga v praksi: komunikacijski kanali (člen 20), postopkovno zastopanje (člen 19), varstvo pred povračilnimi ukrepi (členi 22–23) in dostop do dokazov (člen 21). Skupaj te določbe tvorijo okvir, ki socialnemu dialogu prvič zagotavlja strukturno podlago v sektorju, kjer je bil organiziran delavski glas do sedaj večinoma onemogočen.

Člen 25 (Spodbujanje kolektivnih pogajanj) zavezuje države članice, da brez poseganja v avtonomijo socialnih partnerjev in ob upoštevanju raznolikosti nacionalnih praks, sprejmejo ustrezne ukrepe za spodbujanje vloge socialnih partnerjev in uveljavljanja pravice do kolektivnih pogajanj v platformnem delu. To vključuje tako ukrepe za ugotavljanje pravilnega zaposlitvenega statusa kot ukrepe za olajšanje uveljavljanja pravic v zvezi z algoritmičnim upravljanjem. Strokovna skupina EK je pojasnila, da člen 25 ne zahteva zakonske vzpostavitve pravice do kolektivnih pogajanj za samozaposlene delavce platform, a dopušča državam članicam polno svobodo, da to storijo. Ukrepi po členu 25 so lahko neposredna zakonodaja, nacionalne strategije, akcijski načrti, finančna podpora za krepitev zmogljivosti sindikatov ali sankcije zoper platforme, ki ovirajo kolektivna pogajanja.

Člen 28 (Kolektivne pogodbe kot implementacijski mehanizem) odpira dve ključni možnosti. Prvič, države članice in socialni partnerji smejo z zakonom ali kolektivno pogodbo določiti posebna pravila za zaščito pravic delavcev v zvezi z obdelavo osebnih podatkov (členi 9, 10 in 11), ki so strožja od minimuma, ki ga določa direktiva. Drugič, tam kjer države članice to dovoljujejo, smejo socialni partnerji s kolektivnimi pogodbami določiti ureditve, ki se razlikujejo od členov 12 in 13 direktive – a pod striktnim pogojem, da splošna zaščita platformnih delavcev ostane neokrnjena in da razlike kompenzirajo z ugodnejšimi pogoji na drugem področju.

Člen 29(3-4) (Prenos na socialne partnerje) od držav članic zahteva, da zagotovijo učinkovito vključenost socialnih partnerjev v implementacijo direktive. Poleg tega jim omogoča, da na skupno zahtevo socialnih partnerjev implementacijo direktive zaupajo kar njim – pod pogojem, da država jamči za doseganje ciljev direktive. To je ena najbolj pomembnih, a najmanj poznanih določb direktive: odpira namreč pot prenosu direktive preko kolektivnih pogodb namesto čakanja na zakonodajni postopek.

Člen 20 (Komunikacijski kanali) zavezuje platforme, da delavcem zagotovijo infrastrukturo za varno in zasebno medsebojno komunikacijo ter komunikacijo z delavskimi predstavniki, pri čemer platforme same nimajo dostopa do vsebine teh komunikacij. Strokovna skupina EK je pojasnila, da skupinska sporočila v aplikacijah platform (npr. skupinski WhatsApp, ki ga upravlja platforma) ne zadoščajo: delavci potrebujejo kanal, neodvisen od same platforme.

Člen 19 (Postopkovno zastopanje) zagotavlja, da delavski predstavniki in pravne osebe z legitimnim interesom nastopajo v vsakem sodnem ali upravnem postopku v imenu ali v podporo enemu ali več delavcem. Strokovna skupina EK je potrdila, da ta člen vključuje tudi pravico do sprožitve postopkov, ne le do udeležbe v že začetih.

6.2 Ugotovitve iz prakse

Socialni dialog: nujnost in ovire

Vmesna konferenca projekta SDDP (Ljubljana, maj 2025) je razkrila ključno protislovje: socialni dialog je nujen za reševanje izzivov platformnega dela, a ravno v tem sektorju je najtežje vzpostaviti pogoje zanj. Platforme delavce obravnavajo kot atomizirane samozaposlene, ki med seboj niso v stiku, nimajo skupnega delovnega mesta in nimajo dostopa do informacij, ki bi bile pogoj za enakopravna pogajanja. Brez zaposlitve ni pravice do kolektivnih pogajanj, brez komunikacijskih kanalov ni organiziranja, brez dostopa do podatkov ni vsebine za pogajanja.

Skupna ugotovitev vseh partnerskih sindikatov je bila nedvoumna: »Vseh težav ni mogoče rešiti z zaposlitvijo, a niti enega ni mogoče rešiti brez nje.« Zaposlitev ni zdravilo za vse, a je strukturni predpogoj za uveljavljanje kolektivnih pravic. Hkrati je socialni dialog edini mehanizem, ki delavcem zagotavlja zaščito, preden in medtem ko sodišča in inšpektorati počasi ugotavljajo delovnopravni status.

Izkušnje iz partnerskih držav

Španija je prehodila najdaljšo pot od protestov do institutionaliziranega socialnega dialoga. Po sprejetju zakona o dostavljavcih sta sindikata CCOO in UGT dosegla kolektivno pogodbo z JustEat España – eno redkih v Evropi, ki ne ureja le plač, temveč vzpostavlja skupno komisijo za nadzor algoritmov. Skupni pritisk inšpektorata, medijev, stavk in pravnih postopkov je ustvaril pogoje, ki jih nobena posamezna pot ne bi dosegla sama. Hkrati španska izkušnja razkriva meje sektorske omejitve: zakon velja le za dostavo hrane, Uber Eats in Lieferando pa sta preprosto prešla na podizvajalski model.

Avstrija je leta 2020 sklenila prvo panožno kolektivno pogodbo za platformne dostavljavce na svetu, ki predstavlja uspeh na področju plač, a ne algoritmov. Riders Collective je podpiral ustanovitev sveta delavcev pri Foodori (prvi v letu 2017), vendar je podjetje kasneje blokiralo podaljšanje podjetniške pogodbe o podatkih leta 2021 s sklicevanjem na nepripravljenost vodstva. Pri Lieferandu je svet delavcev deloval od leta 2019, a je podjetje leta 2025 pravno blokiralo nadaljnje poskuse z množičnimi odpusti in prehodom na samozaposlene, sklicujoč se na decentralizirano strukturo in uskladitev z industrijskimi standardi.

Italija se sooča z dualizmom: JustEat je edina večja platforma, ki je zaposlila dostavljavce in sklenila kolektivno pogodbo. Preostale platforme operirajo s samozaposlenimi, skrajno desna vlada pa je glede direktive popolnoma tiho. Sindikati so se zato osredotočili na regionalne dogovore in na gradnjo kolektivne identitete prek inovativnih modelov organiziranja, kot je Casa Rider.

Belgija ima platformo Takeaway, registrirano kot oglaševalsko podjetje, kar ji omogoča nižje sektorske minimalne standarde in izogibanje transportnemu sektorju. Socialni dialog obstaja, a je v konfliktu: sindikati menijo, da bi morala platforma spadati v transportni sektor, ki ima bistveno višje standarde. Direktiva bi morala to zlorabljeno sektorsko klasifikacijo odpraviti.

Nemčija se sooča z drugačnim problemom: sindikati ne vedo, kdo je delodajalec delavcev, ker verige podizvajalcev zabrišejo odgovornost platforme. Brez jasne identifikacije delodajalca ni sogovornika za pogajanja. Lieferando sicer ima svet delavcev, a sindikati (npr. NGG) ocenjujejo razmerja kot preveč omejujoča: platforma jih javno podpira, vendar jih v praksi ovira in noče resnega sodelovanja brez pravega organiziranja od spodaj navzgor.

Slovenija se sooča z značilno ambivalenco: delavci prepoznavajo podrejenost platformi, a pričakujejo, da bo problem rešilo ministrstvo in konkurenca, ne pa kolektivna pogajanja. Manjka zavedanje o vlogi sindikatov in socialnega dialoga. ZSSS v svojih smernicah predlaga, da direktiva vzpostavi ne le pravico do kolektivnih pogajanj za platformne delavce, temveč strukturne pogoje zanjo: letno srečanje vseh delavcev s sindikati, ki ga organizira platforma sama; pravico sindikatov do posredovanja informativnega gradiva vsem delavcem prek platformine infrastrukture; in digitalni prostor za organiziranje, katerega upravljanje se na zahtevo delavcev prenese na njihove predstavnike.

Delodajalska združenja kot potencialni zavezniki

Ena izmed ugotovitev konference v Ljubljani je bila presenetljiva: tradicionalna delodajalska združenja so potencialni zavezniki sindikatov pri regulaciji platformnega dela. Platforme niso člani večine sektorskih delodajalskih združenj. Ker delujejo brez delovnopravnih obveznosti, so nelojalna konkurenca tradicionalnim podjetjem, ki zaposlujejo in plačujejo prispevke svojim delavcem ter jim zagotavljajo ostale pravice, ki izhajajo iz dela. To ustvarja skupni interes za enake pogoje konkurence (‘level playing field’), ki ga direktiva izrecno navaja kot enega svojih ciljev.

Kolektivne pogodbe onkraj platformnega dela

Več partnerskih držav je potrdilo prakso, ki je direktiva ne prepoveduje in jo člen 28 posredno podpira: razširitev obstoječih sektorskih kolektivnih pogodb na delavce platform, ki opravljajo primerljivo delo. V Italiji sindikati skušajo kolektivno pogodbo v transportnem sektorju razširiti na dostavljavce. V Avstriji je kurirska kolektivna pogodba nastala z razširitvijo obstoječe poštne pogodbe. Tak pristop ne zahteva vzpostavitve pogajalske strukture od nič, ampak izhaja iz obstoječih in preverjenih okvirov.

