Kaj?

Minimalna plača je splošno prejet mednarodni standard, ki ga uporablja kar 131 držav (kar je okoli 90 odstotkov) članic Mednarodne organizacije dela (ILO). Po njem vsem delavkam in delavcem pripada najmanj določena minimalna plača, ki njim in družinskim članom zagotavlja dostojno življenje. Ta je vključena tudi v vse najpomembnejše mednarodne instrumente s področja človekovih pravic. Njeni osnovni postulati pa so na ravni EU določeni tudi v posebni direktivi.

Minimalna plača tako neposredno preprečuje, da bi zaposleni prejeli nižje plačilo za delo od tako določenega minimuma. Z določitvijo zneska minimalne plače na dovolj visoki ravni preprečimo, da bi katerikoli zaposleni delal za plačilo, ki ne bi omogočalo dostojnega življenja.

Kdaj in zakaj?

Minimalna plača je bila prvič uvedena konec 19. stoletja, da bi preprečila brutalno izkoriščanje delavk in delavcev in jim zagotovila osnovno preživetje. Prvi sta jo uvedli Avstralija in Nova Zelandija; v Sloveniji je bila prvič uvedena leta 1937. V obdobju po drugi svetovni vojni smo v Sloveniji imeli institut zajamčenega osebnega dohodka in zajamčene plače, minimalno plačo pa smo ponovno uvedli v letu 1995. Ureditev minimalne plače je povezana s spoznanjem, da sta v svetu dela delavska in kapitalska stran v izrazitem neravnovesju. Zato je dostojna minimalna plača poleg boja za vse plače tudi pomembno sindikalno vprašanje.

Zakonski okvir

Minimalna plača je v Sloveniji določena na zakonski ravni, za vse zaposlene enako, in sicer z Zakonom o minimalni plači. Velja brez izjem tako za javni kot za zasebni sektor in za vse dejavnosti in poklice. V Zakonu o minimalni plači je ta definirana kot mesečna plača za delo, opravljeno v polnem delovnem času. To ni socialni korektiv, ampak plačno dno. Delavka oziroma delavec, ki dela krajši delovni čas, ima pravico do sorazmernega dela minimalne plače. Od leta 2015 se je Zakon o minimalni plači spremenil dvakrat.

Problem definicije so bili dodatki, všteti v minimalno plačo

Dodatki, določeni z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami, del plače za delovno uspešnost in plačilo za poslovno uspešnost, dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, se ne vštevajo v minimalno plačo.

Vendar to ni bilo vedno tako. Do leta 2015 je bila namreč Slovenija ena redkih držav, ki je imela v definicijo minimalne plače vključene vse dodatke, zaradi česar so bili delavci, prejemniki minimalnih plač, neenako obravnavani. Ne glede na pogoje dela, ali je delavec delal ponoči, na praznik ali v nedeljo, je prejel plačo v višini minimalne plače. Ker je to za sindikate povsem nesprejemljivo, smo v letu 2015 vložili predlog sprememb zakona o minimalni plači. Bil je sprejet in od začetka leta 2016 so iz definicije minimalne plače izločeni dodatki za nočno, nedeljsko, praznično in nadurno delo.

Nadaljnje izločanje dodatkov smo dosegli s spremembo zakona o minimalni plači in njene definicije konec leta 2018. Od leta 2020 so tako iz minimalne plače izločeni vsi dodatki, določeni z zakoni, predpisi in kolektivnimi pogodbami: dodatek za delovno dobo, dodatki za posebne pogoje dela iz razporeditve delovnega časa in dodatki za posebne pogoje dela, neugodne  vplive okolja in nevarnosti pri delu ter plačilo za delovno uspešnost, poslovno uspešnost. S tem ko se vsi dodatki obračunavajo in prištevajo k znesku minimalne plače, je končno odpravljena neenaka obravnava delavk in delavcev, prejemnikov minimalne plače.

