Zgodovinski razvoj sindikatov

Prve organizacije, ki so se borile za pravice delavk in delavcev, so nastale že pred vzponom kapitalizma. Že od antike do srednjega veka je delo temeljilo na podložniških razmerjih, z razvojem kapitalizma pa je prišlo do pomembnega premika. Delavec je postal navidezno oziroma formalno svoboden, toda obenem je bil od takrat naprej za preživetje prisiljen prodajati kapitalu svoje delo. V prvem obdobju do začetka 19. stoletja, ki je temeljilo na danes spet priljubljenih liberalnih idejah absolutne svobode posameznika, je bilo sindikalno delovanje prepovedano, sindikati pa dojeti skrajno sovražno kot zaviralci napredka in svobodne gospodarske pobude. Drugo obdobje, od sredine do konca 19. stoletja, je zaznamovala pravna toleranca do sindikatov in prve odprave prepovedi združevanja. Tretje obdobje, od konca 19. do začetka 20. stoletja, je čas, ko so bili uveljavljeni zakoni, ki sindikatov in sindikalnega delovanja niso le dopuščali, ampak tudi urejali. Pri nas je leta 1870 pod okriljem Avstro-Ogrske prišlo do zakona o sindikalni svobodi. Po drugi svetovni vojni je moč sindikatov začela sistematično naraščati. V četrtem obdobju, od začetka vzpona neoliberalizma konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do danes, se je moč kapitala začela povečevati, moč sindikatov pa zmanjševati. Kljub temu je danes v večini držav zahodnega sveta ena izmed temeljnih pravic delavstva združevanje, ki je hkrati temelj sindikalnega organiziranja in delovanja.

Kaj je sindikat?

Sindikat je interesna organizacija, ki združuje delavce na podlagi prostovoljnega včlanjevanja, svobode sindikalnega organiziranja in kolektivnega pogajanja; njegova temeljna naloga pa je zaščita in izboljšanje ekonomskih, socialnih, izobraževalnih in kulturnih interesov svojih članov. Moč sindikata izvira iz članstva: številčnost aktivnih članov zagotavlja pogajalsko moč, možnost organiziranja stavk in protestov za uveljavljanje pravic in interesov delavk in delavcev, upokojenk in upokojencev, mladih in s tem celotne družbe. Pravica do sindikalnega organiziranja je temeljna človekova pravica!

Včlanjevanje v sindikate je prostovoljno. Članstvo pomeni popolno enakopravnost pri pravicah in dolžnostih ter sprejemanje načel in norm statutov, ki odražajo vrednote osebne, civilne, ekonomske, družbene in politične svobode, socialne pravičnosti, saj so temelj in cilj demokratične družbe.

Mednarodni pravni okvir

Splošna deklaracija človekovih pravic OZN, ki jo je sprejela in razglasila Generalna skupščina Združenih narodov (GS OZN) leta 1948, določa, da ima vsakdo pravico sodelovati pri ustanavljanju sindikata ali pridružiti se sindikatu za zavarovanje svojih interesov.

Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ga je sprejela GS OZN leta 1966, določa pravico do ustanavljanja sindikatov in svobodnega včlanjevanja vanje, z namenom zaščite in izboljševanja ekonomskih in socialnih interesov. Hkrati prepoveduje vsako ravnanje, ki bi tako delovanje sindikatov omejilo. Sindikati se lahko povezujejo na nacionalni ravni v zveze in tudi na mednarodni ravni v konfederacije.

Evropska socialna listina zavezuje države pogodbenice, da njihova zakonodaja ne sme omejevati svobode delavcev do ustanavljanja organizacij – sindikatov, za varstvo svojih ekonomskih in socialnih interesov. Določa tudi, da se posamezniki lahko svobodno vključujejo v te organizacije, predstavniki delavcev pri delodajalcu pa so učinkovito varovani, prav tako ugodnosti, ki jim pripadajo.

Pomembno podlago dajejo konvencije Mednarodne organizacije dela (MOD), in sicer: št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic iz leta 1948, ki določa, da imajo delavci pravico ustanavljati delavske organizacije in se vanje včlanjevati, pod pogojem, da spoštujejo njihove statute; št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju iz leta 1971, ki določa, da morajo biti predstavniki delavcev v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega statusa ali aktivnosti kot predstavnikov delavcev ali zaradi članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnostih; št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja iz leta 1949, ki določa, da morajo biti delavci zavarovani pred dejanji, ki bi imela namen, da se delavec zaposli le pod pogojem, da se ne včlani v sindikat ali pa da iz njega izstopi, ter da se odpusti delavca ali se mu kako drugače škoduje zaradi članstva v sindikatu ali zaradi sindikalne dejavnosti.