Platforme, ki blokirajo socialni dialog

Konferenca je identificirala tipične taktike platform za onemogočanje organiziranja: »PR sestanki«, na katere so povabljeni posamezni delavci (Poljska in Slovenija), da bi destabilizirali kolektivno organiziranje; »rumeni sindikati«, ki predlagajo tretji status med delavcem in samozaposlenim (Italija, Poljska); prekinitev dostopa do platforme delavcem, ki se organizirajo ali stavkajo (primer Wolt v Poljski, ki je blokiral račune protestnikov, a se je po medijskem pritisku umaknil); ter pravne blokade svetov delavcev s sklicevanjem na decentralizirano strukturo (Avstrija).

6.3 Priporočila

Priporočilo 6.1 [PRESEGA MINIMUM]: Aktivne državne spodbude za kolektivna pogajanja za vse delavce ne glede na status

Člen 25 direktive zahteva »ustrezne ukrepe« za spodbujanje kolektivnih pogajanj – a ne specificira njihove vsebine. Države članice naj pri implementaciji presežejo golo deklarativno spodbujanje in vzpostavijo konkretne mehanizme: finančno podporo za krepitev sindikalnih zmogljivosti v digitalnih sektorjih, sankcije zoper platforme, ki ovirajo ali zavlačujejo kolektivna pogajanja ter spodbude (npr. v obliki socialnega certifikata po vzoru I. stebra predlogov socialnih partnerjev SDDP) za platforme, ki v pogajanja vstopijo prostovoljno in konstruktivno.

Posebej priporočamo vzpostavitev nacionalnega sklada za skupni pregled algoritmov, v katerega platforme prispevajo delež prihodkov (0,5-1 %), po vzoru avstrijske ‘Arbeiterkammer’ (0,5 % plač) in francoskega sistema poklicnega usposabljanja. Sklad financira skupne tripartitne revizije sistemov AM: tako sindikati kot platforma predlagata neodvisne strokovnjake, nevtralni arbiter razreši razhajanja. Namen sklada je odpravljanje informacijske asimetrije in ne financiranje ene stranke v delovnem sporu na račun druge. Sklad upravlja tripartitni odbor (vlada, sindikati, platforma) pod nadzorom ELA.

Priporočilo 6.2 [DIREKTIVA]: Komunikacijska infrastruktura kot strukturni pogoj organiziranja

Člen 20 direktive zahteva varne in zasebne komunikacijske kanale, neodvisne od same platforme. Strokovna skupina EK je pojasnila, da skupinska sporočila v aplikacijah platform ne zadoščajo. Predlagamo dve komplementarni rešitvi: obveznost platform, da vzpostavijo ločen digitalni prostor za medsebojno komunikacijo delavcev, katerega upravljanje je na zahtevo prenesena na delavske predstavnike in obveznost platform, da na zahtevo sindikata posredujejo sindikalno informativno gradivo vsem delavcem prek infrastrukture platforme. Poleg tega naj platforme organizirajo letno srečanje vseh delavcev, na katerem so prisotni tudi predstavniki sindikatov. Vse te obveznosti naj bodo eksplicitno del v prenosnih ukrepov, ne le implicirane.

Priporočilo 6.3 [DIREKTIVA]: Kolektivno-pogodbena pot do implementacije direktive

Člen 29(4) direktive omogoča, da socialni partnerji na skupno zahtevo prevzamejo implementacijo direktive (ali njenih delov), pod pogojem, da država jamči za doseganje njenih ciljev. Tam, kjer so sindikati in delodajalci pripravljeni in sposobni to storiti, naj vlade to pot aktivno spodbujajo kot hitrejšo, bolj prilagojeno in legitimno alternativo klasičnemu zakonodajnemu postopku. Posebej v državah s počasnim ali politično negotovim zakonodajnim procesom (npr. Slovenija, Italija) je ta mehanizem dragocen. Pogoj je, da vlada prevzame aktivno vlogo mediatorja, zagotovi nadzor in garancijo za polno izpolnitev direktivnih ciljev.

Priporočilo 6.4 [PRESEGA MINIMUM]: Razširitev obstoječih sektorskih kolektivnih pogodb na primerljive platformne delavce

Kolektivne pogodbe v sorodnih sektorjih – transportu, logistiki, poštnih storitvah – pogosto pokrivajo delo, ki je vsebinsko primerljivo s platformnim. Direktiva in člen 28 dopuščata razširitev teh pogodb na delavce platform. Vlade naj vzpostavijo mehanizme mediacije in finančne spodbude za tovrstne razširitve. Ta pristop je hitrejši in politično manj zahteven od vzpostavitve povsem novih kolektivno-pogodbenih struktur – in neposredno naslavlja problem nelojalne konkurence, ki ga zaznavajo tradicionalna sektorska delodajalska združenja. Referenčni model za platformno-specifično kolektivno pogodbo je izkušnja JustEat España – edina kolektivna pogodba v sektorju, ki poleg plač vzpostavlja skupno komisijo za nadzor algoritmov. Socialni partnerji si naj prizadevajo za sklenitev platformno-specifičnih kolektivnih pogodb v roku dveh let od uveljavitve prenosnega zakona.

Priporočilo 6.5 [PRESEGA MINIMUM]: Socialni dialog kot most med sprejetjem direktive in njenim dejanskim uveljavljanjem – začasna kolektivna zaščita med izpodbijanjem pravne domneve zaposlitve

Po izkušnjah vseh partnerskih držav bo implementacija direktive sprožila dolgotrajna sodna in upravna izpodbijanja s strani platform. V tem obdobju, ki bo v nekaterih državah trajalo leta, bodo delavci ostajali nezaščiteni. Predlagamo, da države članice pri prenosu direktive vzpostavijo mehanizem začasne kolektivne zaščite: takoj ko pristojni inšpektorat z odločbo ugotovi, da je platforma delodajalec, se obvezno vzpostavi tripartitni dialog med sindikati, platformo in pristojnim ministrstvom. Socialni partnerji v tem okviru sklenejo začasni kolektivni dogovor za vse delavce zadevne platforme, ki ureja ključne pravice (minimalno plačilo, delovni čas, dopust, varnost in zdravje, prispevke za socialno varnost) in velja do pravnomočne odločitve o statusu. Platforma mora pristopiti k pogajanjem najkasneje v 15 dneh ali v krajšem roku, ki ga dopušča nacionalni pravni red. Zavrnitev ali zavlačevanje sta oteževalni okoliščini v morebitnem sodnem postopku o zaposlitvenem statusu, in sprožita postopno stopnjujoče se dnevne denarne globe. Prepoved delovanja se izreče le kot ultima ratio po sodni potrditvi vztrajnega odklonilnega ravnanja. Plačila za opravljeno delo in vplačani prispevki ostanejo pri delavcih; če sodišče pravnomočno ugotovi, da razmerje ni bila zaposlitev, platforma pridobi pravico do omejene povrnitve le tistega dela izplačil, ki presega plačilo, upravičeno za samozaposlene v istem obdobju – brez obresti in v razumnem roku, ki ga določi zakonodajalec (predlagano: do 24 mesecev), pri čemer se nadomestila za opravljeno delo, prispevki in stroškovna nadomestila ne vračajo.

Država prevzame tveganje napačne določitve zaposlitvenega statusa: če se inšpektorska odločba izkaže za napačno, breme povrnitve izplačil nosi država, ne delavec in ne platforma. S tem država jamči za verodostojnost inšpektorske odločbe, hkrati pa ustvarja ekonomsko spodbudo za kakovostno delo inšpektorata – če mora država plačati, kadar se inšpektorat zmoti, bo vlagala v kadre, usposabljanje in algoritmično strokovnost, ki preprečujejo napake.

Priporočilo 6.6 [DIREKTIVA]: Kolektivno uveljavljanje pravic in skupinski postopki

V celoti glej Priporočilo 3.5. Poglavje V direktivi to zahtevo okrepi: države članice naj pri prenosu eksplicitno uredijo postopkovna pravila za kolektivno uveljavljanje pravic sindikatov, saj v več državah – med njimi v Nemčiji in Sloveniji – zakonodaja kolektivnih tožb v delovnopravnih zadevah sploh ne pozna. To je edina realistična pot do sistemskih sprememb v sektorju, kjer delavci iz strahu pred izgubo dostopa do platforme individualno ne bodo sprožili postopkov.

Priporočilo 6.7 [AMBICIOZNO]: ESG/finančni pritisk kot vzporedni mehanizem za spodbujanje skladnosti platform

Ministrstva naj se koordinirajo z regulatorji kapitalskih trgov (ESMA) in organi za poročanje o trajnostnosti pri zagotavljanju, da odsotnost socialnega certifikata pomeni merljivo negativno socialno razkritje za platforme, ki kotirajo na borzah. Platforme, ki morajo poročati po standardih CSRD (ESRS S1 za zaposlene, ESRS S2 za delavce v vrednostni verigi), morajo razkriti delovnopravni status in pogoje dela platformnih delavcev – odsotnost socialnega certifikata je dokumentiran negativni socialni kazalnik. Po Uredbi SFDR (2019/2088/EU) morajo skladi z ESG mandatom (državni pokojninski skladi, zavarovalnice) neupoštevanje direktive o platformnem delu razkriti kot ‘Principal Adverse Impact’, kar dviguje stroške kapitala platforme in omejuje dostop do institucionalnih vlagateljev. Ministrstva naj zagotovijo, da pristojni organi sistematično obveščajo ESG agencije (MSCI ESG, Sustainalytics, ISS) o ugotovljenih kršitvah direktive, saj znižana ESG ocena za globalne platforme (npr. Delivery Hero/DAX, Uber/NYSE) pomeni neposredno finančno posledico, ki je za take subjekte bolj boleča od nacionalnih glob.