Omenjena novela pa je prinesla tudi spremembo, ki pravi, da mora od leta 2021 neto znesek minimalne plače najmanj za 20 odstotkov in ne več kot za 40 odstotkov presegati znesek minimalnih življenjskih stroškov. Ti morajo biti izračunani na podlagi Zakona o socialno varstvenih prejemkih najmanj vsakih šest let. Konec leta 2022 se je po letu 2017 to končno spet zgodilo, čeprav smo zaradi razmer sindikati zahtevali ponovne izračune že prej.

Koliko ljudi prejema minimalno plačo?

Uradne podatke o številu zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo v zasebnem in javnem sektorju, je v preteklosti spremljal in objavljal Statistični Urad RS. Zaradi omenjene spremembe v definiciji minimalne plače pa Statistični urad od leta 2020 tega podatka ne objavlja, saj za njegovo objavo oziroma ugotavljanje števila zaposlenih nima več ustrezne podlage.

Kdo določi znesek in kdaj?

Znesek minimalne plače velja od 1. januarja posameznega leta. Določi ga minister za delo po predhodnem posvetovanju s socialnimi partnerji. Zakon določa letno usklajevanje minimalne plače v višini rasti cen življenjskih stroškov oziroma v višini letne inflacije. Poleg tega pa se pri usklajevanju lahko upoštevajo tudi drugi kriteriji, kot so gospodarske razmere v državi oziroma gospodarska rast, gibanje oziroma rast plač v državi, gibanje zaposlenosti. Minimalna plača je v letu 2009 znašala 597,43 evra, leto kasneje je bila zvišana na 734,15 evra in se je postopoma zviševala tako, da je v letu 2022 znašala 1074,43 evra bruto. Za leto 2023 je minister njen znesek določil v višini 1203,36 evra bruto.

Usklajevanje je pomembno

Da bi ohranili realno vrednost minimalne plače, se je ta v obdobju 1999‒2004 usklajevala tako z inflacijo kot tudi z delom realne rasti BDP. V letu 2004, 2005 so se socialni partnerji dogovorili o višini v nominalnem znesku. Od leta 2006 pa se je minimalna plača usklajevala s predvideno inflacijo, ki je bila podlaga za sprejem proračuna. Slabost takega načina pa je bilo to, da se minimalna plača ni uskladila ponovno, če je bila inflacija konec leta višja od napovedane. Prav zaradi tega je bila realna rast minimalne plače v letu 2007 negativna. Podobno bi veljalo tudi za leto 2008, če ne bi zaradi zahtev sindikata prišlo do dodatne izredne uskladitve v marcu 2008. Zaradi sramotno nizke minimalne plače, ker se ni primerno povečevala in ker ni omogočala dostojnega življenja, smo v ZSSS novembra 2009 organizirali množične demonstracije in zahtevali, da se minimalna plača poveča na znesek, ki bo omogočil delavcu dostojno življenje. Vlada je nato enostransko spremenila zakon o minimalni plači, ki je začel veljati v letu 2010.

Prenizke osnovne plače

Ne samo nizka, skladno z zakonom določena minimalna plača, problem slovenskih delavk in delavcev so vse plače, še posebej pa (pre)nizko določene najnižje osnovne plače v kolektivnih pogodbah dejavnosti, za katere se pogajajo sindikati dejavnosti, in podjetniških kolektivnih pogodbah, kjer socialni dialog poteka na ravni podjetij in zavodov. V nekaterih kolektivnih pogodbah so plačno dno, torej prvi tarifni razred že izpogajali v višini minimalne plače, vse preveč pa je zaradi neposluha delodajalske strani še takih, kjer so tudi plače v petem ali celo šestem tarifnem razredu določene v višini minimalne plače. To prispeva k uravnilovki v spodnjem delu plačnih lestvic in nepravičnosti plačnih modelov; delavke in delavci v nižjih plačilnih razredih pa ne samo, da dobivajo doplačila do zakonsko določene minimalne plače, ampak se dodatki, ki jim pripadajo, odmerjajo glede na nizko osnovno plačo in so zato tudi ti nižji, kot bi lahko bili in morali biti. To pomeni tudi neenako obravnavo delavk in delavcev oz. neenako vrednotenje njihovega dela. Smisel dodatkov pa je s tem povsem izničen.

