Kaj je pripravništvo?

Pripravništvo je ena od oblik pridobivanja ustreznih delovnih izkušenj, ki so v nekaterih reguliranih poklicih obvezne za prijavo k strokovnemu izpitu. Je načrtno, usmerjeno usposabljanje pripravnika, ki poteka pod mentorjevim nadzorom. Po končanem pripravništvu se pripravnik lahko prijavi k strokovnemu izpitu, ki mu zagotavlja samostojno opravljanje določenega poklica. Namen pripravništva je torej kakovostno usposabljanje kandidata oziroma kandidatke za strokovni izpit ter nato tudi za samostojno opravljanje poklica.

Komu je namenjeno?

Namenjeno je vsem, ki prvič začnejo opravljati delo na področjih, za katera je pripravništvo predvideno, in je ustrezno vrsti in ravni strokovne izobrazbe pripravnika. Pripravnik ali pripravnica je oseba s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na pripravniškem mestu, na podlagi katere ji pripadajo vse delavske in socialne pravice, kot jih ima redno zaposleni. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 141. členu določa, da pripravnik za svoje delo lahko prejme najmanj 70 odstotkov plačila redno zaposlenega na istem ali primerljivem delovnem mestu, pri tem pa plača ne sme biti nižja od minimalne plače v Republiki Sloveniji. Prednost pripravništva je v tem, da ima kandidat na delovnem mestu mentorja, ki ga načrtno uvaja v delo, pripravnik pa mu o svojem delu redno poroča. Pripravniške pogodbe delodajalec ne more prekiniti. V primeru nastopa materinskega in starševskega dopusta se opravljanje pripravništva za čas odsotnosti zamrzne, enako je tudi v primeru dolgotrajne bolniške. Ob koncu pripravništva se kandidat lahko prijavi k strokovnemu izpitu, ki mu zagotavlja usposobljenost za samostojno opravljanje poklica.

Problematika volonterskih pripravništev

Do leta 2014 so v državno reguliranih poklicih, poklicih s področja vzgoje in izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva, kulture, pravosodja in javne uprave, pri katerih je to določal področni zakon, obstajala tudi volonterska pripravništva. Kandidati, sprejeti na mesta volonterjev/volonterskih pripravnikov, so imeli enake dolžnosti kot tisti, ki so opravljali plačana pripravništva, vendar so bile pri tem njihove pravice zelo okrnjene. Pripadali so jim stroški prevoza na delo in nadomestilo za prehrano, drugih delavskih pravic pa niso imeli. Ker je bilo pripravništvo do leta 2014 pogoj za prijavo k strokovnemu izpitu, so diplomanti in diplomantke v želji po opravljanju strokovnega izpita pristajali na neplačano delo – volontersko pripravništvo in izkoriščanje. Na pobudo mladinskih organizacij in na podlagi različnih prizadevanj ter kampanj predvsem našega Sindikata Mladi plus je vlada decembra 2014 sprejela sklep, da volonterskih pripravništev ne podpira. Naslednje leto je pozvala ministrstva, naj za svoja področja pripravijo celovito analizo obsega pripravništev in potencialnih rešitev. Analizo opravljanja pripravništev v Sloveniji so pripravili ministrstvo za izobraževanje, ministrstvo za javno upravo, ministrstvo za delo, ministrstvo za kulturo, ministrstvo za zdravje in ministrstvo za pravosodje. Analiza je bila pripravljena pomanjkljivo, saj ni vsebovala sistemskih rešitev, zato so ji mladinske organizacije nasprotovale, vendar jo je vlada vseeno potrdila. Leta 2016 so nato posamezna ministrstva reformirala svoje pripravniške sisteme. Na področjih socialnega varstva, vzgoje in izobraževanja, zdravstva, kulture in javne uprave je država takrat prepovedala volonterska pripravništva. Na področjih socialnega varstva ter vzgoje in izobraževanja pa velja, da opravljeno pripravništvo ni več edini pogoj za prijavo k strokovnemu izpitu. Kandidati se k strokovnemu izpitu lahko prijavijo tudi z nabranimi zadostnimi delovnimi izkušnjami. Edino nespremenjeno in zato najbolj problematično ostaja področje pravosodja, na katerem volonterska pripravništva še vedno obstajajo.