Ozadje: I. steber Protokola SDDP vzpostavlja socialni certifikat kot javno potrdilo o skladnosti z učinkom na finančne trge prek večstopenjske kavzalne verige: (1) neskladnost se dokumentira (delovni inšpektorat ali sodba) – (2) platforma jo razkrije po CSRD (Direktiva 2022/2464/EU) v standardih ESRS S1/S2 – (3) ESG agencije (MSCI ESG, Sustainalytics, ISS) znižajo oceno – (4) institucionalni vlagatelji s poročanjem o „principal adverse impact” po Uredbi SFDR (2019/2088/EU) to javno razkrijo – (5) stroški financiranja se zvišajo. Zakasnitev je 1–2 leti, a učinek je trajen. Delivery Hero kotira na DAX, Uber na NYSE – znižana ESG ocena se prevede v višjo premijo tveganja in nižjo tržno vrednost. Ta finančni pritisk je za globalno platformo bistveno bolj boleč kot izpad posameznega javnega naročila.

Poglavje 7: Uveljavljanje in pravna sredstva

Pravice, ki jih direktiva zagotavlja, so vredne le toliko, kolikor je verjetno, da jih bo mogoče dejansko uveljaviti v praksi. To je temeljni problem poglavja V direktive: členi 18 do 24 sicer vzpostavljajo okvir za uveljavljanje, a brez ustreznega financiranja inšpektoratov, brez možnosti kolektivnih tožb in brez odvračajočih kazni za platforme, ostaja ta okvir pretežno formalen. Platforme so dobro financirani pravni subjekti, ki si lahko privoščijo dolge sodne spore, delavci in sindikati pa praviloma ne. Rdeča nit tega poglavja je zato: uveljavljanje brez kolektivnih postopkov in brez dovolj resnih sankcij je le navidezno.

7.1 Zahteve direktive

Člen 18 vsakemu, ki opravlja platformno delo, zagotavlja pravico do dostopa do pravočasnih, učinkovitih in nepristranskih postopkov za reševanje sporov ter do ustreznega nadomestila za škodo, ki nastane zaradi kršitve katerekoli pravice iz direktive. Pravica do sodnega varstva se ohrani tudi po prenehanju pogodbenega razmerja s platformo – platforma torej ne more s prekinitvijo razmerja zapreti vrat do pravnega varstva. Strokovna skupina Evropske komisije je pojasnila: postopki so lahko upravni ali sodni, vključno z zunajsodno poravnavo, ne glede na vrsto postopka pa mora delavcu vedno ostati odprta pot do sodišča.

Člen 19 je eden najpomembnejših procesnih pridobitev direktive za sindikate: sindikati in druge pravne osebe z legitimnim interesom smejo sprožiti sodne ali upravne postopke v imenu ali v podporo eni ali več osebam, ki opravljajo platformno delo za kršitve katerekoli pravice iz direktive. Strokovna skupina EK je potrdila, da ta določba vključuje pravico do sprožitve postopkov, ne le do vstopa v že tekoče postopke. Prav tako je potrdila, da so postopki lahko kolektivni. Nacionalno pravo opredeli podrobnosti glede zastopanja in soglasja, a direktiva od držav članic zahteva, da zagotovijo vsaj eno od oblik: nastopanje v imenu delavca ali nastopanje v njegovo podporo. Obe sta mogoči.

Člen 20 ureja komunikacijske kanale za osebe, ki opravljajo platformno delo. Platforma mora zagotoviti digitalno infrastrukturo, ki delavcem omogoča zasebno in varno medsebojno komunikacijo ter stik s sindikalnimi predstavniki. Platforma ne sme dostopati do vsebine teh komunikacij in je nadzorovati. Strokovna skupina je bila jasna: skupinska klepetalna skupina na zunanji platformi, kakršna je WhatsApp, tega pogoja ne izpolnjuje – kanali morajo biti individualno dostopni za sindikalne predstavnike, varna zasebnost pa mora biti tehnično zagotovljena. Morebitno moderiranje vsebine (na primer pri nasilnih sporočilih) mora biti zaupano neodvisni tretji osebi, ne zaposlenim na platformi.

Člen 21 ureja dostop do dokazov. Sodišča in pristojni organi morajo imeti pooblastilo zahtevati, da platforma razkrije vsakršen relevanten dokaz, ki ga ima v posesti – vključno z zaupnimi informacijami, pri čemer morajo obstajati ustrezni mehanizmi zaščite zaupnosti. Strokovna skupina je opozorila, da so ključni dokazi o navodilih in nadzoru prek algoritmov praviloma v posesti platforme in delavcem ter njihovim predstavnikom niso dostopni. Sklicevanje na poslovno skrivnost ni absolutna ovira za razkritje – sodišče je pooblaščeno, da odredi razkritje z ustreznimi zaščitnimi ukrepi.

Člen 22 vse osebe, ki opravljajo platformno delo, varuje pred povračilnimi ukrepi kot odzivom na uveljavljanje pravic iz direktive. Direktiva izrecno navaja: nižje ocene, manj dodeljenih naročil in vsaka druga oblika prikrite kazni so prepovedane. Strokovna skupina je dodala: dodeljevanje manj nalog ali okrepljeni nadzor po uveljavljanju pravic sta tipična primera prepovedanih povračilnih ukrepov – dokazati je treba le vzročno zvezo med uveljavljanjem pravic in škodljivim ukrepom, pri čemer se dokazno breme obrne na platformo. Člen 23 to varstvo razširi posebej na odpoved oziroma enakovredne ukrepe: platforma ne sme prekiniti pogodbenega razmerja z delavcem ali mu blokirati računa zato, ker je uveljavljal pravice iz direktive. Prav tako mora na zahtevo delavca pisno navesti razloge za prekinitev. Dokazno breme se obrne na platformo – ta mora dokazati, da odpoved ni bila posledica uveljavljanja pravic.

Člen 24 ureja nadzor in kazni. Organi za varstvo podatkov so pristojni za nadzor nad členi 7 do 11, če gre za zadeve varstva podatkov; za ostale določbe direktive so pristojni delovni inšpektorati in drugi pristojni organi. Člen 24(2) med njimi vzpostavlja obvezno sodelovanje, vključno z izmenjavo informacij z inšpekcijskih nadzorov in preiskav. Člen 24(5) zahteva, da so kazni za kršitve določb direktive učinkovite, sorazmerne in odvračilne – sorazmernost se meri glede na obseg platforme in število prizadetih delavcev. Ključna je določba člena 24(6): če platforma ne upošteva prve pravnomočne sodne ali upravne odločbe o delovnem statusu delavcev, morajo države članice zagotoviti dodatne kazni, ki so lahko finančne.

7.2 Ugotovitve iz prakse

Skupna ugotovitev vseh partnerjev projekta SDDP je nedvoumna: uveljavljanje pravic platformnih delavcev v vseh petih partnerskih državah naleti na enake strukturne ovire. Niso specifične za posamezno pravno ureditev, ampak so posledica asimetrije moči med dobro financiranimi platformami in delavci brez sredstev za dolge sodne spore.

Finančno izčrpavanje kot strategija platform. Platforme sistematično izkoriščajo stroškovno asimetrijo: zaposlijo ekipe pravnih svetovalcev, ki vodijo postopke do višjih stopenj in se odločajo za dragotrajne pritožbe – strategija, ki izčrpa posameznega delavca, preden dobi pravnomočno odločbo. Primer iz Španije je dobro dokumentiran: po sodbi Vrhovnega sodišča leta 2020, ki je dostavljavce Glovoa prepoznala kot delavce, je platforma nadaljevala s posamičnimi postopki, s katerimi je izpodbijala vsak posamezni primer, namesto da bi sprejela sistemsko ureditev. Posamezni delavci brez brezplačne pravne pomoči in brez kolektivnega postopka nimajo realne možnosti za uveljavljanje pravic.

Kolektivne tožbe: strukturna vrzel v Nemčiji in Sloveniji. V obeh državah obstoječe procesno pravo ne pozna kolektivnih tožb v delovnopravnih zadevah na način, kot ga direktiva predvideva. Sindikati ne morejo sprožiti postopka za skupino delavcev brez individualnih pooblastil vsakega od njih, kar je v praksi pogosto neuresničljivo, saj so delavci razpršeni, anonimni in se bojijo povračilnih ukrepov. Člen 19 direktive zahteva, da se ta vrzel zapolni: ministrstva morajo zagotoviti procesni mehanizem, ki sindikatu omogoča nastopiti v imenu ali v podporo skupini delavcev brez individualnega soglasja vsakega.

Izvajalci pri flotnem sistemu: kazenska odgovornost direktorjev v španski praksi. Španska izkušnja po uveljavitvi Zakona o dostavljavcih leta 2021 pokaže, kako platforme po regulaciji masovno preidejo na flotni sistem in kako slamnata podjetja postanejo orodje izogibanja odgovornosti. Ko podizvajalec zapre podjetje, delavci ostanejo brez plačila in brez kogar koli, pri komur bi uveljavljali pravice. Španski organi so v nekaterih primerih sprožili kazenski postopek zoper direktorje slamnatih podjetij, ki so delovala kot vmesna točka platform za izogibanje delovnopravnim obveznostim. To je model, ki ga je vredno upoštevati pri prenosu direktive.

Financiranje inšpektoratov: skupna zahteva vseh partnerjev. Vsak izmed petih nacionalnih prispevkov projekta SDDP izpostavlja podhranjenost delovnih inšpektoratov: premalo inšpektorjev, nezadostna usposobljenost za nadzor nad algoritmičnimi sistemi, odsotnost orodij za analizo podatkov o delu na platformah. Inšpektorati, ki ne znajo prebrati algoritmičnega nadzornega sistema, ne morejo ugotoviti kršitve. Financiranje in usposabljanje inšpektoratov sta predpogoj za vsako uveljavljanje direktive, ne le priporočilo.

Povračilni ukrepi prek algoritmov: dokazovanje je težavno. Na konferenci projekta SDDP v Ljubljani maja 2025 so sindikalni predstavniki iz vseh partnerskih držav opisali enak vzorec: po vložitvi pritožbe ali sindikalni aktivnosti delavec v naslednjih tednih prejme bistveno manj naročil, a platforma to razloži kot posledico objektivnih algoritmičnih parametrov, ne kot sankcijo. Dokazovanje vzročne zveze brez dostopa do algoritmičnih podatkov je praktično neizvedljivo. Člen 21 direktive (dostop do dokazov) in člen 22 (obrnjeno dokazno breme) skupaj naslavljata to asimetrijo – a le, če so sodišča in inšpektorati usposobljeni za dejansko analizo podatkov.