Nacionalni pravni okvir

Ustava RS določa, da je ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje svobodno. Dalje je področje sindikalnega delovanja urejeno v Zakonu o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin), ki določa način pridobitve lastnosti pravne osebe za sindikate in način pridobitve reprezentativnosti sindikatov. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa obveznosti delodajalca do sindikata ter pravice in obveznosti sindikata v razmerju do delodajalca. ZDR-1 na več mestih določa naloge oziroma pristojnosti sindikata. Poleg tega ureja tudi posebno varstvo predstavnikov sindikata.

Kršitev sindikalnih pravic je sankcionirana v Kazenskem zakoniku, ki določa, da se z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta kaznuje tisti, ki s kršitvijo predpisov ali splošnih aktov prepreči ali onemogoči delavcem svobodno združevanje in sindikalne dejavnosti ali ovira uresničevanje sindikalnih pravic ali prevzame sindikat.

Zakaj biti član oziroma članica sindikata?

Delavec in delodajalec nista enakopravna. Sindikat kot organizacija zastopa interese zaposlenih in jih tako postavlja v bolj enakopraven položaj z delodajalci. Delavci največkrat nimajo znanja, ki je potrebno za enakopravno pogajanje z vodstvom podjetja in lastniki kapitala. Prav tako je posameznega delavca, ki ni član sindikata, veliko lažje zamenjati kot delavca, ki je član sindikata, ali pa celotno članstvo. Uprava ali menedžment podjetja pogosteje upošteva moč delavcev, združenih v sindikate, kot tistih, ki to niso. Delavci, združeni v sindikatih, lahko s kolektivno akcijo prej dosežejo svoje cilje in zahteve.

Oblike in načini delovanja sindikata

Sindikat se od nevladne organizacije razlikuje po tem, da te običajno delujejo na področjih, ki jih vladne ali profitne organizacije ne znajo oziroma ne zmorejo dovolj kakovostno urediti s svojimi storitvami. Za svoje delovanje prejemajo finančno podporo večinoma iz državnega ali evropskega proračuna. Sindikati delujemo na več različnih načinov; s socialnim dialogom, demonstracijami, stavkami, referendumi, zakonodajnimi iniciativami članov oziroma volivcev.

Kako ustanovim sindikat, ki je pravna oseba?

Temeljna oblika delovanja članov sindikata pri delodajalcu je sindikat v posameznem podjetju. Preko takšne »sindikalne podružnice« v podjetju se kot člani in članice vključujemo v sindikate dejavnosti. Sindikat v podjetju lahko ustanovimo kot samostojno pravno osebo, ni pa to nujno. Če je sindikat organiziran kot pravna oseba, si s tem zagotovi neposredni vpliv na del članarine, ki mu pripada v skladu z akti sindikata dejavnosti. To prinaša tudi dodatne obveznosti, kot so vpis v poslovni register in register dejanskih lastnikov, odprtje transakcijskega računa na banki, skrb za vsakoletno oddajanje letnih poročil in podobno.

V obeh primerih se morajo zainteresirani delavci, ki so običajno že člani sindikata dejavnosti, zbrati na ustanovitvenem sestanku, na katerem sprejmejo pravila sindikata, izvolijo predsednika sindikata in druge organe. Zbrani se dogovorijo tudi, katere probleme oziroma vprašanja bodo začeli najprej reševati. Nujno morajo poskrbeti za zapisnik in njegove overitelje, ki ga potrdijo. Če se sindikat ustanovi kot sindikalna podružnica sindikata dejavnosti, mora pooblaščena oseba sindikata na upravni enoti poskrbeti za vpis sindikata podjetja ali zavoda v poslovni in davčni register dejanskih lastnikov ter odpreti transakcijski račun. Ob tem uradniku na upravni enoti preda kopijo zapisnika ustanovnega zbora, na katerem je jasno vidno, da je sindikat ustanovljen prostovoljno, ter vsi drugi podatki o funkcionarjih in članih; predati pa mora tudi podpisana in ožigosana pravila sindikata. Na ta način bo sindikat po potrditvi upravne enote lahko legalno posloval.