Vzgoja in izobraževanje

Strokovni izpit na tem področju urejata zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) v 92. in 102. členu in Pravilnik o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja. Kandidat oziroma kandidatka s srednješolsko izobrazbo se k opravljanju strokovnega izpita lahko prijavi najprej po 560 urah opravljenega vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu oziroma šoli, kandidat z višješolsko oziroma visokošolsko izobrazbo pa najprej po 840 urah opravljanja vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu oziroma šoli, če izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje o izobrazbi. Pri tem mora kandidat oziroma kandidatka imeti opravljenih tudi pet praktičnih nastopov.

Več pogojev

Kandidati, ki se prijavijo k opravljanju strokovnega izpita za pomočnika vzgojitelja, vzgojitelja, učitelja, predavatelja višje strokovne šole, korepetitorja, laboranta oziroma inštruktorja, lahko pristopijo k opravljanju strokovnega izpita, morajo imeti uspešno opravljenih pet praktičnih nastopov v skladu s pravilnikom, ki ureja strokovne izpite. Kandidati za mesta svetovalni delavec, knjižničar, organizator zdravstveno-higienskega režima, organizator prehrane, organizator šolske prehrane, organizator ali drugi strokovni delavec v izobraževanju odraslih, organizator obveznih izbirnih vsebin, organizator praktičnega usposabljanja z delom, organizator praktičnega pouka ter računalnikar – organizator informacijskih dejavnosti se lahko prijavijo k opravljanju strokovnega izpita, če uspešno opravijo pisno nalogo, ki se izvaja pod vodstvom mentorja v vzgojno-izobraževalnem zavodu. Delovne izkušnje na področju vzgoje in izobraževanja kandidat za strokovni izpit izkazuje s pogodbo o zaposlitvi oziroma s podjemno pogodbo. Kandidat lahko uveljavlja kot ustrezne delovne izkušnje za prijavo k strokovnemu izpitu tudi: pedagoško prakso v deležu največ ene tretjine obsega pedagoške prakse, določene z izobraževalnim oziroma študijskim programom (uveljavlja jo na podlagi javne listine o končanem izobraževalnem oziroma študijskem programu in dokazila o obsegu pedagoške prakse izvajalca izobraževalnega oziroma študijskega programa), organizirano neposredno aktivnost z namenom vzgoje in izobraževanja največ v obsegu 55 ur za kandidate s srednješolsko izobrazbo oziroma 80 ur za kandidate z višješolsko oziroma visokošolsko izobrazbo (uveljavlja jo na podlagi potrdila institucije, iz katerega je razviden obseg aktivnosti, in poročila kandidata o opravljeni aktivnosti).

Socialno varstvo

Strokovni izpit na področju socialnega varstva opredeljuje Zakon o socialnem varstvu (ZSV). Peta alineja drugega odstavka 77. člena ZSV določa, da vsebino, pogoje in način strokovnega izpita kot javno pooblastilo izvaja socialna zbornica, ki tudi organizira in izvaja preverjanje znanja za pridobitev strokovnega izpita. Za izvajanje omenjenega je Socialna zbornica Slovenije (SZS) sprejela Pravilnik o strokovnem izpitu na področju socialnega varstva. Ta ustanova s splošnim aktom določa tudi vsebino in potek pripravništva.