Ocena odličnosti pri Foodori kot primer samodejne odpovedi. Foodora in Bolt Food v nekaterih državah uporabljata sistem točkovanja, imenovan ‘ocena odličnosti’ (‘Excellence Score’), ki delavce razvršča na podlagi stopnje sprejemanja naročil, točnosti, ocen strank in drugih algoritmičnih parametrov. Ko ocena pade pod določeno mejo, sistem samodejno pošlje obvestilo o odpovedi pogodbe brez kakršnega koli človeškega posredovanja in brez predhodne obrazložitve. Ta praksa je v neposrednem nasprotju s členom 10(5) direktive, ki zahteva, da vsako odločitev o prekinitvi pogodbenega razmerja sprejme človek, in s členom 11, ki zagotavlja pravico do pisne utemeljitve in pregleda. Ker pa so sindikati to prakso identificirali šele pri pregledu pogodb, ravno ta sistem za platforme predstavlja enega najpomembnejših vzvodov nadzora – in prav o njem se niso pripravljene pogajati. Direktiva to eksplicitno prepoveduje. Implementacija mora to prepoved operacionalizirati z izrecno določbo v zakonu.

7.3 Priporočila

Naslednja priporočila so naslovljena na pristojna ministrstva in pristojne organe držav članic EU.

Priporočilo 7.1 [PRESEGA MINIMUM]: Kazni, ki so resnično odvračilne – vezane na prihodke platforme

Ministrstva morajo v zakon določiti, da je zgornja meja kazni za kršitve pravic, ki jih zagotavlja direktiva, vezana na letni promet platforme v zadevni državi in ne na nek abstraktno določen znesek. Priporočamo naslednji model: za kršitve algoritmičnega upravljanja do 2 % letnih prihodkov platforme v zadevni državi; za kršitve delovnega statusa in odpovedi do 4 % letnih prihodkov; za sistemske kršitve (vzorec kršitev pri isti platformi) dodaten faktor množenja do 1,5x. Kazen za neupoštevanje prve pravnomočne sodne odločbe (člen 24(6)) mora biti finančno znatna in obvezna. Pritožba zoper prepoved delovanja ima suspenzivni učinek; pritožba zoper denarno globo suspenzivnega učinka nima, razen ob dokazani grožnji plačilne nesposobnosti.

Ozadje: Člen 24(5) direktive zahteva kazni, ki so učinkovite, sorazmerne in odvračilne; sorazmernost se meri glede na obseg platforme in število prizadetih delavcev. Strokovna skupina EK je potrdila, da mora člen 24(6) biti obvezno implementiran: neupoštevanje prve sodne odločbe mora imeti finančne posledice. Kazni, vezane na prihodke, so uveljavljene pri GDPR (čl. 83: do 4 % letnega globalnega prometa) – direktiva o platformnem delu ne določa enotne meje, a ravno zato je toliko bolj nujno, da jo nacionalni zakoni opredelijo ustrezno.

Priporočilo 7.2 [DIREKTIVA]: Varstvo pred povračilnimi ukrepi: nižje ocene in manj naročil kot povračilni ukrep so kršitev

Ministrstva morajo v zakonu določiti, da so vsakršni povračilni ukrepi po uveljavljanju pravic – nižje ocene, manj dodeljenih naročil, spremenjen urnik, okrepljeni nadzor – prepovedani in da se štejejo za povračilni ukrep, dokler platforma ne dokaže nasprotnega. Zakon mora izrecno urediti obrnjeno dokazno breme: delavec izkaže verjetnost vzročne zveze med uveljavljanjem pravic in škodljivim ukrepom, platforma pa mora dokazati, da je ukrep posledica objektivnih dejavnikov in ne povračilni ukrep. Ker so ti dejavniki shranjeni v algoritmičnih sistemih, morajo imeti sodišča in inšpektorati pooblastilo zahtevati razkritje algoritmičnih podatkov za zadevno obdobje.

Ozadje: Člena 22 in 23 direktive vzpostavljata varstvo in obrnjeno dokazno breme. Strokovna skupina EK je potrdila: dodeljevanje manj nalog ali okrepljeni nadzor po uveljavljanju pravic sta tipična primera prepovedanih povračilnih ukrepov. Brez dostopa do algoritmičnih podatkov (člen 21) pa je dokazovanje vzročne zveze praktično nemogoče, zato morata člena 21 in 22 biti implementirana skupaj, ne ločeno.

Priporočilo 7.3 [DIREKTIVA]: Komunikacijski kanali pod neodvisnim nadzorom in ne v infrastrukturi platforme

Ministrstva morajo v zakonu določiti, da je obveznost iz člena 20 izpolnjena le z digitalno infrastrukturo, ki:

(a) zagotavlja tehnično zasebnost komunikacije,
(b) ne shranjuje metapodatkov na strežnikih platforme in
(c) je dostopna sindikalnim predstavnikom za individualni stik z delavci.

Skupinska komunikacija na zunanjih storitvah ne izpolnjuje teh pogojev. Priporočamo, da zakon določi možnost, da sindikat poda formalno pritožbo pri inšpektoratu, če oceni, da zagotovljeni kanal teh pogojev ne izpolnjuje, z obveznostjo inšpektorata, da to preveri v 30 dneh.

Ozadje: Strokovna skupina EK je bila jasna: skupinski klepet na zunanji platformi ne zadostuje, ker ne zagotavlja individualnega kontakta med sindikalnim predstavnikom in vsakim delavcem. Kanali morajo biti tehnično zasebni – platforma ne sme imeti dostopa do vsebine komunikacij.

Priporočilo 7.4 [DIREKTIVA]: Razkritje algoritmov kot zakonska obveznost v sodnih in inšpekcijskih postopkih

Ministrstva morajo v zakonu jasno določiti, da so sodišča in delovni inšpektorati pooblaščeni zahtevati razkritje vsakršnega relevantnega algoritmičnega dokaza – vključno s parametri, zgodovino odločitev in nadzornimi podatki – ki ga ima platforma v posesti. Sklicevanje na poslovno skrivnost ne sme biti razlog za absolutno zavrnitev razkritja. Sodišče ali inšpektorat mora imeti na voljo mehanizme za zaščito zaupnosti (pregled v zaprtih postopkih, anonimizacija v javnem delu odločbe). Priporočamo, da zakon določi, da zavrnitev razkritja relevantnih podatkov brez utemeljenega razloga sodišče upošteva kot oteževalno okoliščino pri presoji spora.

Ozadje: Člen 21 direktive zahteva, da so sodišča in pristojni organi pooblaščeni zahtevati razkritje dokazov – vključno z zaupnimi informacijami. Strokovna skupina EK je potrdila: sklicevanje na poslovno skrivnost ni absolutna ovira. Sodišče Unije je v zadevi C-634/21 razložilo, da mora biti zagotovljena vsaj minimalna količina informacij, ne glede na zahteve poslovne zaupnosti.

Priporočilo 7.5 [PRESEGA MINIMUM]: Kazenska odgovornost direktorjev pri slamnatih podjetjih: odgovornost mora seči prek pravne osebe

Ministrstva morajo v zakon vključiti določbo, ki vzpostavlja osebno odgovornost direktorjev ali lastnikov podizvajalskih podjetij, kadar se ugotovi, da so ta podjetja delovala izključno ali pretežno kot orodje za izogibanje delovnopravnim obveznostim platforme in kadar so bila ob zaprtju delavcem dolžna plačila, prispevke ali nadomestila. Solidarna odgovornost platforme v takšnih primerih mora biti brezpogojna. Priporočamo, da zakon uvede predpostavko, da je platforma vedela za ravnanje slamnatega podjetja, kadar je z njim imela sklenjeno pogodbeno razmerje daljše od treh mesecev.

Ozadje: Španska izkušnja po Zakonu o dostavljavcih iz leta 2021 dokumentira, kako so platforme po uvedbi regulacije sistemsko začele ustanavljati slamnata podjetja, ki so prevzela vlogo formalnega delodajalca. Ko ta podjetja zaprejo svoja vrata, delavci ostanejo brez plačila in brez odgovornega subjekta. Španski organi so v nekaterih primerih sprožili kazenski postopek zoper direktorje takšnih podjetij. Analiza 91 platform kaže, da je ta vzorec prisoten v vsaj 41 primerih.

Priporočilo 7.6 [PRESEGA MINIMUM]: Čezmejna blokada aplikacije prek DSA in ELA pri sistemskih kršitvah

Ministrstva naj vzpostavijo formalni protokol za čezmejno obveščanje prek Evropske agencije za delo (ELA) in sistema IMI (Internal Market Information System), kadar pristojni nacionalni organ ugotovi hujšo ali sistemsko kršitev direktive s strani platforme. Na podlagi tega protokola ELA usklajuje skupne inšpekcijske nadzore in predlaga usklajene ukrepe. Pri sistemskih kršitvah, ki se ponavljajo v več državah članicah, ELA zbere dokumentacijo in poroča Evropski komisiji, ki lahko sproži postopek ugotavljanja kršitev prava EU zoper države članice, ki ne uveljavljajo direktive. Platforma s sistemskimi kršitvami se izključi iz javnih naročil v EU v skladu z Direktivo 2014/24/EU (člen 57). Pritožba zoper denarne sankcije nima suspenzivnega učinka; pritožba zoper prepoved delovanja ima suspenzivni učinek do odločitve pritožbenega organa.

