Kdo je samostojni podjetnik?

Samostojni podjetnik (pogosto tudi samozaposleni ali espe) je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Pravice in obveznosti samostojnih podjetnikov natančneje določajo 3., 6. in 7. člen zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Najpomembnejša določba je, da samostojni podjetnik za obveznosti iz poslovanja odgovarja z vsem svojim premoženjem, saj ZGD-1 ne loči podjetniškega in osebnega premoženja.

Katere dejavnosti lahko opravlja?

Samostojni podjetnik lahko opravlja vse gospodarske dejavnosti razen tistih, za katere zakon določa, da jih ne more. Kategorije dejavnosti, za katere se lahko espe ob registraciji podjetja odloči, so navedene v Standardni klasifikaciji dejavnosti in kategorizirane po posameznih področjih, ki so označena s črkami od A do U. Tako na primer A predstavlja kmetijstvo, lov, gozdarstvo in ribištvo, B rudarstvo, C predelovalne dejavnosti itn. Za opravljanje nekaterih dejavnosti niso določeni nobeni posebni pogoji, druge dejavnosti pa so regulirane. To pomeni, da mora posameznik za registracijo in opravljanje teh dejavnosti izpolnjevati določene pogoje. Ti so večinoma vezani na pridobitev ustrezne izobrazbe z določenega področja.

Zakonska zaščita espejev

Samostojni podjetnik oziroma samostojna podjetnica glede na zakonodajo ni delavec oziroma delavka, temveč podjetje, za katerega ne veljajo pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Espe (v nadaljevanju izvajalec) z naročnikom praviloma sklene pogodbo o sodelovanju, v kateri stranki določita, kakšne dolžnosti in naloge ima izvajalec, kakšno plačilo prejme za opravljeno delo in dolžino trajanja njunega razmerja. Samostojnih podjetnikov z vidika trajnosti razmerja torej ne ščiti noben zakon, saj so v osnovi subjekti, ki ponujajo svoje izdelke in storitve na trgu različnim, bolj ali manj znanim naročnikom. Edina izjema pri tem je ureditev položaja ekonomsko odvisne osebe, ki jo natančneje določa 214. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).

Kdo je ekonomsko odvisna oseba?

Ekonomsko odvisna oseba je samostojni podjetnik, ki nima zaposlenih in najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika. Status ekonomsko odvisne osebe lahko samozaposleni uveljavlja tako, da o tem obvesti naročnika. Naročnik ekonomsko odvisnemu podjetniku ni dolžan zagotavljati pravic, povezanih z delovnim časom, letnega dopusta, regresa za letni dopust, potnih stroškov, prehrane, nadomestila za bolniško odsotnost idr. Dolžan pa mu je zagotavljati prepoved diskriminacije, minimalne odpovedne roke, prepoved odpovedi pogodbe iz neutemeljenih odpovednih razlogov ter plačilo za primerljivo delo.

Socialna varnost

Samozaposleni se od zaposlenega razlikuje tudi pri prispevkih za socialno varnost, ki jih mora plačevati sam. To pomeni, da espe vsak tekoči mesec običajno začne z minusom – vseskozi, dokler je regis­triran, mora namreč mesečno plačati vsaj minimalne prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in za primer brezposelnosti, ne glede na to, ali tisti mesec opravlja kakšno delo in koliko je z njim zaslužil. Mnogo samostojnih podjetnikov lahko ob odsotnosti dela zato pristane v finančnih težavah. V Sloveniji jih mnogo živi na pragu revščine, kar je posledica prisilnega samozaposlovanja oziroma prisilnega odpiranja samostojnih podjetij v primerih, ko naročniki izvajalcev ne želijo neposredno zaposliti.

Obračun prispevkov za socialno zavarovanje

Samostojni podjetnik prispevke plačuje bodisi v razredu z najnižjo zavarovalno osnovo za plačilo prispevkov bodisi v razredu z individualizirano zavarovalno osnovo. Podjetniki z nizkimi dohodki, katerih dobiček ne preseže 60 odstotkov povprečne letne plače zaposlenih v RS, plačujejo prispevke od zavarovalne osnove, ki je 60 odstotkov povprečne letne plače zaposlenih v RS, pri podjetnikih z višjimi dohodki pa je zavarovalna osnova določena v višini dobička zavarovanca, kot se ugotavlja po zakonu o dohodnini, pri čemer se ta dobiček zniža za 25 odstotkov. Najvišja osnova za prispevke je 3,5-kratnik povprečne slovenske mesečne plače.

Prvič registrirani espeji so prvi dve leti poslovanja upravičeni do nižjih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer tako za prispevek zavarovanca kot prispevek delodajalca (14. odstavek 145. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-2). V prvih dvanajstih mesecih poslovanja po prvem vpisu v poslovni register so zavezanci oproščeni plačila dela prispevka zavarovanca in prispevka delodajalca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 50 odstotkov, v naslednjih 12 mesecih v višini 30 odstotkov zneska prispevka. Če se prvih 12 mesecev od prve registracije izteče med mesečnim obdobjem, za katero se predlaga obračun prispevkov, mora zavezanec za ta mesec oddati dva ločena obračuna; enega, v katerem uveljavlja 50 odstotkov, in drugega, v katerem uveljavlja 30 odstotkov oprostitev plačila prispevkov.

Popoldanski espe je izraz, uveljavljen v pogovornem jeziku, ki označuje samostojnega podjetnika, ki opravlja dopolnilno dejavnost poleg delovnega razmerja za polni delovni čas in ki si prispevkov za socialno zavarovanje ne plačuje sam, temveč je zavarovan iz drugega naslova (torej iz zaposlitve). Popoldanski espe lahko odpre samo oseba, ki je zaposlena za polni delovni čas (navadno za 8 ur na dan oziroma za 40 ur na teden); zaposleni za skrajšan ali polovični delovni čas tega ne morejo storiti. Prispevki se dodatno plačujejo v pavšalnem znesku in za nazaj, višina je določena po posebni metodologiji.