Več pogojev 2

Pogoj za opravljanje strokovnega izpita iz socialnega varstva je šestmesečno ali devetmesečno pripravništvo oziroma pridobljene delovne izkušnje, odvisno od področja dela in področja izobrazbe. Strokovni izpit je obvezen pogoj za samostojno opravljanje socialnovarstvene dejavnosti. ZSV v svojem 69. členu določa, da je za opravljanje socialnovarstvene dejavnosti poleg opravljenega pripravništva oziroma zadostnih delovnih izkušenj obvezen tudi strokovni izpit. Devet mesecev pripravništva oziroma delovnih izkušenj morajo imeti kandidati, ki nimajo izobrazbe s področja socialnega varstva, bodo pa opravljali strokovni izpit na tem področju. Socialnovarstvene storitve lahko opravljajo strokovni delavci in strokovni sodelavci: ki so končali višjo ali visoko šolo, ki se izobražujejo za socialno delo in so opravili šestmesečno pripravništvo ali imajo šest mesecev delovnih izkušenj na področju socialnega varstva ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva; ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke ali biopsihološke smeri, pedagoške smeri in njenih specialnih disciplin, upravne, pravne, sociološke, zdravstvene smeri – smer delovne terapije in teološke smeri z ustrezno specializacijo ter imajo opravljeno devetmesečno pripravništvo ali imajo devet mesecev delovnih izkušenj na področju socialnega varstva in opravljen strokovni izpit po tem zakonu; so v domovih za otroke in v socialnovarstvenih zavodih za usposabljanje strokovni delavci iz drugega odstavka tega člena in delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo pedagoške, socialno pedagoške, psihološke ali biopsihološke smeri ter defektološke smeri ter so opravili devetmesečno pripravništvo ali imajo devet mesecev delovnih izkušenj na področju socialnega varstva in strokovni izpit; strokovni sodelavci po 70. členu ZSV so delavci, ki opravljajo posamezne socialnovarstvene storitve in so končali programe izobraževanja v skladu s posebnimi predpisi ter imajo opravljeno devetmesečno pripravništvo ali imajo devet mesecev delovnih izkušenj na področju socialnega varstva in strokovni izpit.

Izkušnje

Kot ustrezne delovne izkušnje na področju socialnega varstva so upoštevane tiste, ki se nanašajo na izvajanje socialnovarstvene dejavnosti in so pridobljene po datumu zaključka študija. Prav tako se kot ustrezne upoštevajo delovne izkušnje, pridobljene v šolski svetovalni službi, v svetovalni službi vzgojno-izobraževalnega zavoda in v socialni službi zdravstvene organizacije.

Več pogojev 3

V drugem odstavku 3. člena Pravilnika o strokovnem izpitu na področju socialnega varstva je nato določeno, da strokovni izpit lahko opravljajo tudi kandidati, ki ga morajo opraviti, da bi s tem izpolnili pogoje po 56. členu ZSV, to je zakonsko predpisane pogoje za delovno mesto direktorja socialnovarstvenega zavoda. Kandidati, ki so opravili strokovni izpit na primerljivem področju (vzgoja in izobraževanje, zdravstvo, zaposlovanje, javna uprava in pravosodje), se lahko prijavijo k dopolnilnemu strokovnemu izpitu na področju socialnega varstva. Strokovna služba socialne zbornice ugotovi, katere vsebine splošnega dela strokovnega izpita s področja socialnega varstva lahko kandidatu prizna za že opravljene, in v zvezi s tem izda upravno odločbo.

Pravosodje

Pravniški državni izpit (PDI) je eden od pogojev za opravljanje sodniške funkcije in funkcije državnega tožilca, pa poklica odvetnika in notarja oziroma za opravljanje drugih del, za katera je z zakonom zahtevan pravniški državni izpit. Tega je treba opraviti, če želi magister prava ali univerzitetni diplomirani pravnik opravljati sodniško funkcijo in funkcijo državnega tožilca, poklic odvetnika in notarja oziroma za opravljanje drugih del, za katera je z zakonom zahtevan kot pogoj. Za opravljanje PDI se oseba lahko odloči tudi več let po pridobljeni izobrazbi, opravi pa ga lahko na več načinov. PDI torej ni pogoj za opravljanje vseh pravniških poklicev, ampak zgolj za zgoraj naštete. Pri pravosodju ne gre nujno za klasična pripravništva, kot jih opredeljuje zakon o delovnih razmerjih v členih od 120. do 124., na podlagi katerih delovno mesto zasede pripravnik, ki prvič začne opravljati delo, ustrezno vrsti in ravni svoje strokovne izobrazbe, ter z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje dela v delovnem razmerju.

Načini opravljanja PDI in pogoji zanj

Pogoj za opravljanje PDI so doseženi strokovni nazivi: univerzitetni diplomirani pravnik, diplomirani pravnik (UN) in magister prava ali magister prava na podlagi enovitega magistrskega študijskega programa. K strokovnemu izpitu pa se kandidati lahko prijavijo na dva načina. Prvi je opravljeno sodniško pripravništvo, drugi način pa je prijava brez opravljenega sodniškega pripravništva, in sicer na podlagi delovnih izkušenj. Pogoji za opravljanje PDI pa se med seboj razlikujejo glede na to, ali se kandidati zanj prijavljajo na podlagi opravljenega pripravništva ali na podlagi delovnih izkušenj.