Ozadje: Protokol SDDP (I. steber, revidiran) predvideva koordinacijo prek ELA in IMI ter izključitev iz javnih naročil pri sistemskih kršitvah. DSA (Uredba o digitalnih storitvah) ureja nezakonite spletne vsebine – ne delovnopravnih sporov – in ni pravna podlaga za blokiranje aplikacij zaradi kršitev delovne zakonodaje. Člen 24(4) direktive vzpostavlja okvir za čezmejno sodelovanje; Direktiva 2014/24/EU (člen 57) dopušča izključitev iz javnih naročil pri resnih kršitvah zakonodaje. To je realistična in pravno vzdržna kombinacija.

Opomba za implementacijo

Uveljavljanje direktive je veriga: slabša člena sta dve. Kolektivni postopki brez odvračilnih kazni ne rešijo problema – platforme bodo izgubile posamičen spor, a nadaljevale s sistemsko prakso, dokler je to finančno ugodnejše od skladnosti z zakonodajo. Odvračilne kazni brez kolektivnih postopkov ne rešijo problema – delavci ne bodo sprožili postopkov, ki jih ne morejo financirati. Oba elementa sta nujna hkrati. Tretji nujni pogoj so zadostno financirani in usposobljeni inšpektorati .

Poglavje 8: Širša uporaba direktive onkraj platformnega dela

Direktiva EU 2024/2831 je bila sprejeta kot odziv na platformno ekonomijo, a težave, ki jih naslavlja, niso specifične za Uber ali Wolt. Lažna samozaposlitev, podizvajalske verige za izogibanje delovnopravnim obveznostim in algoritmično upravljanje (AM) so se pri platformnem delu le pokazali v najbolj očitni obliki. V sektorjih, kot so logistika in dostava, so podobni vzorci prisotni, le brez aplikacije v ospredju. Direktiva zato ni le sektorski predpis – je prototip za širšo reformo delovnega prava v digitalni dobi.

8.1 Kar direktiva dopušča onkraj platformnega dela

Člen 26(2) direktive je izrecno povabilo k ambicioznejšemu prenosu. Direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da v skladu s cilji direktive uporabljajo ali uvedejo zakone, ki so za platformne delavce ugodnejši, ali da spodbujajo kolektivne pogodbe, ki presegajo minimalne zahteve. Direktiva postavlja dno, ne stropa.[1]

Člen 25 od držav članic zahteva aktivno spodbujanje vloge socialnih partnerjev in uveljavljanje pravice do kolektivnih pogajanj pri platformnem delu – vključno z določanjem pravilnega delovnega statusa in uveljavljanjem pravic v zvezi z algoritmičnim upravljanjem (AM) ter sistemi umetne inteligence (artificial intelligence, AI). Strokovna skupina Evropske komisije je potrdila, da ti ukrepi ne rabijo biti uzakonjeni v ločenih pravnih normah – zadostuje, da so del širših politik ali akcijskih načrtov.

Ključni argument za razširitev direktive onkraj platformnega dela izhaja iz narave samega problema: platforme so postale le najvidnejši primer, ne pa edini primer podizvajalskih verig, pri katerih ni jasno, kdo je dejansko delodajalec in kdo nosi odgovornost za zagotavljanje delavskih in socialnih pravic delavcem. Algoritmičnega upravljanja se ne poslužujejo le platforme, deluje tudi v skladiščih, klicnih centrih in drugod.

8.2 Ugotovitve iz prakse

Podizvajalske verige in zamegljevanje odgovornosti delodajalca. Prispevek projektu SDDP o posredništvu pri platformnem delu dokumentira, da v skoraj polovici analiziranih platform (glej poglavje 2) podizvajalske verige niso anomalija, temveč strukturna komponenta njihovega poslovnega modela. Problem ni omejen na platforme: v Nemčiji so bile posredniške verige v mesnopredelovalni industriji tako zapletene, da ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je dejansko delodajalec in kdo nosi pravno odgovornost za delavske pravice delavcev. Nemčija je leta 2021 kot odgovor na sistematično zamegljevanje delodajalske odgovornosti uvedla zahtevo po neposredni zaposlitvi v tem sektorju.[2]

Algoritmično upravljanje v skladiščih in klicnih centrih. Avstrijski prispevek k projektu SDDP dokumentira, da algoritmično upravljanje ni omejeno na platforme: sistemi za merjenje produktivnosti, algoritmično razporejanje dela in samodejne sankcije za odstopanja od norme delujejo tudi v skladiščih in klicnih centrih. Direktiva ta ravnanja ureja pri platformah, ne pa pri vseh ostalih delodajalcih, kar ustvarja asimetrijo med sektorji.

Lažna samozaposlitev onkraj platform. ZSSS v svojih smernicah za implementacijo direktive (april 2025) ugotavlja, da je lažna samozaposlitev v Republiki Sloveniji razširjena daleč onkraj platformnega dela. ZSSS predlaga, da se za Slovenijo uveljavi logika, po kateri se šteje, da se vsako delo opravlja v delovnem razmerju oz. zaposlitvi, razen če delodajalec vnaprej izkaže nasprotno. Ob tem ZSSS predlaga vzpostavitev evidence, ki beleži vse primere atipičnih oblik dela skupaj z razlogi za njihovo uporabo.

Kolektivna pogodba brez ureditve AM ni zadostna zaščita. Dve izkušnji iz partnerskih držav to nazorno potrjujeta. Avstrijska kolektivna pogodba za dostavljavce (Gewerkschaft vida, veljavna 2023–2025) je uredila vprašanja plače, delovnega časa in povračila stroškov, algoritmičnega upravljanja pa ni naslovila. Sindikat je pogodbo junija 2025 odpovedal. Italijanska pogodba za kurirje Just Eat Takeaway / Scoober (veljavna od januarja 2025 do decembra 2027) je korak dlje: kurirji so zaposleni, pogodba se sklicuje na nacionalno kolektivno pogodbo za logistiko in prevozništvo (CCNL Logistics).

Kljub temu pogodba ne vsebuje določb o transparentnosti algoritmičnih parametrov, čeprav je bonus za uspešnost (PDR) odvisen od algoritmičnih meril – prisotnosti nad 93 % in produktivnosti nad 1,85 naročila na uro – brez kakršnihkoli določb o tem, kako se ta merila izračunavajo in kdo jih lahko izpodbija. Skupna lekcija obeh primerov: kolektivna pogodba, ki ne ureja AM, ne zagotavlja celovitega varstva v platformni ekonomiji.[3] [4]

Pogodbe o zaupnosti kot orodje pritiska. Pri pogajanjih s platformskimi korporacijami za kolektivne pogodbe in pri zahtevah po podatkih o algoritmičnem upravljanju, platforme od sindikatov zahtevajo podpis pogodbe o zaupnosti (‘non-disclosure agreement (NDA)’). S tem sindikate ne le omejijo pri javni razpravi, temveč jih ustrahujejo pred vlaganjem pritožb in uveljavljanjem pravic, ki jih direktiva izrecno zagotavlja. Člen 9 direktive platformam nalaga proaktivno obveznost obveščanja sindikalnih predstavnikov o AM/AI sistemih – ta obveznost ne more biti podrejena podpisu pogodbe. Člen 22 direktive prepove vsakršno škodljivo ravnanje do oseb in njihovih predstavnikov, ki uveljavljajo pravice iz direktive.

Koristi AM za delavce, ne le za delodajalce. ZSSS v svojih smernicah opozarja, da mora uvedba AM in sistemov AI prinesti koristi tudi delavcem – z boljšo organizacijo dela, višjimi plačami, zmanjšanjem ponavljajočih se nalog in možnostjo skrajšanja delovnega časa. Regulacija AM zgolj kot regulacija nadzora, brez zahteve po pravični porazdelitvi koristi, ne zadostuje.

8.3 Priporočila

Naslednja priporočila so naslovljena na ministrstva za delo in socialne partnerje vseh držav članic EU ter na ETUC.

Priporočilo 8.1 [PRESEGA MINIMUM]: Prepoved zlorab pogodb o zaupnosti v razmerju do sindikalnih predstavnikov

Zahteva po podpisu pogodbe o zaupnosti kot pogoj za dostop do podatkov, do katerih so sindikalni predstavniki že upravičeni po direktivi, je prepovedana po členu 22 direktive.

Ministrstva naj operacionalizirajo to prepoved v zakonu o prenosu: pogodba o zaupnosti ne sme sindikatu preprečevati vlaganja pritožb ali predložitve podatkov sodišču. Poleg tega so neveljavne vse pogodbene klavzule, ki delavcem prepovedujejo razkritje pogojev dela – skladno s III. stebrom Protokola ter členom 14 in 22 direktive. Kršitev s strani platformske korporacije se šteje za kršitev direktive in je predmet sankcij po členu 24.

Ozadje: Člen 9: proaktivna obveznost obveščanja sindikalnih predstavnikov o AM/AI. Člen 22: prepoved škodljivega ravnanja do oseb, ki uveljavljajo pravice iz direktive.

Priporočilo 8.2 [AMBICIOZNO]: Enaka regulacija podizvajalskih verig v sektorjih z visoko stopnjo posredništva

Solidarna odgovornost in evidenca podizvajalskih verig se ne smeta omejiti na platformni sektor.

Ministrstva v partnerstvu z inšpektorati preučijo obseg podizvajalskih verig v sektorjih z dokumentirano visoko stopnjo posredništva ter predlagajo zakonodajne ukrepe za jasno opredelitev delodajalske odgovornosti vzdolž celotne verige. ETUC pozivamo k podpori lastnega predloga direktive o podizvajalstvu in posredništvu iz novembra 2025.

Ozadje: Nemčija 2021: zahteva po neposredni zaposlitvi v mesnopredelovalni industriji kot odgovor na sistematično zamegljevanje delodajalske odgovornosti. ETUC november 2025: solidarna odgovornost za plače, prispevke in pravico do organiziranja.

Priporočilo 8.3 [PRESEGA MINIMUM]: Digitalno delovno mesto kot pravni standard za sindikalne pravice

Zakon o prenosu opredeli digitalno delovno okolje kot enakopravno fizičnemu delovnemu mestu za namen uresničevanja sindikalnih pravic.