Normirani espe je poseben »status« v slovenski davčni zakonodaji. V prvi vrsti je popularen za tiste podjetnike in podjetja, ki pri poslovanju ne ustvarjajo veliko (ali nič) stroškov. Tovrstni status omogoča, da fizična oseba, ki je sicer v rednem delovnem razmerju, vendar poleg tega opravlja še t. i. popoldansko dejavnost, nima obdavčenega dobička skupaj s plačo po dohodninski lestvici, temveč plača končni davek po stopnji 20 odstotkov, če v prejšnjem davčnem letu njeni prihodki iz dejavnosti ne presegajo 50.000 evrov. Druga možnost je, da je normiranec espe običajen samostojni podjetnik, ki mora imeti zaposleno vsaj eno osebo za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj šest mesecev, njegovi prihodki pa v prejšnjem davčnem letu ne presegajo 100.000 evrov. Ko normiranec espe že posluje, mora biti pozoren, da njegovi prihodki v dveh zaporednih davčnih letih ne presežejo skupno 300.000 evrov, sicer pavšalna obdavčitev zanj ne velja več.

Dohodnina

Samostojni podjetnik od svojih dohodkov plačuje tudi dohodnino. Predmet obdavčitve je dohodek iz dejavnosti, davčna osnova pa je dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Zakonska podlaga za obdavčitev espeja je zakon o dohodnini. Samostojni podjetnik ob registraciji oziroma vpisu v register izbere eno izmed dveh možnih oblik ugotavljanja davčne osnove. Davčna osnova se lahko ugotavlja z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov (»dejanski espe«) ali z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov (»normirani espe«).

Pri ugotavljanju davčne osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov se letna davčna osnova obdavči po progresivni dohodninski lestvici. Pri ugotavljanju davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov pa se davčna osnova obdavči po fiksni stopnji 20 odstotkov. Normirani odhodki so določeni v treh različnih stopnjah, in sicer glede na višino prihodkov. Pri letnih prihodkih do 50 tisoč evrov se upoštevajo normirani odhodki v višini 80 odstotkov prihodkov oziroma je davčna osnova 20 odstotkov prihodkov, od česar se plača davek po stopnji 20 odstotkov.

Na primer, če ima podjetnik 20.000 evrov prihodkov, se mu prizna 80 odstotkov normiranih odhodkov, zato je njegova davčna osnova 1600 evrov, od tega plača davek po stopnji 20 odstotkov, torej 800 evrov. Ob večjem zaslužku, do 100.000 evrov, se upošteva 40 odstotkov normiranih odhodkov (davčna osnova je torej 60 odstotkov prihodkov), nad tem zneskom pa znašajo normirani odhodki nič odstotkov, kar pomeni, da je davčna osnova enaka dejanskim prihodkom.

Postopek registracije samostojnega podjetnika

Registracija samostojnega podjetnika se lahko izvede osebno ali preko interneta. Za osebno registracijo so najbolj praktične točke SPOT, ki so razporejene po celi Sloveniji. Posameznik si mora vnaprej rezervirati termin, potem pa se tam osebno zglasiti. Za registracijo espeja potrebuje EMŠO in osebno davčno številko, ki postane hkrati davčna številka podjetja. Če ni lastnik nepremičnine, mora s seboj prinesti tudi dovoljenje lastnika, v katerem mu le-ta dovoljuje poslovanje na izbranem naslovu. Določiti mora tudi datum uradnega začetka poslovanja espeja. Zaposleni na točki SPOT posameznika najprej prijavi v register AJPES, nato v davčni register FURS in še v sistem socialnega zavarovanja. Za prijavo v sistem socialnega zavarovanja mora posameznik oddati ustrezen obrazec. Ta obrazec se lahko odda istočasno z registracijo, lahko pa to stori sam najkasneje osem dni od vpisa v poslovni register. Za registracijo preko interneta, na spletnem portalu SPOT, pa posameznik potrebuje kvalificirano digitalno potrdilo in elektronski podpis, oboje lahko predhodno pridobi na upravni enoti in FURS. Samostojni podjetnik mora odpreti tudi poslovni račun, ki služi plačevanju in prejemanju finančnih sredstev, vezanih na poslovanje, ter si izbrati ime podjetja.

Zakaj je samostojno podjetništvo tako pogosta oblika dela

Čeprav gre za eno od oblik gospodarskih subjektov, ki so namenjene opravljanju podjetniške dejavnosti na trgu, je v praksi ta postala sredstvo za angažiranje delavcev v razmerjih, ki niso delovna razmerja. Delodajalcem je takšno angažiranje delavcev v interesu, ker jim omogoča večjo fleksibilnost v smislu trajanja razmerja in manjšo obremenitev z vidika pravic delavcev.

Samostojno podjetništvo je pogosta oblika prikritega delovnega razmerja

Težave z omenjenim statusom so pogoste, ko želi espe od naročnika zahtevati karkoli, kar je povezano s pravicami zaposlenih – od omejitev delovnega časa, pravice do dopusta, do plačila bolniške odsotnosti. Samozaposlenemu nič od tega ne pripada oziroma se vse to izvaja na njegove stroške. Pri tem mora biti pozoren, saj je v primerih, ko ne ponuja storitev na trgu, ampak kontinuirano opravlja delo za istega naročnika, po njegovih navodilih in nadzorom ter vključen v njegov organiziran delovni proces, njegova podjetniška oblika zgolj fiktivna, zato lahko iztoži sklenitev delovnega razmerja in pridobitev delovnopravne zaščite.