Sindikalno organizirani dosežemo več

V večjem delu dejavnosti, kjer so delavke in delavci sindikalno organizirani, potekajo pogajanja za dvig najnižjih osnovnih plač, prav tako v podjetjih. Uravnilovka in plačna nesorazmerja so problem posameznega podjetja, ki bodisi noče ali ne zmore dvigniti plač. Odgovor na prvo so pogajanja v podjetju, odgovor na drugo prestrukturiranje podjetja v proizvodnjo z večjo dodano vrednostjo, ki omogoča višje plače. V podjetjih, kjer je sindikat organiziran in možnosti so, so osnovne plače že marsikje nad ravnijo minimalne plače in problema uravnilovke ni. V podjetjih, kjer sindikata ni, pa seveda ta pogajanja niso mogoča. V sindikatih poleg tega veliko energije usmerjamo tudi v nov plačni model, dopuščamo pa tudi možnost zakonske ureditve, po kateri nobena osnovna plača več ne bo nižja od minimalne plače.

Izgovori in pogovori

Določitev najnižjega plačila za delo v obliki minimalne plače je dosežek sindikalnega boja in civilizacijska pridobitev, ki jo moramo ohraniti. V dialogu z nasprotno stranjo pa vedno znova slišimo, da »ni pravi čas« za njeno povišanje, da bo to ogrožalo delovna mesta, konkurenčnost … Vse to so samo izgovori, do sedaj je zgodovina tega strašenja votla in strahov ne potrjuje, čeprav jih v sindikatih poslušamo že od uveljavitve minimalne plače. Stališča delodajalskih organizacij so pač interesna. Vse prevečkrat se med njihovim članstvom najdejo taki, za katere je že vsak mizeren odstotek povišanja minimalne plače problem. Se takšni delodajalci sploh lahko čudijo, da se na razpise za delovna mesta pri njih ne javi nihče?

Problemi so, a to ni minimalna plača

Glavni problem slovenskega gospodarstva seveda niso minimalne plače, ampak premalo vlaganja v razvoj, zaposlene, konkurenčnost, mnogokrat so to tudi slabe menedžerske odločitve, pohlep lastnikov kapitala in pa slaba sposobnost prilagajanja na zunanje globalne trende. Problem Slovenije tudi ni, kot prevečkrat slišimo, porušeno razmerje med minimalno in povprečno plačo zaradi visoke minimalne plače, ampak dejstvo, da so pri nas plače na splošno nizke. Kar dve tretjini zaposlenih namreč prejema plačo, ki je nižja od povprečja. In to v državi, ki se ponaša s tem, da smo člani OECD, kluba najbogatejših.

Pozitiven vpliv

Različne analize kažejo, da določenost minimalne plače na dostojni ravni in njeno redno usklajevanje pozitivno vpliva na produktivnost dela, konkurenčnost podjetij, zmanjša se fluktuacija zaposlenih, prav tako pa vpliva na rast preostalih plač ter zmanjševanje tveganja revščine in neenakosti. Minimalna plača je učinkovit in pomemben instrument politik, povezanih s svetom dela; tako kot vsaka plača ima socialno, ekonomsko in motivacijsko funkcijo. Brez nje bi bilo revnih zaposlenih še veliko več. Pomembna sta tako definicija kot višina minimalne plače in seveda njeno redno usklajevanje z rastjo življenjskih stroškov.

Kaj pa če …

Če menite, da vam plača, tudi minimalna, ni bila ustrezno obračunana, se obrnite na svojo sindikalno zaupnico ali sindikalnega zaupnika ter na najbližjo pravno pomoč, ki vam jo ZSSS zagotavlja s teritorialnimi oblikami organiziranosti.