Sindikalni zaupnik, ki mu je platforma deaktivirala račun, ker je uveljavljal sindikalne pravice, uživa enako zaščito kot delavec, ki mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Prepoved diskriminacije na podlagi sindikalnega članstva velja za vse, ki opravljajo delo prek digitalne platforme, ne glede na formalni status.

Ozadje: Woltov osnutek KP (ZSSS in Sindikat Mladi plus, 2025), 17. člen: aplikacija se šteje za digitalno delovno mesto. ZSSS smernice 2025.

Priporočilo 8.4 [PRESEGA MINIMUM]: Sindikalna oglasna deska v aplikaciji: pravica, ne usluga

Platforma v aplikaciji vzpostavi prostor, kjer sindikat prosto objavlja sporočila delavcem – brez predhodne odobritve platforme.

Sindikat ima pravico vsaj dvakrat mesečno neposredno obveščati vse delavce prek aplikacije. Platforma ne sme nadzirati vsebine teh sporočil niti delavcem omejevati dostopa do njih. Člen 20 direktive zahteva, da platforma zagotovi digitalne komunikacijske kanale, ki delavcem in njihovim predstavnikom omogočajo zasebno in varno komunikacijo, platforme pa se vzdržijo dostopa do teh komunikacij ali njihovega spremljanja.[5]

Ozadje: Woltov osnutek KP, 14. člen: zavihek v aplikaciji za sindikalna obvestila, push-obvestilo dvakrat mesečno, prepoved prikritega nadzora sindikalnih skupin. ZSSS smernice 2025.

Direktiva o platformnem delu je pravno gledano sektorski predpis. Politično gledano je prototip. Ne gre le za zaščito delavcev pred platformami, temveč za vzpostavitev standarda, po katerem AM, podizvajalske verige in lažna samozaposlitev ne morejo biti legitimno orodje izogibanja delovnopravnim obveznostim v nobeni panogi oz. sektorju. Člen 26(2) direktive je pravna podlaga za ta korak. Volja socialnih partnerjev in vlad je tisto, kar ga bo ali ne bo uresničilo.

[6] Direktiva EU 2024/2831, člen 20, izvirno besedilo v slovenščini (skrajšano): »Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da digitalne platforme dela osebam, ki opravljajo platformno delo, dajo možnost, da prek digitalne infrastrukture ali podobno učinkovitih sredstev navežejo stik in med seboj zasebno in varno komunicirajo ter da lahko stopijo v stik s predstavniki. Države članice od digitalnih platform dela zahtevajo, da se vzdržijo dostopa do teh stikov in komunikacij ali njihovega spremljanja.«

[1] Direktiva EU 2024/2831, člen 26(2): direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da uvedejo ugodnejše zakone ali spodbujajo ugodnejše kolektivne pogodbe.

[2] Ametowobla, D. in Kirchner, S. (2025). Varieties of platform capitalism? Socio-Economic Review, 23(2). Flotni sistem dokumentiran pri 41 od 91 platform.

[3] Rinnovo accordo integrativo aziendale, Takeaway.com Express Italy S.r.l. / FILT-CGIL, FIT-CISL, UILTRASPORTI. Podpisano 11.–12. februarja 2026.

[4] Kollektivvertrag für Fahrradboten, Gewerkschaft vida. Veljavnost: 1. 1. 2023–30. 9. 2025. Odpoved: junij 2025.

[5] Direktiva EU 2024/2831, člen 20: digitalni komunikacijski kanali za delavce in njihove predstavnike.

[6] Direktiva (EU) 2024/2831, člen 20: države članice zagotovijo, da digitalne delovne platforme osebam, ki opravljajo platformno delo, omogočijo medsebojno komunikacijo prek digitalne infrastrukture ali podobno učinkovitih sredstev ter stik s predstavniki. Platforme se vzdržijo dostopa do teh komunikacij ali njihovega spremljanja.

Poglavje 9: Izzivi implementacije in strategije izogibanja

Direktiva je bila sprejeta. Rok za prenos je december 2026. Toda sprejetje direktive in njeno dejansko uveljavljanje sta dve ločeni stvari. Izkušnje iz partnerskih držav kažejo, da so izzivi implementacije predvidljivi – platformske korporacije jih intenzivno preučujejo, sindikati in ministrstva pa se morajo nanje pripraviti preden nastopijoTo poglavje sistematizira dokumentirane izzive in za vsak izziv predlaga preventivni ukrep.

Skupna rdeča nit: izzivi so predvidljivi. Strategije izogibanja so bile videne v Španiji po Zakonu o dostavljavcih, v Nemčiji, na Poljskem in v Italiji. Ministrstva jih morajo nasloviti preventivno, ne reaktivno.

9.1 Strukturni izzivi implementacije

Izziv 9.1: Politični čas: volitve, tihe vlade in odlašanje

Prenos direktive v nacionalno zakonodajo mora biti zaključen do 2. decembra 2026. V Republiki Sloveniji bodo marčevske volitve 2026 ustvarile politično praznino ravno v času, ko bi morala biti transpozicija direktive v polnem teku. Izkušnja kaže, da Slovenija z direktivami EU praviloma čaka do zadnjega trenutka. V Italiji je vlada do sredine 2025 ostala povsem tiho glede implementacije; opozicija je naklonjena, a brez parlamentarne večine. V Nemčiji so sindikati ostali na robu razprave, ker ni bilo jasno, kateri sektor oziroma kateri sindikat je pristojen za platformne delavce.

Tveganje: direktiva bo prenesena minimalno, brez ambicij, pod pritiskom platform.

Izziv 9.2: Trajanje sodnih postopkov in pravna praznina med izpodbijanjem domneve zaposlitve

Ko bo direktiva prenesena, bo sledilo obdobje izpodbijanja pravne domneve zaposlitve pred sodišči. Sodišča v partnerskih državah potrebujejo za tovrstne postopke od enega do pet let. V tem obdobju delavci nimajo zagotovljene zaščite – platforme bodo nadaljevale z obstoječimi pogodbenimi razmerji in čakale na posamično sodno odločbo.

Tveganje: pravna praznina med sprejetjem direktive in dejansko zaščito traja leta. Prav to je argument za priporočilo 6.5 tega dokumenta – začasna kolektivna zaščita med izpodbijanjem pravne domneve zaposlitve.

Izziv 9.3: Nezadostno financiranje in usposabljanost inšpektoratov

Inšpektorati za delo v vseh petih partnerskih državah so bili na konferenci SDDP (Ljubljana, maj 2025) identificirani kot ključna šibka točka: premalo inšpektorjev, premalo znanja o algoritmičnem upravljanju, premalo orodij za analizo podatkov platform. Avstrijski inšpektorat je izkazal razumevanje direktive, a sam opozarja na potrebo po finančni okrepitvi. Slovenski Inšpektorat RS za delo (IRSD) bi moral dobiti pooblastilo za ugotavljanje delovnega razmerja oz. zaposlitve z odločbo – ta pristojnost mu danes formalno manjka.

Tveganje: direktiva na papirju, brez zmožnosti inšpekcijskega uveljavljanja v praksi.

9.2 Strategije izogibanja platform

Izziv 9.4: Flotni sistem kot primarni mehanizem izogibanja

Izkušnje partnerjev projekta SDDP so jasno pokazale, da je eden izmed najbolj pogostih načinov odzivanja platform na regulacije uvedba flotnega sistema. Na Poljskem – največjem trgu EU, kjer je dostavljalni sektor skoraj v celoti organiziran prek posredniških struktur – je flotni sistem nastal neposredno kot odziv na regulacijo leta 2016: ko je Uber moral formalno zagotoviti skladnost z zahtevami, je to storil prek posrednikov, ki so prevzeli pravno tveganje. Danes vsi večji platformski akterji na Poljskem delujejo po tem modelu.[1]

Španski primer po sprejetju Zakona o dostavljavcih kaže enako dinamiko: platformske korporacije so formalno izpolnile zahtevo po zaposlitvi, a ohranile podizvajalske verige, ki so omogočile nadaljnje pogajanje z regulacijo. Uber Eats prek posredniških partnerjev vzdržuje ekonomski nadzor nad dostavljalci, ne da bi neposredno prevzel delodajalsko odgovornost.[2]

Predviden odziv po implementaciji direktive: platforme bodo zahtevo po pravni domnevi prenesle na flotne partnerje – posredniki bodo formalno delodajalci, platforme pa bodo ohranile ekonomski nadzor prek algoritmov. Direktiva bo formalno izpolnjena, njen namen pa ne.

Izziv 9.5: Kameleonski poslovni model: formalna skladnost brez vsebinske spremembe

Akademska literatura platforme opisuje kot kameleonske entitete – organizacije, ki se prilagajajo regulatornemu okolju tako, da formalno izpolnjujejo zahteve, hkrati pa reproducirajo pogoje, ki jih regulacija želi odpraviti. Španska izkušnja to nazorno potrjuje: Uber Eats je ohranil posredniško strukturo, dostavljavci pa so bili dejansko prikrajšani za pravice, ki jim jih zakon formalno zagotavlja.[3]

Predvidena reakcija na direktivo: platforme bodo prilagodile besedilo pogodb in digitalno infrastrukturo, da formalno ne bodo več izkazovale ‘navodil in nadzora’, hkrati pa ohranile ekonomski vzvod prek sistemov ocenjevanja in razporejanja naročil. Algoritmični nadzor bo prikrit, ne odpravljen.

Izziv 9.6: Slamnata podjetja: kazenski beg po inšpekcijski odločbi

Na Hrvaškem in v Srbiji je bila dokumentirana praksa, pri kateri posredniška podjetja – večinoma registrirana kot samostojni podjetniki ali enostavni d.o.o. – po inšpekcijski odločbi ali tožbi preprosto zaprejo podjetje in odprejo novo, delavci pa ostanejo brez plač, prispevkov in pravnih sredstev. Delavci so na Hrvaškem in v Srbiji za te primere vzdrževali celo t. i. črne liste na Facebooku, kjer so zbirali poimenske informacije o nedosegljivih podizvajalcih.[4]

Predvidena reakcija na direktivo: solidarna odgovornost platform bo ključno odvračilno sredstvo – a le, če bo v zakonu o prenosu določena kot obvezna, ne zgolj kot možnost.