Kako ustanovim sindikat, ki ni pravna oseba?

Tudi v tem primeru se delavci sindikalno organizirajo z namenom sindikalnega delovanja, vendar pa njihov sindikat ne pridobi lastnosti pravne osebe, se ne vpiše v poslovni register, ne pridobi davčne številke in tudi ne odpira transakcijskega računa. Za razliko od sindikata kot pravne osebe se na zboru članov sprejme statut sindikata, s katerim se določi delovanje sindikata in njegovi organi. Po sprejemu statuta se izvoli predsednik sindikata ter člani in članice drugih organov sindikata. O zboru članov in glasovanju se naredi zapisnik, kamor se zapišejo ustrezni sklepi. Ko je zbor članov zaključen, se na podjetje pošlje formalno obvestilo o tem, kdo je bil izvoljen za sindikalnega zaupnika. Sindikat, ki ni pravna oseba, seveda ne more nastopati v pravnem prometu, niti ne more finančno poslovati. Kljub temu pa lahko opravlja vse sindikalne aktivnosti, torej zastopa pravice in interese članov, vključno z organizacijo stavke, oziroma kakršnekoli druge oblike sindikalnega boja, in seveda imenuje svoje predstavnike. Sindikat, ki je organiziran pri delodajalcu, mora hraniti statut oziroma pravila, zapisnik z ustanovitvenega sestanka, vse izdane odločbe upravnih organov, če je organiziran kot pravna oseba, pa tudi finančno dokumentacijo sindikata.

Reprezentativnost sindikata

Sindikat je reprezentativen na ravni podjetja, če zastopa interese svojih članov. Za sklepanje kolektivnih pogodb na ravni delodajalca, ki veljajo za vse zaposlene pri delodajalcu, pa so z zakonom pooblaščeni le tisti sindikati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje, kot jih določa Zakon o reprezentativnosti sindikatov. Ta določa, da je sindikat lahko reprezentativen, če je: demokratičen in uresničuje svobodo včlanjevanja v sindikate, njihovega delovanja in uresničevanja članskih pravic in obveznosti, neprekinjeno deluje najmanj zadnjih šest mesecev, je neodvisen od državnih organov in delodajalcev, se financira pretežno iz članarine in drugih lastnih virov, ima določeno število članov v skladu z določili ZRSin. Število članov sindikat dokazuje na podlagi podpisanih pristopnih izjav. Upoštevaje zgoraj navedene pogoje se za območje države kot reprezentativne določijo zveze in konfederacije sindikatov, v katere se povezujejo sindikati iz različnih panog, dejavnosti ali poklicev in v katere je včlanjenih najmanj deset odstotkov delavcev iz posamezne panoge, dejavnosti ali poklica. Posamezni sindikat, torej sindikat, ki ni včlanjen v zvezo ali konfederacijo sindikatov, lahko pridobi lastnost reprezentativnosti v panogi, dejavnosti, poklicu, občini oz. širši lokalni skupnosti ali v organizaciji, če je vanj včlanjenih najmanj 15 odstotkov delavcev posamezne panoge, dejavnosti, poklica, občine ali v organizaciji. Seveda pa mora izpolnjevati tudi druge zakonsko določene pogoje v ZRSin.

Kako sindikat preneha delovati?

Tako kot se sindikat lahko svobodno ustanovi, lahko tudi preneha delovati. Na zboru članov mora sprejeti sklep o prenehanju svojega obstoja ter to sporočiti pristojni upravni enoti, ki podatek vpiše v evidenco. V ta namen odgovorna oseba sindikata izpolni obrazec – zahtevo za izbris iz evidence, ki ga dobi na upravni enoti, in priloži morebitna dokazila. Predloži tudi izpolnjen obrazec PRS-1. O izbrisu iz evidence mora biti obveščen Ajpes, ki na podlagi prijave (tj. obrazca PRS-1) in listin o izbrisu iz evidence izvede postopek izbrisa sindikata iz poslovnega registra, obvestilo pa posreduje sindikatu. Ko sindikat preneha obstajati in preneha njegova davčna obveznost, ga davčni urad izbriše iz davčnega registra, sindikat pa more nujno zapreti transakcijski račun.