Izziv 9.7: Tretji status: legitimizacija vmesnega položaja

V Italiji, na Poljskem in v Avstriji obstajajo ali se predlagajo vmesni statusi med delavcem in samozaposlenim (v Italiji parasubordinirani delavci, na Poljskem ‘umowa zlecenie’). Konferenca SDDP (Ljubljana, maj 2025) je identificirala pritisk platform k vpeljavi tretjega statusa kot možni odziv na direktivo. Predlog za implementacijo NIdiL-CGIL Firenze eksplicitno opozarja: vmesni statusi ne rešujejo prekarizacije – jo utrjujejo. Zagotavljajo nekatere pravice, ne pa vseh, s čimer ustvarjajo regulirano prekarizacijo namesto varne zaposlitve.[5]

Tveganje za direktivo: tretji status bo platformam predstavljal rešitev, ki formalno izpolni zahtevo direktive po ‘izboljšanju delovnih pogojev’, dejansko pa ohrani prekariziran položaj delavcev.

Izziv 9.8: Platforme zavestno čakajo na implementacijo

Prispevek projektu SDDP iz Italije dokumentira ugotovitev, ki so jo potrdili sindikati v vseh partnerskih državah: platformske korporacije zavestno ne spremenijo svojega modela pred rokom za prenos direktive, da ne bi ustvarile precedensa, ki bi presegel minimalne zahteve. Logika je jasna: vsaka prostovoljno sklenjena kolektivna pogodba ali statusna sprememba pred decembrom 2026 bi postala referenčna točka za pogajanja po prenosu.

Posledica: pogajanja za kolektivne pogodbe pred rokom so hkrati možna – platforme so jih pripravljene sklepati pod določenimi pogoji – in strateško otežena s strani platform, ki od njih zahtevajo zamrznitev vsebine do zaključka implementacije.

Izziv 9.9: Migrantski delavci: specifična ranljivost

Dostavljalni sektor je v vseh petih partnerskih državah nadpovprečno sestavljen iz migrantskih delavcev. Njihova specifična ranljivost je trikratna: jezikovna ovira preprečuje razumevanje pravic; negotov pravni status odvrača od prijav kršitev; ekonomska odvisnost od dohodka iz platformnega dela otežuje kolektivno akcijo. Fairwork projekt ugotavlja, da so migrantski delavci pogosto tisti, ki najbolj trpijo posledice posredniških struktur, ki plač ne izplačajo ali ne vplačajo socialnih prispevkov.[6]

Tveganje za direktivo: brez posebnih ukrepov za migrantske delavce bo direktiva resnično dostopna le tistim delavcem, ki si upajo in znajo uveljavljati pravice.

Izziv 9.10: Algoritmična evolucija: sistemi, ki se izmikajo regulaciji

Direktiva temelji na konceptu ‘navodil in nadzora’ prek avtomatiziranih sistemov. Platforme bodo prilagodile oblikovanje algoritmov tako, da bo obseg in intenzivnost nadzora manj očitna. Namesto neposrednih sankcij bodo vpeljale ‘priporočila’; namesto pragov deaktivacije bodo vpeljale ‘bonuse za razpoložljivost’. Formalni nadzor bo manj razviden – dejanski ekonomski nadzor bo ostal. EK strokovna skupina v svojem poročilu opozarja, da je platformska ekonomija v stalnem razvoju in da je pojem navodil in nadzora treba razumeti dinamično, vključno s posrednimi oblikami pritiska prek negativnih ukrepov ali diskriminatorne dodelitve nalog.[7]

Tveganje: zakonski testi za ‘navodila in nadzor’ zastarajo pred algoritmično evolucijo platform.

Izziv 9.11: Čezmejne platforme in sedež zunaj EU

Direktiva se uporablja za vse digitalne platforme dela, ki organizirajo delo delavcev s sedežem v EU – ne glede na to, kje ima platforma sedež. Člen 24(4) direktive predvideva čezmejno sodelovanje med pristojnimi organi. Toda izvajanje zahteva aktivno koordinacijo, ki jo zagotavlja Evropska agencija za delo (ELA). V praksi bo uveljavljanje pravic delavcev pri platformah s sedežem zunaj EU ali v državah z minimalnimi standardi izvajanja zahtevalo mehanizme, ki presegajo zmožnosti posameznih nacionalnih inšpektoratov.[8]

Tveganje: platforme bodo sedež zunaj EU ali v ugodnejši državi članici navajale kot izgovor za izogibanje odgovornosti.

9.3 Priporočila

Naslednja priporočila so neposredni odziv na identificirane izzive. Naslovljena so na ministrstva za delo in ETUC.

Priporočilo 9.1 [PRESEGA MINIMUM]: Preprečevanje tretjega statusa: binarni test zaposlitve

Zakon o prenosu ne sme uvajati vmesnih statusov med delavcem in samozaposlenim.

Direktiva temelji na binarnem testu: bodisi zaposlitev bodisi samozaposlitev. Kakršni koli vmesni statusi – parasubordinacija, odvisna samozaposlitev, ekonomsko odvisni delavci s parcialnimi pravicami – ki bi bili uveljavljeni namesto celovite pravne domneve zaposlitve, ne izpolnjujejo namena direktive. Ministrstva morajo zagotoviti, da zakon o prenosu ne ponuja tretjega statusa kot ‘rešitve’. Delavci v kateremkoli vmesnem statusu morajo imeti enak dostop do pravice do organizranja in kolektivnih pogajanj kot zaposleni delavci.

Vir/ukrep: Prispevek NIdiL-CGIL Firenze (Proposal of Recommendations, 2025): tveganje tretjega statusa kot legitimizacije prekarizacije – Italija, Hrvaška.

Priporočilo 9.2 [AMBICIOZNO]: Dinamična razlaga navodil in nadzora – odpornost na algoritmično evolucijo

Zakon o prenosu ne sme vsebovati statičnega seznama kriterijev za navodila in nadzor, ki bi zastaral z evolucijo algoritmov.

Direktiva temelji na dejstvih, ne na formalnih kriterijih – ključno je, ali so dejstveni indikatorji navodil in nadzora prisotni, ne pa ali so prisotni točno določeni formalni elementi. Zakon o prenosu mora to dinamičnost ohraniti: seznam indikativnih kriterijev mora biti primeroma naveden, ne izčrpen. Inšpektorati in sodišča morajo imeti pristojnost, da upoštevajo nove oblike algoritmičnega nadzora, ki ob sprejemu zakona niso bile predvidene. Prav za ta namen morajo inšpektorati imeti dostop do algoritmičnih podatkov platform.

Vir/ukrep: EK strokovna skupina: direktiva ne zahteva kriterijev, zadostuje prima facie standard, dejstveni indikatorji navodil in nadzora. Člen 5(1) direktive: Labour intermediation; platforme so kameleonske entitete, ki se prilagajajo regulatornemu okolju.

Izzivi implementacije niso presenečenje – so predvidljivi rezultat poslovnih modelov, ki so bili vzpostavljeni z zavestnim ciljem izogibanja delovnopravnim odgovornostim platform. Ministrstva imajo pred seboj zakonodajno priložnost, ki se pojavlja enkrat na generacijo: direktiva jim daje mandat, vire in rok. Vprašanje ni, ali se bodo platforme poskušale izogniti direktivi. Vprašanje je, ali bosta zakon o prenosu in nadzor nad izvajanjem zakona dovolj robustna, da to preprečita.

[1] Labour intermediation in Platform Work Directive. Mika, B. in Polkowska, D. (2022). Work-on-demand in patchwork capitalism.

[2] Vieira, T. in Mendonça, P. (2025). The times, are they changing? Socio-Economic Review, 23(2).

[3] Labour intermediation in Platform Work Directive, str. 1: platforme konceptualizirane kot kameleonske entitete.

[4] Starčević, J. (2023). Platform work in Croatia and Serbia. Str. 71: slamnata podjetja in Facebookove črne liste.

[5] NIdiL-CGIL Firenze: Proposal of Recommendations for the Implementation of the Platform Work Directive (2025). Točka 8.4: tveganje tretjega statusa.

[6] Fairwork (2025). Fairwork Germany Ratings 2025. Str. 30–31: podizvajalci, ki zadržujejo plače migrantskih delavcev.

[7] EK strokovna skupina: Report Expert Group Transposition of Directive (EU) 2024/2831, januar 2026. Uvodna izjava 30.

[8] Direktiva EU 2024/2831, člen 24(4): čezmejno sodelovanje med pristojnimi organi.

Poglavje 10: Zaključek

Direktiva (EU) 2024/2831 o izboljšanju delovnih pogojev v platformnem delu ni le še en zakonodajni akt, ki ga je treba prenesti v nacionalno pravo. Je prvi sistemski odgovor Evropske unije na poslovni model, ki je v petnajstih letih ustvaril novo obliko dela – delo brez temeljnih zaščit, organizirano prek digitalnih platform za več milijonov ljudi, z algoritmičnim upravljanjem namesto človeškega vodenja in z nadzorom brez odgovornosti. Vprašanje, ki ga ta dokument naslavlja, ni, ali bo direktiva prenesena – to je pravna obveznost do 2. decembra 2026. Vprašanje je, ali bo prenesena tako, da lahko dejansko spremeni in izboljša delovne pogoje za vedno več delavcev v EU, ali pa bo postala še en formalni okvir, ki ga platforme obidejo hitreje, kot ga države vzpostavijo.

Analiza stanja v petih partnerskih državah projekta, treh kolektivnih pogodb in prakse čezmejnega izogibanja regulaciji utemeljujejo osrednji pomislek tega dokumenta: izkušnje iz Španije po sprejetju Zakona o dostavljavcih, iz Belgije po uvedbi pravne domneve leta 2023 in iz Avstrije, kjer je Lieferando marca 2025 napovedal odpuščanje skoraj tisoč zaposlenih dostavljavcev in prehod na pogodbe prostih pogodbenikov (‘Freier Dienstnehmer)’, kažejo, da platforme na vsako novo regulacijo odgovorijo s prestrukturiranjem, ki izniči njen namen.

Obstaja utemeljena nevarnost, da se bo po prenosu direktive ponovil enak vzorec: platforme bodo izpodbijale pravno domnevo zaposlitve, sodni postopki bodo trajali leta, delavci pa bodo v vmesnem času ostali brez zaščite. Direktiva ta problem prepoznava, a ga sama ne rešuje. Rešitev, ki jo predlaga ta dokument, je socialni dialog kot most: ne nadomestilo za pravo, temveč mehanizem, ki zaščiti delavce, dokler meljejo pravni mlini. Protokol SDDP, ki je priloga tega dokumenta, ponuja konkreten okvir za tak dialog.

Iz celotnega dokumenta izhaja pet priporočil, ki jih je treba obravnavati prednostno:

Prvič: države članice naj pri prenosu člena 5 ne dodajajo lastnih kriterijev za sprožitev pravne domneve zaposlitve. Direktiva vzpostavlja standard začetne verodostojnosti: dejstva, ki kažejo na navodila in nadzor, zadostujejo. Belgijski zakon iz leta 2023 je določil dva sklopa kriterijev (dva od petih ali trije od osmih), se je v praksi izkazal kot neučinkovit – vse večje platforme so izjavile, da kriterijev ne izpolnjujejo, zakon pa ni predvidel izvedbenih mehanizmov, s katerimi bi inšpektorat za delo lahko neposredno uveljavil domnevo. Sindikalist ACV-CSC je na ministrstvo za delo naslovil vprašanje, kaj nameravajo storiti; odgovor je bil, ali bi sindikat sam šel na sodišče. Zakon brez izvedbenih postopkov je ostal mrtva črka na papirju. Vsak dodaten kriterij je dodaten izgovor za platformo in dodaten mesec brez zaščite za delavca – dodaten izvedbeni mehanizem pa je pogoj, brez katerega tudi najambicioznejši zakon ne spremeni ničesar.

Drugič: postopki za ugotavljanje pravilnega zaposlitvenega statusa morajo biti učinkoviti in primarno upravni, ne sodni. Sodne bitke trajajo leta – španska izkušnja to dokazuje s skoraj štirimi leti postopkov po sprejetju Zakona o dostavljavcih. Okrepljeni inšpektorati za delo morajo imeti pristojnost in obveznost, da zaposlovitveni status ugotovijo z odločbo, brez čakanja na sodno pot in brez soglasja delavca. Direktiva to obveznost vsebuje v členu 5(5), a njena učinkovita implementacija zahteva, da je ta pristojnost izrecno vnesena v nacionalne prenosne ukrepe.

Tretjič: začasna kolektivna zaščita med izpodbijanjem pravne domneve – priporočilo 6.5 tega dokumenta – je ključna inovacija, ki presega zahteve direktive. Ko delovni inšpektorat ugotovi, da je platforma delodajalec, se mora najkasneje v petnajstih dneh – ali v krajšem roku, ki ga dopušča nacionalni pravni red – vzpostaviti obvezni tripartitni dialog, ki zagotovi začasni kolektivni dogovor o minimalnem plačilu, delovnem času in prispevkih za socialno varnost. Plačila za opravljeno delo in vplačani prispevki ostanejo pri delavcih ne glede na izid sodnega postopka; platforma ima pravico do omejene kondikcije le za razliko nad plačilom za samozaposlene – ne za nadomestila za opravljeno delo. Breme pravne negotovosti nosi platforma, ki je sporno razmerje ustvarila, ne delavci. Država prevzame tveganje napačne določitve: če se inšpekcijska odločba izkaže za napačno, breme povrnitve izplačil nosi država – s tem jamči za verodostojnost odločbe in ustvarja spodbudo za kakovostno delo inšpektorata. Nobena država članica ne bi smela prenesti direktive brez mehanizma, ki zapolni pravni vakuum med odločbo inšpektorata in pravnomočno sodbo.

Četrtič: obvezna solidarna odgovornost po celotni verigi posrednikov. Flotni sistem – uporaba verig posrednikov za prenos pravnega tveganja na slamnata podjetja – je strukturna komponenta poslovnega modela platform, ne izjema: prisoten je pri skoraj polovici analiziranih platform (glej poglavje 2). Direktiva v členu 3 dopušča, a ne zahteva solidarne odgovornosti. Ta dvoumnost je priložnost za ministrstva: obvezna solidarna odgovornost, po kateri platforma samodejno prevzame dolgove podizvajalca do delavcev, je edini učinkovit ukrep proti modelu, ki je zasnovan ravno za izogibanje odgovornosti. ETUC poziva k sprejetju direktive o podizvajalstvu in posredništvu dela, ki bi uzakonila to odgovornost na evropski ravni.

Petič: socialni dialog s proaktivno vlogo države in institucij kot pogoj za delujočo implementacijo. Direktiva vzpostavlja obsežen nabor pravic – od transparentnosti algoritmov do prepovedi povračilnih ukrepov – a pravice brez mehanizmov za njihovo uveljavitev so brezpredmetne. Država ne sme biti le pasivni opazovalec pogajanj, temveč aktivni mediator in garant: z okrepljenim in za algoritmične sisteme usposobljenim inšpektoratom za delo, z jasnimi sankcijami za kršitve transparentnosti (vključno s samodejno neveljavnostjo neobrazložene algoritmične odločitve), z možnostjo kolektivnih in skupinskih postopkov, ki jih v več državah članicah – med njimi v Nemčiji in Sloveniji – zakonodaja trenutno ne dopušča, ter s spodbudami za platforme, ki k pogajanjem pristopijo prostovoljno.

Ta priporočila so izčrpna – dokument jih vsebuje več kot štirideset. A so hkrati tista, brez katerih prenos direktive ne bo spremenil ničesar za delavca, ki ob desetih zvečer v dežju s kolesom dostavlja hrano in ne ve, ali mu bo algoritem danes še ponudil delo in jutri omogočil dostop do aplikacije.

Direktiva ne rešuje vsega. Ne rešuje posebne ranljivosti migrantskih delavcev, ki v vseh petih partnerskih državah predstavljajo velik delež platformne delovne sile in si zaradi jezikovnih ovir, negotovega statusa prebivanja in odvisnosti od platforme ne upajo uveljavljati pravic. Ne rešuje tveganja, da bodo nekatere države članice vzpostavile vmesni ‘tretji status’ – po vzoru italijanskega ‘drugače organiziranega sodelavca’ (‘collaboratore etero-organizzato’) ali avstrijskega prostega pogodbenika (‘Freier Dienstnehmer’) – ki ne bo ne zaposlitev ne samozaposlitev, temveč legalizacija obstoječega izkoriščanja z novim imenom. To so naloge, ki zahtevajo nadaljnji evropski socialni dialog, okrepljene inšpektorate in politično voljo, ki ne bo usahnila po prvem krogu lobiranja platform.

Direktiva ponuja izjemno priložnost, ki je ne smemo zamuditi. Platformno delo, kot ga poznamo danes, je v svojem bistvu prekarno delo z algoritmičnim upravljanjem: delo brez zagotovljenega minimalnega plačila, brez socialne varnosti, brez pravice do pojasnila odločitev – in z algoritmom namesto človeka, ki odloča, kdo danes dela, koliko bo zaslužil in ali bo jutri sploh še imel delo. Če teh mehanizmov ne reguliramo zdaj, jih bomo kmalu srečali povsod: v logistiki, maloprodaji, gostinstvu, zdravstvu in klicnih centrih. Platforme niso izumile prekarnosti – le izkoristile so vse obstoječe vrzeli v delovnopravni zakonodaji in jih še okrepile z algoritmičnim nadzorom ter čezmejnim delovanjem. Zato nam direktiva omogoča, da te vrzeli zapremo ne le za platformno delo, temveč za vse oblike dela, v katerih se pojavljajo enaki mehanizmi izkoriščanja.

Zamuditi to priložnost ne pomeni le, da ostanejo platformni delavci brez zaščite, pomeni, da postane njihov model nova norma dela za vse.

Rok je jasen: 2. december 2026. Po analizi petih držav, treh kolektivnih pogodb in dokumentiranih strategij izogibanja ta dokument zaključuje z ugotovitvijo, ki je hkrati opozorilo: izzivi implementacije niso nepredvidljivi – so ponovljiv vzorec, ki so ga platforme že preizkusile v Španiji, Nemčiji in drugod. Ministrstva, ki jih naslovijo preventivno, bodo direktivo prenesla učinkovito. Ministrstva, ki čakajo na prvi spor, bodo ponovila belgijsko izkušnjo: zakon na papirju, prekarizacija v praksi.

Projekt SDDP – pet držav, ETUC in partnerske sindikalne konfederacije, dve leti terenskega dela – je s tem dokumentom ponudil konkretna, preverljiva priporočila. Konzorcij ostaja na razpolago vsaki državi članici in vsakemu socialnemu partnerju, ki želi prenos direktive izvesti tako, da dejansko zaščiti tiste, ki jih naslavlja.

Priporočila za implementacijo direktive (eu) 2024/2831 o izboljšanju delovnih pogojev v platformnem delu (nemščina)

Priporočila za implementacijo direktive (eu) 2024/2831 o izboljšanju delovnih pogojev v platformnem delu (angleščina)

Priporočila za implementacijo direktive (eu) 2024/2831 o izboljšanju delovnih pogojev v platformnem delu (poljščina)

Priporočila za implementacijo direktive (eu) 2024/2831 o izboljšanju delovnih pogojev v platformnem delu (italijanščina)

Priporočila za implementacijo direktive (eu) 2024/2831 o izboljšanju delovnih pogojev v platformnem delu (nizozemščina)